Vzgajanje boljših ljudi

»Politika ne prenese vakuuma. Če ga mi ne napolnimo z upanjem, ga bo nekdo drug napolnil s strahom.«
– Naomi Klein, No is not enough

Iz tistega, kar se prebere v tekstu vodje Levice, bi se res lahko razvil verbalni obračun med zapriseženim mesojedcem (oziroma vsejedcem, kot me želi, politično korektno, poimenovati) in na novo razsvetljenim veganom oziroma vegetarijancem, v katerem bi jaz igral vlogo nekoliko zarukanega mesojedca, ki se, zgolj zavoljo potešitve nekih svojih primitivnih, užitkarskih, prehranskih potreb, ne želi odpovedati mladi jagnjetini ali odojku, in se nerazsvetljeno požvižgam na globalno segrevanje, h kateremu z vsem tem prispevam. Vendar pa v tekstu, na katerega se je Mesec odzval, nisem pisal o tem. Nisem polemiziral z veganstvom in nisem zagovarjal mesojedstva in mesnopredelovalne industrije. V resnici sem polemiziral s tezo urednika Mladine Grege Repovža, da »danes politike levice ni mogoče graditi na delavskem gibanju z dodatkom ekologije, bazen zajemanja volivcev je premajhen« in da je v posledici treba staviti na »sodobne svetovljanske volivce, ki jih primarno ne opredeljuje njihov socialni položaj«, brez katerih Levice »ne bo v parlamentu ali pa bo zelo majhna«. Trditev, da pomeni delavsko gibanje oziroma delavski razred premajhen bazen za zajemanje volivcev, v sebi namreč lahko nosi tezo, da nam gre danes vsem skupaj predobro, da bi se splačalo staviti na klasično razredno naracijo levice, saj naj bi bilo ekonomsko in socialno prikrajšanih in tudi drugih ljudi, ki razumejo strukturno neenakost, preprosto premalo, da bi lahko tvorili neko spodobno veliko volilno bazo. Če bi ta teza vzdržala, potem bi to pomenilo, da smo v zadnjem volilnem ciklu prehodili pot neverjetnega družbenega in socialnega napredka, podobnega tistemu, ki ga je denimo Evropa dosegla po drugi svetovni vojni, ko so bile kapitalističnemu zmagovalnemu konju edinokrat v zgodovini nataknjene ustrezne socialne in regulatorne uzde, ki so ga za nekaj desetletij naredile dovolj krotkega, da z divjim ritanjem in brcanjem ni delal prevelike škode in se je na njem dalo spodobno jezditi v prihodnost. To bi pomenilo, da so se v tem volilnem ciklu uresničile tiste najbolj drzne levičarske predvolilne parole in lahko bi se nam celo zazdelo, da je bila v tem obdobju v Sloveniji na oblasti neka nova, progresivna, leva politična opcija.

Vladajoča, moderno sredinska politična opcija, je v jedru neoliberalna. Že samo podatki o potrebi po brezplačnih šolskih kosilih, ki so bili javnosti predstavljeni v akciji Petke za nasmeh, ali pa nezmanjšana potreba po pomoči v okviru projekta Botrstvo to nedvomno dokazujejo. Razlog za tezo, da bi se morala Levica odmakniti od svoje klasične, recimo ji pogojno, »delavske« volilne baze in se premakniti proti nekim drugim, »svetovljanskim volivcem, ki jih ne opredeljuje socialni položaj«, mora biti torej nekje drugje. V uvodu tega istega teksta Repovž opozarja na vsebinske premike politikov v nemških levih strankah, ki imajo vedno bolj nacionalističen diskurz, kar naj bi bila, vsaj jaz tako razumem, tudi posledica poskusa streči okusu svoje klasične »delavske« volilne baze, katere obzorje pa naj bi bilo (pre)ozko, zamejeno z nacionalnimi mejami, nestrpno do drugih in drugačnih, zato v njem toliko bolj uspešno novači svoje volivce Alternativa za Nemčijo. Morda torej, samo ugibam, lahko da celo podtikam, v resnici ni problem, da »delavskega razreda« ni dovolj, morda je problem bolj to, da menimo, da ni (več) pravi. Da je preveč ozkogled, nacionalističen, da bi bil, v spodobnih odstotkih seveda, dosegljiv Levici in levim strankam, saj ga bodo prej in lažje nagovorile stranke slovenske alt right variacije, predvsem SDS. Zato naj bi se Levica oziroma levica, če želi obstati kot relevantna (parlamentarna) politična opcija, morala iz razrednega boja premakniti v onkrajrazredne identitetne boje in politike. Kar pomeni, če še naprej, malce zlobno, podtikam, da bi morala biti Levica, če želi obstati, bistveno manj leva in rdeča ter postati bolj sredinska in pisana. To so teze, s katerimi sem polemiziral v svojem tekstu, Levici (predvsem novi levici) oziroma njeni levi in razredni identiteti, v resnici, nekako v bran, pri čemer sem jo, s provokacijo v naslovu, ošvrknil in s tem pokazal, s katere točke njenega delovanja v zadnjem obdobju bi se lahko zgodba odpeljala v, po mojem mnenju seveda, napačno smer. V smer onkraj razredne in predvsem v identitetne zgodbe, življenjske sloge, newagerstvo, če hočete.

