Veseli dom starejših občanov

Pristopila sva k mizi, kjer so že sedele tri ženice. Premerile so me od nog do glave. Prva se je oglasila najbolj čila med njimi: »O, Mimika, kaj si si našla moškega?«

»Kar tiho bodi, tale je moj!« je siknila moja gostiteljica. A še preden je končala stavek, jo je popadel kašelj.

»Ahaha,« se je z visokim glasom zarežala zasliševalka, »to pa je zato, ker si tako škrta! Bi ga raje delila z nami.«

Tako se je začel moj zajtrk v mariborskem Domu Danice Vogrinec, eni najbolj cenjenih ustanov za starostnike v državi. Večina Slovencev je zanj verjetno slišala ob koncertu Riblje Čorbe novembra lani v Stožicah, ko sta zbora stanovalcev dveh domskih enot nastopila v vlogi spremljevalnih vokalistov. Odpeli so komada Volim, volim žene in Nemoj da ideš mojom ulicom. Na začudenje ne le občinstva v dvorani, temveč tudi velikega dela javnosti, ki je prvič slišal za pojoče starostnike. Razumljivo, le kaj naj bi starejši ljudje počeli drugega, kot čakali na poslednji dan in igrali tombolo. Zato se je ljudstvu vse skupaj menda zdelo na moč prikupno in nekako up zbujajoče. Volja ljudstva pa je tista, ki vsaj deloma žene tudi časnikarje – in tako se je na tisti ponedeljek, teden pred božičem, Mladina odpravila v mariborski dom starejših občanov.

Zajtrk prvakinj

Za vodnico po domskem vsakdanjiku so mi dodelili gospo Mimiko. Ni mi izdala svojih let, šele kasneje so mi drugi povedali, da jih ima okoli 85. Po domskih hodnikih je stopala vzravnano in pozdravila skoraj vsakega, ki sva ga srečala. Po šestih letih bivanja v domu je že prekaljena veteranka. Govorila je odločno in brez dlake na jeziku. Kratko pristriženi sivi lasje so še utrjevali vtis strogosti. Pa vendar se je kmalu izkazalo, da si ne bi mogel želeti boljše vodnice; gospa je pronicljiva in dobrodušna. Poleg tega uživa status svojevrstne domske legende, s katero se je treba družiti, če hočeš biti kul.

Ko sva stopila k tisti mizi, me je še kar mučila trema. Tam so sedele tri starejše ženske. Za zajtrk sta bila kruh z maslom in marmelado ter bela kava. Kmalu mi je glavo napolnilo sladkorno vrenje in sam sebi sem se zdel dovolj samozavesten, da sem se jih lotil z vprašanji. Gospe, ki je Mimiko pozvala, naj ne skopari in naj gosta deli z drugimi, je bilo ime Katica. Je velika, močna ženska z visokim glasom, srednje dolgimi rdečimi lasmi in navihanimi očmi. Po rodu je iz Međimurja in poleg slovenščine in hrvaščine govori tudi nekaj malega madžarščine. Ponosno je povedala, da ima dva otroka, tri vnuke in dva pravnuka. In tri bližnja srečanja z Matildo. Prvič jo je skoraj nesel rak na pljučih, ki je nato menda skrivnostno izginil. Potem je padla in skoraj ohromela, je pripovedovala in mlela velik kos kruha z marmelado. Za hip se je zamislila in nadaljevala: »No, nazadnje pa sem dobila pljučnico in sem padla v komo za 22 dni. Bila sem na aparatih in dihala skozi cev. Dvakrat so brali mašo zame in na treh lokacijah molili rožni venec. Pa sem se zbudila – na božični dan.«

Za vodnico po domskem vsakdanjiku so mi dodelili gospo Mimiko. Ni mi izdala svojih let, šele pozneje so mi drugi povedali, da jih ima okoli 85.

Zdravnik je dogodek menda razglasil za božični čudež. Sama je prepričana, da jo je »Jezušček otel«. Naj bo kakorkoli, gospa prekipeva od veselja do življenja. Na novo si je zapomnila imena bližnjih in se spet naučila hoditi. Danes pleše v folklorni skupini, ki je nastopila v Kragujevcu, bila pa je tudi med pevci, ki so v Stožicah spremljali Ribljo Čorbo.

