Delanje vtisa

Restavracija Amon
Olimje 24
Tel.: 059 128 048
Amonovi kuhajo vsak dan – od nedelje do četrtka od 11.00 do 22.00, ob petkih in sobotah pa potegnejo do 23.00.

Ambient:
v staro obokano vinsko klet oblečena restavracija z masivnimi mizami, vinogradniško parafernalijo in cheesy priredbami hitov iz devetdesetih let v ozvočenju

Napitki:
ker so Amonovi tudi vinarji, točijo predvsem svoja vina; smo pa poleg njihovih našli tudi všečno francosko biobuteljko iz doline Rone za 20 evrov

Dostopnost:
v velikem in fascinantnem kompleksu Amon boste brez večje težave našli prostor za avto; tudi gibalno oviranih ne čakajo prehude zapreke

Fino:
račja pašteta hruška fragamay

Ne tako fino:
kozjanski esihflajš vegetarijanski krožnik

Kozjanski esihflajš stane 12, račja pašteta 7, vegetarijanski krožnik 8, pečeni žlikrofi, jurčki in ješprenj s panceto so po 9,5, hrustljava račka 13,5, jelenov hrbet 21,5, hruška fragamay pa 5 evrov.

»Če bo še kdo javkal, da je domovina majhna, ga bom na megleno zimsko noč poslal odvozit ride od Dramelj do Olimja!« se je za volanom konzumobila, mežikajoč v žaromete nasproti vozečih avtov, ondan pridušal dežurni šofer ogleduške ekspedicije v Obsotelje. Po naporni furi se je nato pred nami tako rekoč čisto na samem pojavila gromozanska, iz golfišča, vinarstva, penziona, trgovine in restavracije sestavljena hacienda Amon, ki bi jo po vseh merilih lahko uporabili tudi kot dogajalno kuliso za kakšno domačo twinpeaksovsko serijo. Samotna podeželska lokacija, veliko masivnega lesa, ogromni prostori, založeni s staro vinogradniško-kletarsko opremo, točkovna ambientalna osvetlitev; vse to pa rahlo bizarno presekata eksotičen, slovenščine še učeč se, a silno profi natakar z metuljčkom in belimi rokavicami in šepetajoč glas vokalista iz zvočnika, ki žgoli keep spending most our lives livin’ in a gangsta’s paradise.

Olimski Amon je vsekakor pogon, ki se zelo trudi, da bi na gosta naredil čim imenitnejši vtis, pri čemer ga tu in tam zanese na spolzek teren kičeraja in nouveaurichevske baharije. Najbolj eklatanten primer je tzv. kozjanski esihflajš (12 evrov!), v katerega narežejo najdražji kos govedine, pljučni file, a ga potem niti dobro ne začinijo niti ne osočijo z dovolj olja in kisa, zato bolj kot na karkoli drugega spominja na strogo dietetično jed iz kakšne švarcvaldske klinike. Amonovi tudi radi operirajo z besedo sezonsko, vendar jo prakticirajo tako, da januarja kot sezonsko zelenjavo ponudijo paradižnik in papriko, v dobro pa jim ne štejemo niti tega, da so najdražjo jed večera, jelenov hrbet, preveč prepekli in nato tistih nekaj medaljonov še utopili v morju omake.

Ampak ni vse tako hudo – ko v Amonovi kuhinji ne komplicirajo in ne krancljajo preveč, na mizo prihajajo najboljše stvari: jasno je, da jurčki niso sveži, ampak odmrznjeni, so pa kljub temu na hitro opečeni ostali kompaktni, sočni in dišeči. Prav naredijo tudi to, da doma narejene kozjanske žlikrofe le potresejo s sirom in gratinirajo in da ješprenj s panceto krškopoljca skuhajo tako, da ostane kremast, ni pa sluzasto razpacan, kakor se rado primeri. Če bi izbrali svojega favorita, bi to brez dvoma bila račja pašteta, ki jo postrežejo zamešeno z dvema začimbnima profiloma (pikantni in blagi) ter frajerskim metinim želejem; visoko pa kotira tudi hruška fragamay, s katero si res naredijo veliko dela: najprej jo poširajo v vinu, da se lepo prelivajoče obarva, nato pa jo pomočijo v sezamasto panado in jo ocvrejo. Če bi ob prerezu za lažjo konzumacijo odstranili še peščišče, bi bilo pa sploh krasno. Mirno smo iz hišk izbezali tudi polže (in preskočili neko priloženo česnasto godljo, ki ji, če se ne motim, rečejo bučni pesto) in do kosti obrali z ingverjem in medom ozaljšano račko, ki bi lahko bila še malo bolj zmehčana.

Pod črto naj obvelja, da ima Amon zanimivo restavracijo, v kateri pa bi kazalo več energije kot v širino ponudbe vlagati v dodelavo in izboljševanje te.