Pesek, pepel, kri. Beg.

Pet humanitarnih agencij Združenih narodov je v skupnem septembrskem poročilu o stanju prehranske negotovosti v svetu opozorilo, da se število kronično podhranjenih ljudi spet povečuje – prvič v tem stoletju pravzaprav. Ugotovitev je hud udarec za mednarodno skupnost, ki je pod pokroviteljstvom Generalne skupščine OZN septembra 2015 sprejela sveženj 17 Ciljev za trajnostni razvoj, med katerimi se drugi nanaša na »odpravo lakote in zagotovitev prehranske varnosti do leta 2030«. Zelo težko si je predstavljati, kako naj bi Združenim narodom uspelo doseči tako velikopotezen cilj, toda dejstvo je, da se je število lačnih oziroma podhranjenih med letoma 2000 in 2015 res postopoma zmanjševalo. A »zaradi širitve vojaških spopadov in vse hujših vplivov podnebnih sprememb« je bilo leta 2016 kronično podhranjenih 815 milijonov ljudi, kar je 38 milijonov več kot leto prej. »To je sprožilo alarm, ki ga ne moremo prezreti,« piše v predgovoru poročila. »Ne bo nam uspelo odpraviti lakote in različnih oblik podhranjenosti, razen če se ne bomo postavili po robu vsem dejavnikom, ki spodkopavajo prehransko varnost. Vzpostavitev mirnih in vključujočih družb je nujna za dosego tega cilja.«

Takšna mnenja niso zgolj premedla in vsebinsko votla, oropana so konkretnega smisla tudi zato, ker so v popolnem nasprotju z drugimi poročili agencij Združenih narodov, denimo Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki je že oktobra 2016 opozorila, da bo zaradi podnebnih sprememb do leta 2030 v skrajno revščino (torej lakoto) najverjetneje potisnjenih dodatnih 122 milijonov ljudi, večinoma malih kmetov iz nerazvitega sveta. Zdi se, da se veliki upi o odpravi svetovne lakote hipoma razblinijo ob trku s kruto in zelo zapleteno stvarnostjo.

Ampak tudi ob številu 122 milijonov se poraja več vprašanj, začenši s tem, kako verodostojne so sploh takšne napovedi. Nihče ne ve, kako hude podnebne spremembe nas še čakajo in kako hitro nas bodo prizadele katastrofe resnično ‘biblijskih razsežnosti’. Po ugotovitvah ameriške vesoljske agencije NASA je bil od leta 2013 vsako leto dosežen rekord v segrevanju planeta. Prejšnji rekord je bil postavljen leta 2010, pred tem 2005. Med letoma 1945 in 1979 takšnih rekordov sploh ni bilo, od leta 1980 pa jih je bilo že 12 oziroma 13 (v času nastajanja članka še ni bilo čisto jasno, ali bo tudi leto 2017 rekordno, po navajanju Svetovne meteorološke organizacije pa se bo zagotovo uvrstilo vsaj med tri najtoplejša leta).

Matematika katastrofe

Medtem ko v OZN tehtajo med iluzornimi cilji in mračnimi napovedmi, okoljevarstveni znanstveniki zaskrbljeno priznavajo, da preprosto ne vedo, kaj nas čaka. Strinjajo se le, da zagotovo nič dobrega. Z vsakim letom postaja vse verjetnejši scenarij, po katerem bodo v 21. stoletju svetovni red destabilizirale množične migracije, ki bodo razdrle številne družbe, spet druge pa podobno uničujoče ohromile. Tu ni na kocki zgolj človeška civilizacija, temveč mogoče celo obstoj človeštva. Zametke tega procesa gledamo že zdaj. Zaradi vojn in podnebnih sprememb se širijo območja brezvladja, ki požirajo celotne regije, hkrati pa se razviti svet vedno bolj ograjuje od ‘zunanjega’ kaosa s političnimi in dejanskimi zidovi. Toda v državah, ki so na mejah teh nastajajočih trdnjav (denimo Grčija in Italija, če govorim o Evropski uniji), počasi že razumejo, kakšna bo videti prihodnost.