Samo, da je gol

V domu na Pobrežju biva 600 starostnikov, še 200 jih je nameščenih v enoti na Taboru; žensk je trikrat več kot moških. Povprečna starost oskrbovancev je 83 let. Vsi seveda še zdaleč niso tako živahni kot gospe iz moje družbe. Kar nekaj jih je nepokretnih in dementnih, nekaj pa je tudi mlajših ljudi z motnjami v razvoju. »Nekateri se sploh ne premaknejo iz sob. Pa jih ne silimo. Naša naloga je, da jim stojimo ob strani in zagotovimo čim več možnosti, da kakovostno preživljajo dneve,« je po zajtrku povedala Vesna Šiplič Horvat, ki opravlja naloge strokovnega vodje doma. Kdor želi, lahko po mili volji poje, pleše, bere, se ukvarja s športom, telovadi ali karta. Poleg tega v domu skoraj vsak dan poteka kakšna prireditev ali pa srečanje z ljudmi »od zunaj«. Nekateri med njimi so še bolj potisnjeni na obrobje in osamljeni kot dobršen del starostnikov. Brezposelni, invalidi, brezdomci, samohranilke in samohranilci in tudi begunci prihajajo v dom v sklopu projekta večgeneracijskega centra in se brez zadržkov družijo s prebivalci.

Vsako leto se stanovalci in osebje pomerijo z veterani mariborskega nogometnega kluba. Na eni izmed teh tekem je poseben vtis napravil gospod, ki je popolnoma dementen, sicer pa menda strašen športnik. »Na tekmi je driblal in zabijal gole kot za stavo – vendar v napačna vrata. Pozabil je namreč, za katero stran igra.« Sogovornica se je nasmehnila. »Ko smo mu vzklikali, da je pomešal gola, je samo zamahnil z roko. Ni se pustil motiti, bil je srečen.« Poseben praznik pa je v domu druga majska nedelja, ko se končajo Daničini dnevi. Na zadnji dan pripravijo Štafeto modrosti, tek od enote na Taboru do slabih šest kilometrov oddaljenega Pobrežja. Vsako leto dva ali trije stanovalci prehodijo vso pot, spremlja jih sprevod starodobnih vozil, koles in kombijev, ki prevažajo njihove sostanovalce. Za zadnje metre se jim pridružijo še preostali in osebje, da naredijo častni krog okoli doma. »Bolj čudne procesije verjetno svet še ni videl! Mi tečemo, nekaj jih hodi, nekaj se jih vozi s kolesi, drugi pa gredo s hojicami, berglami in na vozičkih. Dom je tako rekoč prazen, vsi gremo na tek,« je pripovedovala Šiplič Horvatova.

Rokenrol in aleluja

Sledile so pevske vaje in na repertoarju so bile nabožne pesmi. Malo sem bil razočaran; pričakoval sem vsaj Čorbo. Pred obiskom doma sem veliko slišal o navdušenju starostnikov nad rokenrolom. Olja na ogenj je prilila pripoved vodje Šiplič Horvatove o Bajagovem koncertu pred tremi leti. To je bil prvi večji rokerski koncert v domu in nihče ni vedel, kako se bodo stanovalci odzvali.

»Zato smo naročili 600 parov čepkov za ušesa in jih razdelili po domu. Pa kolikor vem, niso uporabili niti enega. Tisti, ki so lahko, so šli na koncert, drugi pa so ves čas poslušali pri oknih. Tisto noč smo imeli najmanj alarmov v vsem letu; spali so kot bubice.« Toda na pevskih vajah je bilo razpoloženje neprimerno bolj umirjeno. Kakšnih deset nas je sedelo v krogu okoli vaditeljice Tjaše, ki nam je razdelila liste z besedili. Prišlo je tudi nekaj moških, ki sem jih spoznal že pri jutranji telovadbi. Vsak po svoje je ubral Gloria in excelsis Deo, jaz pa sem samo odpiral usta kot krap na suhem. Vendar je bila izbira pesmi logična. Prazniki pač niso čas za distorzijo in trpinčenje glasilk. Vsaj ne tukaj.

Gospa Sofija je prišla na Pobrežje, ker ni želela biti v breme otrokom. Sedaj je hvaležna za skromno sobo, ki si jo deli s skoraj gluho cimro, oboževalko oberkrajnerjev.

