Kdaj, če ne zdaj?

Poslanci Levice vztrajajo pri zvišanju minimalne plače. Ker jim tega ni uspelo doseči z novelo zakona o minimalni plači (proti noveli so glasovali izključno poslanci SMC in SD), predlagajo drugačno rešitev.

Zvišanje naj bi izpeljali v treh korakih, minimalno plačo naj bi še ta mesec ob redni letni uskladitvi zvišali na 646,88 evra neto (855,72 evra bruto). V nadaljevanju pa bi sledili še dve zvišanji: z januarsko plačo 2019 bi minimalno plačo zvišali na 700 evrov neto (941 bruto), z januarsko plačo 2020 pa na 736 evrov neto (1028 bruto). To pomeni, da bi bila minimalna plača čez dve leti za 20 odstotkov višja od 613 evrov, kolikor je znašala uradna ocena življenjskih stroškov za leto 2016.

Takšno zvišanje bi po izračunih Levice koristilo 121 tisoč delavcem ali skoraj 16 odstotkom zaposlenih v Sloveniji. Kaj pa stroški? Ocena, narejena na predpostavki, da bi minimalno plačo zvišali na 700 evrov neto, kaže, da bi dodatni izdatki javnega sektorja s tem znašali približno 40 milijonov evrov, dodatni izdatki zasebnega sektorja pa približno 120 milijonov. Vendar pa bi bili končni stroški dejansko precej nižji, saj je treba upoštevati tudi povratne pozitivne učinke zvišanja plač – v javnih blagajnah bi se nabralo več prihodkov iz naslova dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Poleg tega bi se zmanjšali izdatki za socialne transferje. »Po naših ocenah bi bili dodatni izdatki javnega sektorja celo za približno 11 milijonov nižji od dodatnih prihodkov, se pravi, da bi se javnemu sektorju zvišanje plač izplačalo,« pojasnjuje Marko Kržan, svetovalec Levice. Prepričljivih utemeljitev za zvišanje je veliko, ključna pa je, da minimalna plača, kakršna je zdaj, ne omogoča normalne življenjske ravni delavcem in njihovim družinam, kar dokazuje primerjava s pragom tveganja revščine in z minimalnimi življenjskimi stroški. Minimalna plača je bila že ob uvedbi, ko je znašala 542 evrov neto, bistveno nižja od praga tveganja revščine. Z rednimi uskladitvami se je razlika sicer zmanjšala, vseeno pa minimalna plača vse do danes ni ’ujela’ praga tveganja revščine.

Gospodarstveniki nad predlaganim zvišanjem, seveda, niso navdušeni. Naštevajo klasične utemeljitve, kot je ta, da bi zvišanje škodovalo konkurenčnosti gospodarstva. A dejansko čas že dolgo ni bil tako ugoden, kot je prav zdaj. Naše gospodarstvo je v konjunkturi, ta naj bi se po napovedih ekonomistov nadaljevala vsaj do leta 2019, brezposelnost se zmanjšuje, presežek na tekočem računu plačilne bilance bo do leta 2019 narasel na 2,3 milijarde evrov, pa tudi dobički podjetij so že tri leta odlični – leta 2016 so znašali 3,2 milijarde in so bili glede na leto 2015 višji za 70 odstotkov. Slovensko gospodarstvo je danes bolj konkurenčno, kot je bilo ob zadnjem občutnejšem zvišanju minimalne plače v letih 2010 in 2012, na vrhuncu gospodarske krize.

Levica se seveda zaveda, da bi predlagano zvišanje povzročilo stečaj nekaterih podjetij, a to dojema kot nujno zlo. Boljše je, da slaba podjetja propadejo in na njihovem pogorišču zrastejo nova, takšna, ki si produktivnosti ne bodo povečevala s socialnim dampingom.