Ameriška znanstvena revija The Science je 22. decembra objavila študijo ameriških in britanskih znanstvenikov Prošnje za azil variirajo glede na spremembe temperature, v kateri predvidevajo, da bo do leta 2100 v Evropo vstopilo do milijon ljudi na leto. Tudi to število je špekulativno, toda pomembna je vsebina same študije. Bob Ward iz Granthamovega raziskovalnega inštituta za podnebne spremembe in okolje na Londonski fakulteti za ekonomijo in politične vede je za britanski časnik The Guardian povedal: »Ta študija kaže, kako bo Evropo prizadela ena od najresnejših posledic podnebnih sprememb. Na stotine milijonov, mogoče na milijarde ljudi bo izpostavljenih narasli gladini morja in skrajnim vremenskim pojavom, ki bodo sprožili množične migracije stran od ranljivih območij. Zgodovina nas uči, da takšne migracije pogosto vodijo v spopade in vojne z uničujočimi posledicami.«

Večje ko bodo podnebne spremembe, hujša humanitarna katastrofa bo prizadela evropsko celino. Položaj je že zdaj več kot skrb zbujajoč. Na začetku omenjeno poročilo o stanju prehranske negotovosti v svetu navaja, da je ta daleč največja v Afriki, kjer je zaradi neredne in negotove pridelave ter dobave hrane ogroženih že 27,4 odstotka prebivalcev celine. Afriško prebivalstvo zdaj šteje skoraj milijardo in 300 milijonov ljudi. Če se bo sedanji razvoj, kar zadeva rodnost, nadaljeval, se bo do leta 2050 podvojilo na dve milijardi in pol.

Hkrati bo podsaharska Afrika prihodnja desetletja doživljala vse intenzivnejše širjenje puščav. A ne le podsaharska Afrika. Britanski vladni meteorološki urad, ki že 150 let spremlja vremenske razmere, navaja, da bodo, če se bo sedanje spreminjanje podnebja nadaljevalo, leta 2100 tretjino zemeljske površine prekrivale puščave. Znanstveniki iz nemškega Inštituta Maxa Plancka opozarjajo, da bi v 21. stoletju severna Afrika in Bližnji vzhod lahko postala celo »neprimerna za bivanje ljudi«.

Kri za vodo

Christian Parenti, ameriški novinar, dolgoletni poročevalec iz kriznih žarišč, v knjigi Tropic of Chaos pojasnjuje: »Skrajni vremenski pojavi in pomanjkanje vode razvnemajo in stopnjujejo družbena nasprotja. (…) Vedno novi šoki, ki jih povzročajo podnebne spremembe, se prepletajo z že obstoječimi krizami, ki izvirajo iz revščine in nasilja. Trčenje političnih, ekonomskih in okoljskih kriz imenujem konvergenca katastrof. S tem ne mislim reči, da se različne katastrofe dogajajo sočasno, temveč da se različni problemi stopnjujejo skupaj, vzajemno krepijo in se odražajo drug skozi drugega.« Podobno v Pentagonu pojav podnebnih sprememb imenujejo »threat multiplier«, po naše množitelj groženj. Nadalje, Inštitut za Zemljo pri newyorški Univerzi Columbia in organizacija Mednarodna krizna skupina sta prišla do ugotovitve, da se »ob občutnem zmanjšanju padavin za približno dvakrat poveča možnost, da bodo manjši spopadi prerasli v totalne državljanske vojne«.

Zaradi neredne in negotove pridelave ter dobave hrane je ogroženih že 27,4 odstotka Afričanov.

Parenti je med pripravo knjige obiskal Kenijo in zapisal: »Zaradi skrajnih vremenskih pojavov se na severu Kenije širi puščava, to pomeni, da morajo različna živinorejska ljudstva tekmovati med seboj za vodo in pašnike. Razmere so že tako slabe, da se na nekaterih območjih ljudje pobijajo za vodo.« Skrajni vremenski pojavi prizadenejo podsaharsko Afriko na dva načina: neizprosnim sušam vedno pogosteje sledijo vodne ujme, ki odnašajo rodovitno prst, živino in skupaj z njima tradicionalni način življenja, zato je vsako leto več milijonov ljudi odvisnih od človekoljubne pomoči.

Obup se kaže v spopadih. Razmere so najslabše na severovzhodu Kenije, ki meji na Ugando, Južni Sudan in Etiopijo. To je tako imenovani pastirski koridor, ki ga uporablja nomadsko ljudstvo Turkana. »Tukaj se nič ne zgodi brez živine. Da bi se mlad moški poročil, mora izvoljenki izročiti doto v obliki goveda ... Da bi si človek nakopičil bogastvo, si ustvari čredo. Živali so valuta: ko otrok potrebuje zdravila ali izobrazbo, ljudje prodajo ali zamenjajo govedo ... Brez njega bi Turkanci izginili. Ali bi umrli ali pa migrirali v velemesta ...« To se tudi dogaja. Pripadniki ljudstva Pokot (ljudstvo zaseda območja na zahodu Kenije in vzhodu Ugande) nenehno napadajo Turkance, jih pobijajo in kradejo njihovo živino. Tudi Turkanci so se oborožili in vračajo milo za drago. Ne gre za ’krvave lokalne spore’. Vladi Kenije in Ugande sta že morali organizirati čezmejno izmenjavo goveda in njuni vojski nista sposobni zajeziti izbruhov nasilja, s katerimi so po Parentijevih ugotovitvah »povezani nomadska ljudstva, nezakonite milice, kriminalne združbe, politika, države, vojske, trgi, celotna panoga zagotavljanja človekoljubne pomoči in podnebje«. Njegov sklep je srhljiv: »Če to ni vojna, potem je nekaj zelo blizu temu.«