Čeprav v domu ni nikoli dolgčas, osebje pa je tako prijazno, da ga stanovalci ne morejo prehvaliti, je prehod v to fazo življenja za večino ljudi zelo stresen. »Ni lahko, ko za seboj pustiš edino življenje, ki si ga poznal. Nisem se še navadila,« je z mirnim glasom razlagala gospa Sofija, ko sva pila čaj v domskem baru. Nanjo sem naletel, ko je v eni izmed delovnih sob igrala na sintetizator – in to presenetljivo dobro, brez not. V dom je prišla pred dobrim mesecem. Ni šlo drugače, je povedala, zdravje jo je prisililo. Na Pobrežje je prišla, ker ni želela biti v breme otrokom. Sedaj je hvaležna za skromno sobo, ki si jo deli s skoraj gluho cimro, oboževalko oberkrajnerjev. »Veste, če ne bi bilo domov, kot je ta, bi stari ljudje delali samomore ali pa hirali pod mostovi.«

Naslednjo uro mi je razlagala svojo življenjsko zgodbo. Poleg klavirja je igrala violino in kitaro. Po ločitvi je na pragu srečanja z Abrahamom ostala še brez službe. Po nasvetu prijatelja iz mladosti se je preselila v Kanado in tam delala kot oblikovalka izdelkov iz svile. Postavila se je na noge in se znova poročila – prav s prijateljem, ki ji je svetoval selitev na drugi konec sveta. Čez nekaj tednov bo postala prababica. Sredi pogovora so ji oči nenadoma zažarele. Zasmejala se je: »Bog, kako sem vesela, da ste prišli. Ko bi vedeli, kako težko je najti koga, s komer bi se lahko pogovarjala te stvari!«

Govorila je mehko in skoraj brez naglasa. Delovala je drugače kot drugi stanovalci. Je vitka in elegantna, z milim obrazom in širokim nasmehom. Mladostna, če že ni boljše besede. Z drugimi prebivalci doma se ne druži prav dosti – a ne, ker ji ne bi bili po volji, temveč ker je samota ne moti. Uživa v opazovanju okolice in v premišljevanju. O ljudeh, o življenju. Ter o smrti. Bilo je prvič, da je kdo izgovoril besedo, ki je ves čas visela v zraku. V domu starejših občanov je smrt prisotna na vsakem koraku, a skoraj nobeden izmed stanovalcev, s katerimi sem govoril, je ni omenil. Videti je bilo, da skušajo z njo obračunati na samem, brez besed, ki bi jo morda lahko priklicale. »Mislim, da ne razumejo povsem,« je mirno rekla Sofija. »Smrt ni težka, težka je pot do nje.« Razumel sem, kar je govorila. Tudi mene je stiskalo pri srcu, ko sem opazoval zgubane obraze, povešeno kožo, motne oči, okorne gibe. Pešanje telesa se ne zdi prav prijetna reč. Sofija me je podučila, da je v resnici še huje. »Starost je beda. Vendar je še slabše, če se ji upiraš. Vsako obdobje prinese lepe trenutke, če se le potrudiš, da jih prepoznaš.«

Karl in drugi komedijanti

Še zmeraj sem premleval njene besede, ko sem se pridružil Mimiki in druščini pri kosilu. In kakšno kosilo je bilo to! Nisem si še opomogel od zajtrka, pa so predme že postavili jogurt, krožnik jote, kos prekajenega mesa, belo žemljo in velik kos kolača. Medtem ko sem se mučil z obilico hrane pred sabo, je Katica z lahkoto pospravila svojo in nedolžno povprašala, ali morda kdo ne bo pojedel sladice. Mimika jo je prestrelila s pogledom. »Se je za bat, da ne bi kakšna kilca pobegnila, ha?«

Katica jo je preslišala in raje speljala pogovor na politiko. Ko so ravno imele novinarja med sabo. Izkazalo se je, da je norčevanje iz predstavnikov ljudstva eno najbolj priljubljenih opravil v domu. »Zvečer na televiziji obvezno gledam politiko. Ni boljše komedije,« je povedala Katica. Največ imajo povedati čez svojega domnevno edinega zaveznika »Karla«. »To je šele funflač. Samo govori, kako se bori za nas. Se ja, ko so volitve. Drugače pa ga ne briga, kako smo,« je ne brez grenkobe v glasu rekla Mimika.

Vsako leto dva ali trije stanovalci prehodijo vso pot od mariborskega Tabora, spremlja jih sprevod starodobnih vozil, koles in kombijev, ki prevažajo njihove sostanovalce.

