Boj za dostopno znanost

Svetovna znanost je ujeta v primež štirih korporacij, ki vladajo svetu znanstvenih revij. Ti znanstveni založniki, ki s svojimi publikacijami znanstvenikom zagotavljajo mednarodno objavo raziskovalnih izsledkov, imajo neznansko ugoden poslovni model.

Znanstveniki raziskovalno delo večinoma opravijo z javnimi sredstvi. Brezplačno napišejo članek in ga pošljejo v uredništvo revije, v kateri ga želijo objaviti. Revija ga pošlje recenzentom, ti pa za svoje delo prav tako niso plačani. Pred objavo avtorji vse avtorske pravice brezplačno prenesejo na založnika. In ko je na koncu postopka članek objavljen, za dostop do njega založniki zahtevajo plačilo. Skoraj vse delo je opravljeno z javnim denarjem, vsi dobički pa se stekajo v zasebne žepe.

Če želijo javne raziskovalne ustanove svojim zaposlenim omogočiti dostop do najnovejših znanstvenih spoznanj, morajo založnikom plačevati naročnine, ki dosegajo milijonske zneske. Pri digitalni knjižnici Maxa Plancka so izračunali, da največji založniki na leto z naročninami iztržijo 7,6 milijarde evrov. Pri približno dveh milijonih znanstvenih člankov na leto to pomeni skoraj 4000 evrov na članek.

Nemške univerze so se temu odločile upreti. Njihova tarča je največji znanstveni založnik, nizozemska korporacija Elsevier, ki obvladuje približno četrtino celotnega trga. Zahtevajo korenito preoblikovanje sistema znanstvenih objav, ki bi za vse članke nemških avtorjev zagotovil prosto dostopnost komurkoli. Ustanove ne bi več plačevale za naročnine, temveč za prosto dostopnost objavljenih člankov. Leta 2016 je naročnino na približno 2500 znanstvenih revij, ki jih izdaja Elsevier, odpovedalo 70 nemških javnih raziskovalnih ustanov. Lani se jih je za ta korak odločilo že 200. Pogajanja o novih pogojih objavljanja še vedno potekajo in rešitve za zdaj še ni na vidiku.

Elsevier se seveda spremembi donosnega poslovnega modela na vse pretege upira. A Nemci so odločeni, da ne bodo popustili. »Digitalizacija je spodbudila temeljito preobrazbo znanstvene komunikacije. Celosten, brezplačen in trajen dostop do znanstvenih objav je izjemno pomemben za naše raziskovalce. In s tem mislimo zelo resno,« je za Chemistry World dejal predsednik nemške rektorske konference dr. Horst Hippler, pooblaščen za vodenje pogajanj z Elsevierjem.

Pogajanja z velikim zanimanjem spremljajo po vsem svetu, tudi v Sloveniji. »Dejstvo, da pogajanja za zdaj niso bila uspešna, kaže, da posamezne države, pa če so še tako velike, ne morejo biti uspešne v boju proti založnikom znanstvenih revij. Evropske države bi se morale povezati in nastopiti skupaj,« pravi dr. Mojca Kotar, pomočnica glavnega tajnika Univerze v Ljubljani za knjižnično dejavnost.

Slovenske javne ustanove se o višini naročnin pogajajo prek dveh konzorcijev, ki ju vodita NUK in Centralna tehniška knjižnica. Višine letnih naročnin ne smejo razkriti, ker je v pogodbi določena tajnost podatkov. Je pa po mnenju Mojce Kotar sedanja ureditev nevzdržna, saj naročnine iz leta v leto naraščajo.

Tudi rektorji slovenskih univerz so lani spomladi po zgledu nemških kolegov sprejeli sklep o nujnem preoblikovanju sistema znanstvenih objav, a jih založniki za zdaj niso vzeli resno, za zaostrovanje po nemškem modelu pa se še niso odločili.

Nemški znanstveniki imajo v pogajanjih z založniki močan položaj. »Večina znanstvenih člankov je danes tako ali drugače prosto dostopna na internetu,« je za revijo Nature dejal eden od pogajalcev Günter Ziegler. »Ni jasno, ali si sploh želimo ali potrebujemo obnovitev starih pogodb.«

Ključen pri tem je obstoj spletnega portala Sci-hub, nekakšnega znanstvenega Pirate Baya, na katerem je mogoče brezplačno dobiti večino znanstvenih člankov, ki so sicer pri založnikih plačljivi. Portal je leta 2011 ustanovila kazahstanska študentka Aleksandra Elbakjan in je med znanstveniki, še posebej tistimi s sicer omejenim dostopom do znanstvene literature, postal pravi hit. Za zdaj ga ni ustavila niti Elsevierjeva tožba pred ameriškim sodiščem, le domene se od časa do časa zamenjajo.