Čas za ukrepanje

Ošpice so postale prvovrstna novica, ker epidemija že nekaj časa ni več nemogoča

Decembra je minilo pet let, odkar je takratni zdravstveni minister Tomaž Gantar v državnem zboru napovedal odpravo kazni za izogibanje obveznemu cepljenju otrok. Od takrat smo na ministrstvu za zdravje vsako leto spraševali, kdaj nameravajo pripraviti predlog sprememb zakona o nalezljivih boleznih. Vsakič so zatrjevali, da je preoblikovanje sistema obveznega cepljenja visoko na seznamu prednostnih nalog ministrstva, a predloga še do danes niso predstavili.

V teh petih letih so se sicer razmere dodobra spremenile. Z razmisleka o tem, kako sistem obveznega cepljenja narediti manj represiven, se je pozornost preusmerila na razmislek o tem, kako učinkovito ustaviti zmanjševanje deleža cepljenih otrok. Delež proti ošpicam cepljenih otrok iz Ljubljane in okolice se je denimo v zadnjih generacijah tako zmanjšal, da je nižji od 90 odstotkov.

Namesto odprave denarnih kazni zdaj predstavniki ministrstva za zdravje omenjajo zvišanje teh. Pobudo so v zadnjem času prevzeli pediatri, ki jim je dovolj neskončnega pojasnjevanja koristnosti cepljenja in neželenih učinkov. Tako lahko glede na napovedi v kratkem pričakujemo predlog za spremembo zakonodaje, ki bo zaostrila pogoje za vpis necepljenih otrok v javne vrtce.

Tudi številne druge države so prisiljene ukrepati. Francija je s 1. januarjem število obveznih cepljenj s treh zvišala za 11. Italija je lani uvedla deset obveznih cepljenj in jih postavila tudi kot pogoj za vpis v osnovno šolo.

Epidemije ošpic so postale stalnica, lani so večji epidemiji doživeli v Italiji in Romuniji. Proti koncu leta je močno naraslo število okužb v Grčiji. S Kosova se je epidemija ošpic razširila v Srbijo. V številnih drugih državah so zaznali manjše izbruhe.

Zadnje dostopno poročilo Evropskega centra za nadzor bolezni iz lanskega decembra navaja več kot 13 tisoč primerov ošpic od novembra 2016 do oktobra 2017. Kar 87 odstotkov obolelih ni bilo cepljenih.

Leta 2016 je zaradi ošpic po svetu umrlo 90 tisoč ljudi. In to je optimistična novica. Po podatkih Združenih narodov se je število smrti zaradi te izjemno nalezljive in potencialno usodne virusne bolezni sploh prvič od začetka spremljanja podatkov spustilo pod mejo sto tisoč smrti. Globalni delež ljudi, cepljenih z vsaj enim odmerkom cepiva, zadnjih nekaj let stagnira pri 85 odstotkih. Tudi zaradi zmanjševanja deleža cepljenih v zahodnih državah.

Vedno znova se velja spomniti, da sumničavost spremlja cepljenje že od samega začetka, še iz časov, ko so otroci redno umirali za nalezljivimi boleznimi. Tako je denimo Janez Bleiweis leta 1846 v Kmetijskih in rokodelskih novicah pisal o koristnosti cepljenja proti črnim kozam. »Starši, ki svojim otrokam koze staviti branijo, se pregrešijo ne samo zoper cesarske postave, ampak tudi zoper Božjo zapoved, ki nam veleva, za zdravje skerbeti.« V članku Bleiweis navaja zdaj blaženega Antona Martina Slomška, čigar mnenje se presenetljivo dobro prilega duhu današnjega časa. »Nekteri clo basajo, de se po stavljenih kozah sveti kerst zgubi in hudimu podpiše. Kaj taciga misliti in ali ziniti je greh. To učijo krivi preroki neumne ljudi, kterim se za špeh in klobase sladkajo.«

Črne koze nam je s cepljenjem uspelo izkoreniniti. Svet je na pragu tega, da se isto zgodi s poliomielitisom. Lani so po vsem svetu zaradi množičnih cepilnih kampanj ugotovili manj kot 20 primerov bolezni, ki jo bolje poznamo pod imenom otroška paraliza. Proti nalezljivim boleznim, ki se prenašajo s človeka na človeka, se cepimo zato, da bi se enkrat v prihodnosti lahko nehali cepiti. A ta cilj lahko dosežemo le vsi skupaj.