Sicer pa so tudi stanovalci Doma Danice Vogrinec že imeli par bližnjih srečanj s politiko. Zadnje dni jih jezi predvsem odločitev ministrice za delo Anje Kopač Mrak, ki je domu odvzela že odobrena sredstva za nujno prenovo kuhinje in pralnice, ter si nakopala srd ne le starostnikov in vodstva doma, temveč celega Maribora. To pa ni nič v primerjavi z letom 2012, ko je lokalna desnica hotela zamenjati direktorja doma Marka Slaviča. Pa so sive glave in njihovi svojci vstali v punt. Med drugim so množično podpisovali peticijo v podporo svojemu direktorju, bili pa so že na tem, da krenejo z avtobusi nad mariborsko občino. Vendar jih je prehitela znamenita radarska vstaja, ki je odnesla župana Franca Kanglerja in njegovo ekipo; po tem se o rošadah v vrhu doma ni več govorilo. Direktor Slavič, ki vodi tudi Združenje direktorjev Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, je lani prejel posebno priznanje predsednika Pahorja in je danes bržkone najbolj priljubljen funkcionar pod Pohorjem. Na rokerskih koncertih – poleg Riblje Čorbe sta dom med drugim obiskala tudi skupina Mi2 in Bajaga – je vedno na odru ob svojih varovancih, oblečen v kavbojke in usnjeno jakno. In ko se pred koncem leta s strehe med stanovalce po plezalnih vrveh spustijo Božički, je med njimi tradicionalno tudi Slavič. Le lani mu je spust preprečil prehlad.

Direktor pa še zdaleč ni edini, ki živi za oskrbovance. Ti so mi vsi po vrsti pripovedovali o požrtvovalnosti in prijaznosti zaposlenih. In res med pohajanjem po domskih hodnikih nisem opazil niti enega namrgodenega obraza in ne zaznal sledov nepotrpežljivosti. »Res so krasni,« je rekla Mimika, ko sem jo obiskal v sobi. »Vidi se, da imajo radi ljudi.« No, pri sedanjih plačah v javnem sektorju bi težko delali iz kakšnih posvetnih vzgibov. Socialna delavka in terapevtka, ki dela z ljudmi s posebnimi potrebami, komajda prilezeta do 1500 evrov bruto osnovnega plačila. Prihodki strežnic pa znašajo približno toliko kot minimalna plača.

Tedaj naju je med pogovorom zmotilo monotono klicanje s hodnika. Pravzaprav se je slišalo bolj kot ponavljanje mantre, enakomerno in brez pravega vznemirjenja. »Sestra ... sestra.« Vstal sem, da bi pogledal, kaj se dogaja. Pa me je Mimika brž pomirila. »Nič takega. Ženska pije. Vsak dan se uleže na tla in kliče na pomoč. Ko pa ji hoče kdo pomagati na noge, ga odganja in zmerja. Samo pozornosti si želi.« Pijača je kar precejšnja težava, mi je razložila. Veliko starostnikov je navajenih piti še pred prihodom v dom; ko so sprejeti, pa z alkoholom blažijo šok ob prehodu. »Osebje se trudi, vendar ne more nadzirati vseh. Razvil se je pravi sistem preskrbe. Nekateri, ki so pokretni, skoraj vsak dan tečejo v trgovino in za dodatno plačilo prinašajo pijačo drugim. Jasno, na skrivaj.«

Nekateri stanovalci se tako nikoli ne postavijo nazaj na noge. Eni se zapijejo, drugi zaprejo vase, tretji postanejo zagrenjeni in zlobni, je povedala Mimika. Sama je živo nasprotje takšnih ljudi. Ko sem prišel k njej v sobo, je ravno na šivalni stroj šivala vzglavnik iz starih robcev, ki jih je dobila iz azilnega doma. Na polici zraven mize je imela računalnik, ki ga uporablja »sem in tja, da kaj pogledam na internetu in preverim Facebook«.

