V Kataloniji status quo

Konec lanskega leta je španski premier Mariano Rajoy – zagotovo s cmokom v grlu – za 17. januar napovedal prvi sklic novega katalonskega parlamenta. Njegov poskus, da bi z razpustitvijo katalonskega parlamenta, odvzemom avtonomije regiji, razpisom novih regionalnih volitev in aretacijami ter izgonom članov katalonske oblasti, ki so 1. oktobra pripravile referendum o neodvisnosti, spodbudil »tiho večino«, da bi sama opravila s separatisti v tej najbogatejši španski regiji, je spodletel.

Tudi osebne diskvalifikacije in šikaniranje zagovornikov neodvisnosti ter gospodarska blokada Katalonije – od lanskega oktobra je 3100 podjetij umaknilo sedež od tam, tuje naložbe pa so se v tretjem četrtletju lanskega leta zmanjšale za 75 odstotkov – niso preprečile zmage političnih strank, ki zagovarjajo neodvisnost.

Relativna zmagovalka volitev 21. decembra je sicer desnosredinska populistična stranka Ciutadans (Državljani), h kateri so očitno »prebegnili« številni nekdanji volivci Rajoyeve Ljudske stranke, ki so španskemu premieru – tudi tisti, ki nasprotujejo odcepitvi Katalonije – zamerili policijsko nasilje nad udeleženci referenduma o neodvisnosti 1. oktobra. Toda prave zmagovalke volitev 21. decembra so stranke, ki si zadnje desetletje prizadevajo za neodvisnost Katalonije. Stranka Skupaj za Katalonijo odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, Republikanska levica (ERC) priprtega nekdanjega podpredsednika Oriola Jungquerasa in leva stranka JUL bodo imele v 135-članskem parlamentu skupaj 70 poslanskih sedežev, kar je dovolj za absolutno parlamentarno večino.

Na podlagi volilnih izidov, ki so utrdili moč bloka strank, naklonjenih neodvisnosti Katalonije, je Puigdemont – kot že večkrat – Rajoya pozval k dialogu, vendar znova naletel na gluha ušesa. Premier je napovedal le srečanje z voditeljico zmagovite stranke Državljani in izrazil upanje, da bodo »imeli čim prej katalonski parlament, ki bo zastopal vse Katalonce, ne samo polovico prebivalstva«, možnost, da bi nekdanji predsednik Puigdemont vodil novo katalonsko vlado iz tujine (iz izgnanstva), pa označil za »absurdno«.

Španski politični poker se nadaljuje. Ker »klub dekadentnih držav«, kakor je najvplivnejše članice EU označil Puigdemont, noče sodelovati v sporu kot mediator, bo v razmerju med Barcelono in Madridom še naprej veljal argument moči in ne moč argumenta. Madrid bo vztrajal pri tezi, da so prizadevanja Kataloncev za samostojnost nelegitimna, saj se zanjo – glede na podporo strankam, naklonjenim neodvisnosti, na zadnjih volitvah – zavzema le 47 odstotkov prebivalk in prebivalcev Katalonije, in preslišal glasove tistih 20 odstotkov, ki sicer nasprotujejo neodvisnosti, a se zavzemajo za vzpostavitev novih razmerij med Madridom in Barcelono.

Da je španska država »nedeljiva«, meni večina španskih uveljavljenih političnih strank. Celo Podemos zavrača pravno zavezujoči referendum o samostojnosti Katalonije, naklonjen pa je priznanju Kataloncev za polnopraven narod znotraj »večnarodnostne Španije« in tudi premisleku o »novi obliki konstitucionalne ureditve Španije«, je tik pred katalonskimi volitvami dejal predsednik Pablo Iglesias. Le redki kritizirajo ukrepe oblasti. Nekdanji ustavni sodnik José Antonio Martín Pallín je med tistimi redkimi španskimi intelektualci, ki so si upali aretacijo članov odstavljene katalonske vlade označiti za »nesorazmeren ukrep« španskih oblasti. »Gre za grobo napako, saj ni nobenih indicev, da je šlo za dejanje upora, celo vstaje ali celo zlorabo javnih sredstev,« kar odstavljenim članom vlade očitajo v obtožnici. »Kakšno nevarnost za javni mir naj bi pomenil Puigdemont? … V zraku se čuti duh inkvizicije,« je dejal Pallín za madridski časnik El Mundo.

V takšnih razmerah ni mogoče vzpostaviti konstruktivnega dialoga med Madridom in Barcelono. Španske oblasti bodo tako še naprej zavračale spremembo ustroja države in verjetno nazadnje milostno privolile – po zgledu Baskije in Navare – v povečanje obsega avtonomije Katalonije le na fiskalnem področju.