Grajska sobana

Restavracija Grad Socerb
Socerb 7
Tel.: 041 571 544
Grajsko oskrbništvo ob ponedeljkih počiva, od torka do četrtka kuha od 18. do 22. od petka do nedelje pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
razgled na Tržaški zaliv je hud, tudi grajski ambient je fleten, ampak bo počasi potreben kakšnega renovacijskega posega

Napitki:
v obratujoči vitrini se najde marsikaj zanimivega – krasen Sancinov rdeči cuvée; odpre se tudi kakšen magnum, recimo izjemna Pucerjeva malvazija 2016

Dostopnost:
z avtoceste po nekaj ovinkih, potem pa na parkirišče in se razgledovat; za gibalno ovirane tole ni primerno

Fino:
hladni morski dvonadstropnik pašte

Ne tako fino:
glavne jedi

Dvonadstropna hladna morska zakuska stane 17, narezek 12, pašte od 11 do 17, glavne jedi pa so po 15 evrov.

»Tole je zmerno do pretežno depresivno. Gremo vsaj kaj dobrega pojest, preden nas vse ta koščena pobere!« je ob ogledu znamenitega mrtvaškega plesa v hrastoveljski cerkvi resignirano zavzdihnil Konzumov referent za občo kulturno izobrazbo in ekipo terenskih delavcev usmeril na Kraški rob ter jih po ohih in ahih ob pogledu na modrino Tržaškega zaliva po stopnicah napotil v restavracijo socerbskega gradu.

Grajska jedilnica je res grajska: grobo ometane stene, viiiiisooook strop z nekaj temnimi tramovi, leseni stoli z viiisoookimi hrbtnimi nasloni, v zraku pa prijeten, nežen vonj v kaminu prasketajočih drv. Gostitelj je gospodar in glavni strežni operativec v enem in gospodu se poznajo desetletja gostinskega dela – suveren v predstavitvi jedi in strežbi, iskriv v mini debatkah, prepričljiv pri vinskih namigih in s prirojenim (ali pač priučenim) smislom za pravo mero v vseh navedenih kategorijah, dodatno pa stvari po nepotrebnem ne zapleta niti pri snovanju jedilnega lista – po tri ali štiri jedi iz vsake kategorije, pa je.

Preden smo zares začeli mlatiti naročene jedi, so iz kuhinje poslali resno dimenzioniranega, v čisto preveč limoninega soka mariniranega lososa; njegov s pomarančnim sokom in lupinico pripravljeni podobnik, ki smo ga poskusili kot del ekstenzivne, v dve nadstropji naložene zbirke hladnih morskih predjedi (ob krasnih sladkastih repkih kozic, malo preveč česnatem fileju brancina, odlično začinjenem tunovem tatarcu in spektakelskih dodatkih tipa prah iz olivnega olja in polentni kreker), je bil veliko bolj všečen.

Silno navdušenje so požele vse štiri poskušane pašte: kompaktni domači njoki z nedolžnim, minimalističnim, a zelo okusnim račjim ragujem; izdatni, na debelo valjani fuži so bili prepričljivi v izčiščeni ediciji s tartufi in v kompleksnejši izvedenki s kanaštrelami, s katerimi so obilno opremili tudi z rikoto polnjene raviole in vso reč lepo ofrišali z limetino lupinico in kančkom soka. Posebno pohvalo v imenu najstnika izrekamo tudi res izjemni kremasti koruzni juhi z vloženimi repki kozic in hrustljavim potresom iz, pazi ti to, svinjskih kožic. Krasno!

Razvneti od tega osrednjega dela smo bili nato nekoliko razočarani nad glavnima krožnikoma – že res, da sta bila počasi kuhano račje bedro in s koruzno moko potresen in na hitro opečen file brancina (oboje položeno na pire, sicer dodelan na različna načina) okusna in pravilno pripravljena, ampak po tako prepričljivih in zanimivih prvih rundah se je oboje zdelo manj, kot je socerbska ekipa zmožna pripraviti in ponuditi. To se je navsezadnje potrdilo še s cukrarijami – končno smo dobili čokoladni sufle, ki je res sufle (lepo dvignjen iz bele keramične posodice) in ne fondant, za nameček pa še ultra osvežilni sorbet z brinjem in limono ter žametno kremo iz pasijonke z domačim damskoprstnim piškotom. Na koncu smo pokukali še v arhivsko klet in iz nje odšli s povešeno čeljustjo: izjemne flaše, naj, za boga milega, to kdo popiše, uredi in začne odpirati in točiti!