Piranski zaliv in spori okoli njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle

Skupna izjava Radničke fronte (Delavske fronte) in Levice, levih političnih strank Hrvaške in Slovenije

Piranski zaliv in spori okoli njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle, zaradi katere naj bi se naroda ukvarjala z neobstoječimi nacionalnimi vprašanji, ne pa z žgočimi problemi gospodarske in socialne politike. Gre za zaliv, v katerem večina ljudi iz Slovenije in Hrvaške še nikoli ni bila in nikoli ne bo, še manj pa jih zanima kje meja pravzaprav poteka. Kje bo tekla meja v praksi nima posebnega pomena. Slovenske in hrvaške ladje so tudi doslej prosto plule, ribiči so prosto ribarili, obe državi pa sta tako ali tako članici EU. Vse napihnjene zgodbe o “nacionalnih interesih” so kup nesmislov, tako priročnih za politiko zamegljevanja.

Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov? Manija militarizacije, rožljanje z orožjem in klicanje k vojni niso v interesu ne enega ne drugega naroda. So pa v interesu hujskačev, ki jim gre le za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.

V Hrvaški politiki prodajajo zgodbe o nacionalnih interesih v Piranskem zalivu, hkrati pa ne kažejo nobene skrbi za najobčutljivejše skupine – za bolne otroke, ki nujno potrebujejo zdravila, za upokojence, ki brskajo po kontejnerjih, za revne in nezaposlene, za tiste z blokiranimi računi in z izvršbami za vratom. Hrvaška se sooča z doslej največjim izseljevanjem mladih iz države, kar bo v kratkem privedlo do kolapsa pokojninskega sistema in še večjega družbenega razslojevanja na bogate in revne. V tem trenutku je po podatkih Eurostata celih 1,18 miliona ljudi na Hrvaškem na pragu siromaštva in socialne izključenosti. Medtem ko se hrvaški finančni finančni minister hvali z BDP-jem, suficit ne pomeni boljše življenje za vse, temveč zgolj izboljšavo rejtinga za nadaljnje zadolževanje. Namesto da bi reševali proizvodnjo, znanost, izobraževanje in zdravstvo, vladajoči trošijo na nove automobile in mobitele.

 Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov?

V Sloveniji je delavstvu dovolj varčevanja, učitelji se pripravljajo na stavko, borba trafikantov pa je pokazala vso bedo netipičnih oblik dela. Čeprav se tudi slovenski ministri hvalijo z izhodom iz krize, je povsem jasno, da ta navidezna ekonomska rast ne pomeni blaginje za vse. Oko 280.000 prebivalcev ali vsak sedmi državljan Slovenije živi pod pragom revščine. V Sloveniji se socialne in ekonomske razlike nenehno poglabljajo (razlika med minimalno in povprečno neto plačo je najvišja v EU). Otroci so v Sloveniji vse bolj socialno in ekonomsko razslojeni, socialne razlike se vse bolj zrcalijo tudi v pismenosti – raziskave so pokazale, da so bogati veliko bolj pismeni od revnih.

Skratka: Slovenija in Hrvaška danes delita usodo držav na periferiji Evrope, kjer se večajo socialne razlike, delavci izgubljajo svoje pravice, netipične oblike dela postajajo norma, socialne razlike pa se poglabljajo. Politiki na obeh straneh pa, namesto, da bi reševali probleme svojih narodov, konstantno netijo trenja z notranjimi in zunanjimi sovražniki, po potrebi pač. Politični spektakli kot je tale v Piranskom zalivu se kaže kot logična folklora, ki spremlja nadaljnji razkroj socialne države in tretji val privatizacije.

Zaradi tega moramo združeni skupno protestirati proti lažni politiki. Levica in Radnička fronta enotni opozarjata na jalovost trenutne politične predstave.

Vladajoči nam zgodbice o nacionalnom interesu pripovedujejo zato, da ne bi razumeli, da z druge strani „meje“ niso “Slovenci” in Hrvati in da njihovi "nacionalni interesi" nasprotujejo “našim nacionalnim interesom". Na drugi strani “meje”, tako kot na tej strani "meje", so ribiči, delavke in delavci, navadni ljudje, naši sestre in bratje, ki si želijo isto – dostojno živeti v miru in od svojega dela. Morje in obala sta javno dobro, s katerim bi lahko in mogli upravljati skupaj, v skrbi za dobrobit lokalnega prebivalstva in ne fiktivnih "nacionalnih interesov".

Prebivalci obmejnih področij Istre in Slovenskog primorja hrvaške, slovenske in italijanske narodnosti so se skozi krvavo borbo naučili vrednot internacionalizma, večkulturnosti, solidarnosti in dialoga. Neštetokrat so jasno, pogumno in skupno vojnim hujskačem pokazali, kaj mislijo o njihovih mejah, žicah, sovražnem govoru in zapiranju v nacionalne vrtičke. Prepričani smo, da se bosta naša naroda znala zoperstaviti nacionalistom z obeh strani, raznim Tromblonom, Tomašićkam, Janšem in Jorasom in da bosta prepoznala dimno bombo, ki jo politiki z obeh stani mečejo na polje politično-ekonomskih procesov in jih prevajajo v nacionalistične spore.

 Skupna izjava Radničke fronte (Delavske fronte) in Levice, levih političnih strank Hrvaške in Slovenije