Stena nad polico je bila skoraj povsem prekrita s priznanji, ki si jih je prislužila v zadnjih šestih letih. Kvačkanje, šivanje, pikado, računalništvo, folklora ... Ni da ni. »Ko sem prišla noter, sem bila na koncu. Hudo je bilo, tako hudo, da nisem vedela, ali bom dočakala naslednji dan. Pa sem prišla k sebi in zaživela na novo.« Opazil sem, da jo nekaj muči in da išče priložnost, da bi to izgovorila. Obraz ji je spreletela senca. Šele takrat mi je povedala, da je nedavno prebolela raka. »Pet dni skupaj sem bruhala.« Glas se ji je zatresel, šegavost je izginila. Postalo me je sram. Prišel sem tja, zdrav in še kar mlad paradiral naokoli in jih spraševal o rečeh, na katere bi najraje pozabili. Trpko se je nasmehnila: »Zdaj je pod nadzorom, ampak te reči se rade selijo po telesu. Enkrat te stisne.«

Spopad generacij

Vstala je in razglasila, da je čas za aktivnost, ki sem jo nestrpno pričakoval in ki mi jo je obljubila že pri zajtrku: igranje pikada v delovni sobi. Pozabil sem omeniti, da je gospa na nedavnem domskem tekmovanju osvojila drugo mesto. Ker sem nekaj malega svojih ranih let preživel po gostilnah, sem se izziva razveselil.

Spopadlo se nas je šest, vsak s svojim kompletom puščic. Poleg mene in Mimike še dva žilava možakarja, za katera sem takoj uganil, da mi bosta delala preglavice. Ter dobrodušni Tone z očali in brki, ki je malo spominjal na Roberta Duvalla. Moji strahovi so se kmalu uresničili, tudi zaradi početja enega izmed nasprotnikov, ki je ob mojih metih – kot po naključju – tiščal glavo pred tarčo. Medtem ko sem tipal po robu tarče, so strelice nasprotnikov treskale v sredino. Tršata moža sta kmalu opravila z nami. Za njima me je potolkla še Mimika, ki je zmagoslavno dvignila roke v zrak in mi ponudila dlan za petko. Ostala sva samo še Tone in jaz. Zadnja runda, potreboval sem osem, on 12. Dobra duša se je brez vsake zle nakane postavila na črto, brezbrižno vrgla – in zadela 16.

Brezposelni, invalidi, brezdomci, samohranilke in samohranilci in tudi begunci prihajajo v dom v sklopu projekta večgeneracijskega centra in se brez zadržkov družijo s prebivalci.

Preveč. To je bila priložnost, ki je nisem smel izpustiti iz rok. Stopil sem za črto, umiril dih in vrgel. Olajšano sem izdihnil. Osmica. Tone se mi je približal in me prijateljsko lopnil po hrbtu. »Fajn ste. Ostanite z nami, prostora je dovolj.«

»Če bi bil doma ...«

Pred koncem obiska sva s Tonetom zavila v jedilnico, da bi rekla kakšno moško. Vesel sem bil priložnosti, ker sem se ves dan v glavnem družil z ženskami. To je razumljivo, saj je v domu trikrat več stanovalk kot stanovalcev. Tone je sicer prevelik kavalir, da bi mi neposredno odgovoril na vprašanje, ali gospodje kdaj izkoristijo priložnost, ki se ponuja zaradi tako ugodnega razmerja. Kljub temu pa sem razbral – ali pa mislim, da sem videl – drobne znake, s katerimi bi si lahko pomagal pri odgovoru na to vprašanje. Ves čas, ko sva se pogovarjala, se je oziral za Mimiko, ki bi morala priti za nama. Ko je ni in ni bilo, se ga je polotil nemir. »Ona je moja soplesalka pri folklori. Skupaj sva plesala v Kragujevcu; krasno je bilo,« mi je razložil. Lica so mu pordela in v zadregi je mežikal. Dovolj, da nisem drezal naprej.

Tone mi je pripovedoval o sebi. Bil je klepar in povedal je, da ni vedel za drugega kakor za delo. Žena mu je umrla zaradi možganske kapi, otrok nista imela. »Ko sem prišel v dom, nisem vedel, zakaj sem tu in kaj naj delam. Rekel sem si, da ne bom šel iz sobe; bilo me je strah, ko je vse tako veliko in urejeno. Pa so me terapevtke hitro spravile ven.« Zdaj je pač tukaj in edino, kar lahko stori, je, da se ima čim bolje. V domu je začel hoditi na jogo, se pridružil folklorni skupini in pevskemu zboru ter se naučil uporabljati računalnik; sedaj rad deli posnetke in slike na Facebooku, piše pa manj. Včasih pomaga na recepciji in sprejema obiskovalce. Na nobeni prireditvi ne manjka. Ko je pred prazniki Rdeči križ pripravil obdarovanje, je od Dedka Mraza dobil darilo: gel za prhanje, tortico, koledar in sok. Vse skupaj komaj kaj, a se je nasmehnil: »Vidite, če bi bil doma, pa ne bi dobil ničesar.«