Zdrava Zdenka, milosti polna …

Pred prazniki so v oddaji Tednik na TV Slovenija predvajali prispevek o zdravilcu Jovanu Tasiću, ki že deset let deluje v Sloveniji in ki je gledalcem razložil, da »zdravilec kreira kozmično ali božjo energijo v zdravilno obliko«.

Novinarka se je s prošnjo za komentar obrnila na ustanove uradne medicine. V ljubljanskem Kliničnem centru in na Inštitutu za rehabilitacijo Soča so jo seveda zavrnili. Predsednici Zdravniške zbornice dr. Zdenki Čebašek Travnik pa to ni bilo pod častjo. Njene besede so izzvenele celo kot podpora takšnim zdravilcem, češ »če nekaj deluje in izboljša zdravje pacienta, potem je to nekaj, česar ne moremo in ne smemo a priori odklanjati«. Trditev je še dodatno podkrepila. »Obstajajo zelo resne študije o terapijah z molitvijo. In reči, da to ne deluje, bi bilo nesmiselno, kajti podatki kažejo ravno nasprotno – da deluje.«

Drži, da se je v minulih desetletjih nabralo precej študij o učinku molitve na zdravstveno stanje ljudi. In drži, da nekatere med njimi govorijo v prid molitvi in religioznosti nasploh kot učinkovitem pripomočku za boljše zdravje. A hkrati so s precej raziskavami prišli do diametralno nasprotnih ugotovitev. Obstaja tudi precej raziskav, ki med izvajanjem verskih obredov in zdravjem niso našle nikakršne povezave.

Objektivno dokazovanje učinka molitev posameznika na njegovo zdravje je tako rekoč nemogoče zaradi številnih omejujočih dejavnikov. Lahko si mislimo, da verniki praviloma želijo svojo vero videti in predstaviti v karseda lepi luči, zato so raziskave, ki zelo pogosto temeljijo na vprašalnikih, obsojene na pristranskost.

Po mnenju dr. Stevena Novelle, nevrologa z univerze Yale in ustanovitelja znanstvenega bloga Science Based Medicine, je v šumu raziskav o domnevno pozitivnem učinku vere na zdravje, ki izvirajo predvsem iz ZDA, jasen signal. Ključna je socialna vključenost, ki jo prinaša organizirano izvajanje verskih obredov. »Vera lahko pomeni koristno socialno mrežo. Verovanje in religija nista pomembni spremenljivki – socialna mreža je.«

Edini način, da bi učinek molitve same izolirali od psiholoških učinkov raznovrstnih obredov, je preizkušanje delovanja molitve na daljavo, ne da bi se tisti, ki so mu molitve namenjene, teh zavedal. Leta 2001 so bili objavljeni izsledki raziskave, ki je zbudila precej pozornosti. Zanjo so znanstveniki izbrali 200 južnokorejskih žensk v postopku umetne oploditve, nato pa slike stotih poslali molitvenim skupinam v Kanadi in ZDA. Pri ženskah, za katere so te skupine molile, ne da bi ženske za to vedele, je bilo kar enkrat več uspešnih zanositev kot pri tistih iz kontrolne skupine. Vendar pa je bil ta presenetljivi rezultat očitno posledica naključja. Kasnejše raziskave niso potrdile nikakršne povezave med molitvijo na daljavo in ugodnim zdravstvenim učinkom.

Leta 2009 je organizacija Cochrane, katere poslanstvo je presojanje učinkovitosti zdravstvenih posegov na podlagi objavljenih dokazov, izdala mnenje o učinkovitosti molitev na daljavo. »Nekaj posameznih raziskav sicer nakazuje koristen učinek molitve na daljavo, večina pa ne. Dokazov ni dovolj ne za priporočitev ne za odsvetovanje te prakse. Nismo prepričani, ali so nadaljnje raziskave s tega področja potrebne. Finančna sredstva, namenjena temu, bi bilo bolje preusmeriti v preiskovanje drugih zdravstvenih vprašanj.«