Vladavina lakote

Britanski BBC je januarja 2017 na svoji spletni strani objavil članek Nič več lakote v Južnem Sudanu. In takoj februarja Južni Sudan razglasil lakoto v [zvezni] državi Unity. In nato še aprila Lakota v Južnem Sudanu: kaj se je zgodilo in zakaj?. Zaradi vojne, ki traja že vrsto let in ki jo med drugim podpihuje boj med tamkajšnjimi ljudstvi za nadzor nad vodo, je državo zajela humanitarna katastrofa, ki je ogrozila življenja 4,9 milijona ljudi, kar je 42 odstotkov celotnega prebivalstva. Lakoto pomaga širiti več dejavnikov: sušna obdobja, gospodarji vojn, ki preprečujejo, da bi pomoč dosegla najranljivejše, in vrtoglava inflacija. Številni ljudje stradajo, ker si ne morejo privoščiti hrane. To si je težko predstavljati, dokler tega ne vidiš na svoje oči. Novinarji, ki smo januarja 2011 spremljali referendum o neodvisnosti Južnega Sudana, smo bili šokirani, ko smo morali tudi v glavnem mestu Džuba za dve skromni pesti kuhanega riža in fižola na ulici odšteti pet dolarjev. In takrat niti približno ni bilo tako slabo, kot je danes.

Sosednja Etiopija je do zdaj sprejela skoraj 800 tisoč beguncev, ki bežijo pred stradanjem, spopadi in represijo. Prihajajo iz Južnega Sudana, Somalije in Eritreje. Vsi ti ljudje se morajo z domačini potegovati za nastanitev, službe, zdravstveno oskrbo in vse manjše zaloge naravnih virov, s tem pa se medetnične napetosti le še stopnjujejo. Etiopijo je lani prizadela še neizprosna suša. Na začetku leta 2017 je pomoč potrebovalo 5,6 milijona ljudi, na polovici že 7,8 milijona. Po navajanju človekoljubne organizacije Oxfam je bilo julija podhranjenih 3,6 milijona otrok, nosečnic in mladih mater, kritično podhranjenih pa dodatnih 376 tisoč otrok. Država si še ni opomogla niti od katastrofalne suše, ki je leta 2015 resno ogrozila devet milijonov njenih prebivalcev. In tudi takrat si še ni opomogla od hude lakote, ki jo je prizadela leta 2011. In tako dalje. A do kdaj še?

Etiopijo, kjer večina odstotkov ljudi živi od kmetijstva in živinoreje, zdaj že vsakih nekaj let prizadene skrajna suša. Podobno je tudi v sosednjih državah.

Mednarodni inštitut Center za spremljanje notranje razseljenosti navaja: »Čeprav gre le za enega od takojšnjih razlogov za migracije, se zaradi skrajnih podnebnih pojavov v Etiopiji vsako leto povečuje število razseljenih ljudi. Ker je 85 odstotkov delovne sile odvisnih od kmetijstva in živinoreje, suše in poplave redno silijo prebivalce, da zapuščajo domove v iskanju hrane, vode in dela.« Zaporedne suše so opustošile že preveč pašnikov in zdesetkale že preveč čred. Vlada medtem le še povečuje stisko ljudi z odprodajo oziroma oddajo rodovitnih območij tujim podjetjem. Med njimi je Saudi Star, ki vsako leto izvozi v Savdsko Arabijo več kot milijon ton etiopskega riža, kar je v knjigi The Land Grabbers: The New Fight over Who Owns the Earth zelo natančno popisal britanski novinar Fred Pearce.

Do zloma etiopskega gospodarstva in države Etiopije verjetno ni več daleč. In kam bodo potem odšle vse te množice obupanih? V druge afriške države? Organizacija IRIN, mednarodna mreža neodvisnih novinarjev in humanitarnih poročevalcev s sedežem v Ženevi, je marca lani objavila poročilo o razsežnosti suše v različnih afriških državah. V Angoli je, denimo, prizadela 1,2 milijona ljudi, v Burundiju tri milijone, v Eritreji skoraj pol milijona, v Malaviju 6,7 milijona, v Mozambiku več kot dva milijona, v Somaliji več kot šest milijonov, v Sudanu 4,6 milijona, v Ugandi okrog 400 tisoč, v Zimbabveju več kot štiri milijone ... Iz poročil agencije FAO je razvidno, da je zaradi podnebnih sprememb in vojnih viher skupno ogroženih še več deset milijonov ljudi v Srednjeafriški republiki, Čadu, Nigru, Maliju, Mavretaniji, Demokratični republiki Kongo, Ruandi, Nigeriji, Kamerunu, Senegalu ...