Kaj pa, če ti ljudje nočejo biti vzgajani, ampak zgolj zastopani? Kaj pa, če v resnici želijo zgolj, da nekdo jasno opozori na njihov socialni in ekonomski položaj?

Luka Mesec se je v provokaciji v naslovu prepoznal in se nanjo odzval. Nekaj uvodnih vrstic je namenil naštevanju aktivnosti stranke in nekaterih njenih poslancev in poslank v zadnjem obdobju: prizadevanjem za dvig minimalne plače, za pravice izkoriščanih delavcev, izvajalcev pristaniških storitev ipd. Če bi vsebini tega kratkega uvoda namenil pretežni del svojega teksta, s poudarkom, da je bila razprava o veganstvu le ena izmed mnogih aktivnosti stranke, ki sem jo izvlekel iz siceršnjega, jasno razredno strukturiranega konteksta, bi me lahko zlahka prikazal kot zlonamernega senzacionalista, katerega strah pred newagerstvom Levice je umeten in pretiran, odziv na moj tekst pa bi lahko izkoristil za vzpostavljanje njegove stranke kot še vedno pristne predstavnice nove levice v Sloveniji. Žal je naredil ravno nasprotno. S tekstom je potrdil, da se je tisto, pred čemer sem izrazil strah v svojem tekstu, že zgodilo. In da je še huje.

V njegovem manifestu smo lahko brali predvsem o čustvih in čustvovanju z živalmi in o etičnem primanjkljaju pri vseh tistih, ki te, očitno višje stopnje duhovnosti (še) nis(m)o sposobni. Ko se namreč, ob opisu svoje travmatične izkušnje zakola živine, Mesec retorično vpraša »Kakšni ljudje lahko to počnejo?«, je odgovor seveda na dlani: tisti slabi oziroma slabši ljudje. Tisti nezmožni etičnih presoj ali empatije. Tisti, ki »ne razumejo drugega od ključnih besed #plače, #penzije, #regres«. Morda še #zaklati, #požreti in #spati, če poskušam nadaljevati niz. Tisti, ki jih je treba (pre)vzgojiti. V boljše ljudi. Mesec je sicer, na deklarativni ravni, poln vere v njih. Ne podcenjuje jih. Verjame, da so zmožni biti boljši ljudje, da se jih da vzgajati.

Kaj pa, če ti ljudje nočejo biti vzgajani, ampak zgolj zastopani? Kaj pa, če ne potrebujejo te, nove religije (ki je v resnici zelo partikularna in izključujoča)? Kaj pa, če v resnici želijo zgolj, da nekdo opozori na njihov socialni in ekonomski položaj? Na problem rastoče strukturne ekonomske in socialne neenakosti? Kaj potem z njimi? Se jim gre kar vnaprej odpovedati? Naj jih kar imata Janša in SDS?

Mesec je s tekstom potrdil, da se je tisto, pred čemer sem izrazil strah v svojem tekstu, že zgodilo. In da je še huje.

V resnici ne gre za nikakršno zaupanje v delavski razred, ampak za vnaprejšnje odpovedovanje temu kot celoti in obračanje k nekim novim, očitno newagerskim volilnim nišam in prav v tem, vnaprejšnjem odpovedovanju tej klasični levi volilni bazi, je bistvo podcenjevanja »delavskega razreda«, ki ga Mesec sicer očita drugim. Podcenjevanje je v predpostavki, da te skupine ljudi, ki nikakor ni majhna (saj zajema vse tiste, ki niso lastniki produkcijskih sredstev), ni mogoče nagovoriti drugače kot s populizmom, nacionalizmom in vzpostavljanjem sovražnega drugega (recimo beguncev ali tujih delavcev), diskurzom, ki bi levici, v tem se seveda z Repovžem v celoti strinjam, moral ostati tuj. To pa seveda ne pomeni, da se je treba tudi dokončno odpovedati kakršnemukoli vezivu te skupine, ki bi, po svojem ekonomskem in socialnem položaju, naravno morala gravitirati k levim političnim opcijam (v umanjkanju nagovora z njihove strani pa bo zares vstopila desnica s svojim sovraštvom in populizmom). Tudi ni treba privoliti v tezo o dokončni razdrobljenosti družbe na številne partikularne miljeje in življenjske sloge, ki »živijo vsak v svojem tunelu«, med katerimi ni prehodov, tezo, katere logična skrajna izpeljava je atomizirani posameznik, ki ima ali pa nima vzpostavljene osebne odgovornosti bodisi do okolja, do plačevanja davkov, do humanitarnosti bodisi do potrošništva. Poslanstva politike in političnih strank ni treba omejiti na vzpostavljanje občutka krivde tega posameznika (ker bodisi ne ločuje odpadkov, ker se vozi z avtomobilom, ker ne kupuje produktov pravične trgovine ali pa, ne nazadnje, ker se ne odpove mesu in živalskim izdelkom) in ustvarjanje popolnoma lažne obljube, da bo, s katerokoli od teh osebnih etičnih odločitev, posameznik kakorkoli prispeval k spremembi družbe, sveta ali okolja. Ne bo. Svet bo ostal enako ali pa še bolj onesnažen in nepravičen, saj je prav z osamitvijo tega istega posameznika in redukcijo njegovih ravnanj na raven osebnih izbir, neoliberalizem dokončno zmagal. Imel bo pa, ta isti posameznik, nedvomno boljši občutek o sebi. Postal bo boljši človek.