Višinska dela

B-restavracija (hotel Intercontinental)
Slovenska cesta 59, Ljubljana
Tel.: 059 128 048
Ljubljano si od zgoraj lahko ogledujete od nedelje do četrtka od 18.00 do 22.30, ob petkih in sobotah pa potegnejo še pol ure dlje.

Ambient:
izogibajte se za obedovanje neprijetno nizkim zofam; sicer pa poleg razgleda pričakujte še halasto odmevajoč prostor, ki kaj hitro postane precej hrupen

Napitki:
vinska karta je razdeljena na bližnja (do 200 km od hotela) in oddaljenejša vina; najcenejša steklenica stane 28 evrov; nekaj jih točijo tudi na kozarec (najcenejše stane 5,50 evra)

Dostopnost:
ko boste parkirali in našli za tako velik hotel precej piškava vhodna vrata, ni več zaprek, tudi za gibalno ovirane ne

Fino:
pica obroč z burratto in brokolijem ocvrta hobotnica

Ne tako fino:
jabolko in aperol testenine paccheri

Zloženka iz jajčevcev stane 13,5, pica obroč z burratto 14,5, paccheri in tortelini so po 17,5, hobotnica 19,5, jagnječje zarebrnice 23,5, sladici pa po 9 evrov.

»A ima kdo številko od Kreslina? Danes bi ga bilo fino imeti v ekipi, da bi nam zabrundal svojo višinsko himno,« je v proti 20. nadstropju vozečem dvigalu džuboksovsko zabrundal član odprave v restavracijo najnovejšega ljubljanskega medcelinskega hotela. Za ljubitelje športa ima restavracija malo ponesrečeno ime – z drugo črko abecede smo navajeni označevati ne-ravno-najboljše reprezentance ali lige – a ta B naj bi brali in razumeli kot čebelo. Tudi prav. Vsekakor bolj prav kot nekaj prostorskih rešitev, ki jih restavracija ponuja. Najprej o silno opevanem razgledu: ta je verjetno super podnevi (ko je restavracija zaprta), zvečer pa je v oknih – če človek ni ravno napopan na eno od njih – bolj kot luči Ljubljane moč videti odsev celotne v prostor odprte kuhinje in druga svetlobna telesa. In nato še o sedežih: mize za dva so večinoma opremljene s po enim regularnim stolom in eno ravno toliko nižjo zofo, da tisti s stola onega na zofi vseskozi gleda malo navzdol in da se tistemu na zofi miza zdi nekoliko previsoka.

Otvoritveni mednarodni crew so zdaj, kot je videti, večinoma že popolnili s slovensko govorečimi natakarji, a kljub petim hotelskim zvezdicam tu ne pričakujte, da vam bo kdo refilal kozarec z vodo, še za vino smo večinoma morali skrbeti sami.

Ampak prišli smo jest, dajmo zdaj! Začelo se je super: mini tortica z baznim parmezanovim biskvitom, kremastim jajčevcem in vrhom iz ljubkih polpečenih češnjevcev je bila krasna, še bolj všeč mi je bil hrustljav, v obroč oblikovan tulec, ki je bil skupaj s pretlačeno burratto, blanširanim brokolijem in inčuni videti kot mini pica, a je bil v lahkotnosti in čistosti okusov izjemen hladen štarter. Pri toplih predjedeh je vse skupaj precej padlo; paccheri s paradižnikovo salso, mocarelo in kančkom pesta in tudi s kokošjim mesom polnjeni tortelini, okopani v parmezanovi omaki, so bili sicer okusni, a od restavracije takega ranga človek pač pričakuje kakšno nadgradnjo v smislu okusa, teksture, kombinacije, postavitve na krožnik, česarkoli. Dober primerek ziheraškega, a vseeno zanimivega krožnika je recimo najprej počasi kuhana, nato pa v moki povaljana in na hitro do popolne hrustljavosti ocvrta hobotnica z omako iz paprik dveh različnih barv. Tudi jagnječje zarebrnice, za elegantno konzumacijo postrežene brez kosti, z artičoko in topinamburjem so bile čisto fletne.

Daleč najslabši del večerje v B-ju sta bili sladici – tak tiramisu zmore pripraviti vsak malo bolj zagnan ljubiteljski kuhar, kar se tiče v zamrznjenem izdolbenem jabolku postrežene rahlo predelane kocke istega jabolka, zdrobljenega piškota in sladoleda iz aperola, pa lahko zapišem le WTF?! Kaj naj s to zamrznjeno japko? Jo pojem takoj, počakam, da se odtali, je sploh ne pojem? Po krajšem omahovanju sem vendarle zgrizel vanjo, čeprav sem potem od kuharja izvedel, da to ni bil namen, da je zeleno jabolko le prispodoba Slovenije kot ene najbolj zelenih držav, njena vsebina pa je hommage Italiji, od koder je chef. Zamrznjeno jabolko kot zamisel za serviranje? Leta 2018 smo, ne ga biksat …