Okoljski begunci ne obstajajo

Pojem okoljski begunci se je v zadnjih letih opazno zasidral v javnem diskurzu, čeprav, kot navaja medijski center OZN UN Dispatch, »gre za napačno poimenovanje. Ljudje, ki so se primorani oziroma prisiljeni preseliti zaradi [podnebnih] sprememb v lokalnem okolju, niso priznani ali zaščiteni z mednarodnim pravom«. Ne da gre za napačno poimenovanje, pojem dejansko uradno pač ne obstaja. To je najočitnejši dokaz, da se OZN in svetovne velesile niso sposobne oziroma se niso pripravljene spoprijeti z enim od največjih izzivov prihodnosti.

To je še toliko bolj nesprejemljivo, ker je jasno, da se voditelji zavedajo resnosti položaja. Mnenje evropske komisije ob Podnebni konferenci v Parizu leta 2015 je bilo: »Največja posledica podnebnih sprememb bi se lahko odražala v migracijah milijonov ljudi, razseljenih zaradi erozije obalnih pasov, poplav in motenj v kmetijstvu – [to je] nastajajoča kriza.« Kljub temu okoljski begunci na tej tako zelo opevani pariški konferenci skorajda niso bili omenjeni; najbrž tudi zato, ker je bil Pariz le 17 dni pred njenim začetkom tarča terorističnega napada, na katerega se je Evropa odzvala s samodejno zaostritvijo priseljenske politike. Vendar migracijskih tokov ni mogoče ustaviti. Lani je v Evropo prek Sredozemskega morja prispelo 171.332 ljudi.

Amnesty International evropske države obtožuje vpletenosti v grozljivo ravnanje s temnopoltimi begunci in migranti v Libiji.

Politika Evropske unije se je izkazala za dobesedno kratkovidno, saj tako rekoč ne sega dlje od obale severne Afrike, konkretno Libije, pri čemer evropske države na čelu z Italijo sodelujejo v nekaterih najsrhljivejših zločinih zoper človeštvo. Mednarodna humanitarna organizacija Amnesty International je sredi decembra lani objavila poročilo, ki navaja, da posamične evropske države zagotavljajo tehnično pomoč in podporo libijskim oblastem za upravljanje taborišč za prebežnike, v katerih med drugim mučijo ljudi. Še več, evropske države so sklenile različne dogovore z voditelji posameznih plemen in paramilicami, da ’pomagajo’ pri zajezitvi migracij. Dobro oborožene skupine organizirano lovijo in pobijajo ljudi, jih ugrabljajo zavoljo odkupnin, mlade moške prodajajo za sužnje, ženske pa posiljujejo oziroma silijo v prostitucijo. Te stvari je razkril tudi britanski novinar Ross Kemp v dokumentarni oddaji Libya’s migrant hell v sklopu serije Extreme world. Oddaja je dostopna na spletu, in komur v njej prikazani prizori ne strejo srca, ta ga pač nima.

Za zdaj si Evropska unija ob vsem skupaj še lahko umiva roke po preizkušenem, antičnem, ’civilizacijskem’ načelu »uporabi sužnja, da ubiješ sužnja«, toda ni si težko predstavljati, da bodo njene dlani že v bližnji prihodnosti zelo krvave. A kdo pravzaprav ve? Denimo, s kakšnimi posledicami podnebnih sprememb se bo spoprijemala sama Evropa leta 2030? Ali 2050? Oziroma 2100? Tudi Evropa ima opraviti z nevarnimi družbenimi napetostmi, med katerimi prevladuje krepitev ksenofobije in odkritega nacifašizma. In ve se, kam to vodi.

Ves svet je na preizkušnji in ne kaže nam dobro. Zdi se, kot da smo v temnem predoru in da hipnotizirano buljimo v oddaljeno luč. Le da to ni dnevna svetloba, temveč vlak, ki drvi proti nam. Vse skupaj je pravzaprav tako ironično, kot je tragično. Začetek človeške rase so zaznamovale prav migracije. In prav v Turkani je bilo najdeno približno poldrugi milijon let staro okostje homo erektusa (deček iz Turkane), našega skupnega prednika. Ena od značilnosti homo erektusa, predstavljena na spletni strani nizozemskega muzeja Museon, je, da je bil »svetovni popotnik«. Iz brezmejnih afriških savan smo se postopoma razširili na vse strani neba, poselili ves planet in postali človeštvo. Potem pa smo se spremenili v virus, ki uničuje ta planet. Čisto mogoče je, da se bo zadnje poglavje človeštva končalo prav s ponovnimi množičnimi selitvami.