Ustavni sodnik kot »ddr. Jekyll in gospod Hyde«

Ali ustavnemu sodišču upada ugled zaradi »nesprejemljivih ali sprejemljivih« (kot trdi Matevž Krivic) kritik ali pa so kritike posledica upada ugleda? Vsekakor drugo. Kot državljan seveda nisem zainteresiran za upad ugleda vrha pravosodja, saj to ogroža demokracijo. Vendar pa bo ugled ustavnega sodišča upravičeno še bolj padal, dokler bo »levo-desna nazorskost« kriterij za izbor sodnikov. »Nazorskost« – kot kažejo tudi sodbe – si neznosno podreja pravo. Civilna družba kritizira sodišče nad sodišči. To je dobro, saj o pravu kot postulatu demokracije in tega, kar je družbeni prav, ne (z) morejo razpravljati samo pravniki. Žal je v kritiki ustavnega sodišča presramežljivo celotno preostalo pravosodje, čeprav »nazorsko« ustavno sodišče zelo škodi celotni veji oblasti, saj mu, zaradi nazorskosti, ni ne zgled, ne opora, ne zaveznik. Matevž Krivic tu ni del civilne družbe, ampak je kot navijač »nazorskosti« kriv za upad ugleda ustavnega sodišča.

Če politika ne upošteva civilne družbe, demokracija ne deluje, saj po naravi sami zahteva sinergijo med politiko, pravno državo in civilno družbo. Ta temeljna triada pri nas ne deluje. Politika je celo z blokado pravne države ustvarila pravosodno nedotakljivost za osamosvojitelje, katedralni kler, bankirje … lista se širi na praktikante nepregonljive t. i. zakonite korupcije. Bavčarjevo triletno izmikanje zaporu je samo varianta tiste kulture izmikanja težkim zadevam, ki jo goji nazorsko ustavno sodišče. Tako pravo ni (s)pravno, ampak razdira družbo – ker pravosodje ni sprotni čistilec posledic težkih kaznivih dejanj, pravo nima več vloge branilca niti posameznika niti družbe. Da smo pregloboko v ne-pravu, je prva odgovorna politika; samo ona lahko in mora zagotoviti delovanje pravosodja.

Ker je demokracija čisti politikum, je glavna dolžnost oblasti ustvarjati družbo, da zagotavlja sinergijo triade politike, pravne države in civilne družbe. Naloga civilne družbe je premisliti, česar politika ne (z)more ali noče – in ta premislek mora oblast vgraditi v politične prakse, če noče škodovati demokraciji. Drugače rečeno: kritik nazorskega ustavnega sodišča se je nabralo za zelo debelo knjigo; in to kritik, nastalih v širšem kontekstu polemik o pravu, demokraciji, ustavnosti. In že dosedanje izkušnje kažejo, da bo politika ravnala slabo, če pri izboru sodnikov ne bo prevladal kriterij stroke.

Dokler bo kriterij izbire ustavnih sodnikov nazor sodnikov, problem namreč ni rešljiv. Metode »nazorske« entropije na račun strokovne se iz prejšnje »nazorske« sestave selijo v sedanjo sestavo ustavnega sodišča in se kažejo v hipertrofiji in publiciteti ločenih mnenj – gre za sprotne komentarje sodnika istega nazora v medijih istega nazora (sodnik ddr. Jaklič na Radiu Ognjišče itd.). Pojem entropija je upravičen, saj je posledica upad ugleda »sodišča nad sodišči«.

Glavni problem kriterija nazorskosti (sodnika, zdravnika, generala) je, da z njim upravičimo, kar hočemo, bodisi politično lojalnost bodisi zmedo v glavi.

Dejansko je politika ustavne sodnike kastrirala, ko jih je ujela v politično igro nazorskosti. Tako kot sodnike oblast po kriteriju nazorske/politične pripadnosti/lojalnosti kadrira vrh SDH, DUTB, NLB. Oblast hoče imeti vpliv v institucijah, s katerimi upravlja družbo; »strokovnost« sodnikov jo briga enako kot onih iz SDH, DUTB, NLB; zanima jih lojalnost. Zato mi je pri zadnjem »nazorskem uravnoteževanju« ustavnega sodišča imponirala stranka SDS, ki je izbor »svojih« spet dosegla brez blefiranja s strokovnostjo.

Nazorsko, v kariero vpeto lojalnost je novi sodnik Klemen Jaklič izrazil takole: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« Izjave zvestobe, značilne za trajno udinjanje, vedno povedo, da je táko osvajanje služb znana bolezen »intelektualcev«, ki sočasno razkriva najslabšo intrinzično lastnost prava – sostorilstvo, torej ne-(s)pravno pravo. Zato oblast, ki ne uporabi strokovnosti kot edini kriterij za izbor sodnikov (tožilcev, policistov, kirurgov, glasbenikov), dela napako, ki v praksi nujno zbija ugled posameznikov in institucije. Naj spomnim; pet sodnikov prejšnje sestave istega nazora, ki si niso upali razsoditi, da JJ v zadevi Patria ni kriv, so lojalnost skušali pretkano izkazati tako, da so oprostilno sodbo hoteli izsiliti od nižjih sodnikov, ki so se temu upravičeno uprli. Tako je peterica padla na testu lojalnosti, sodišču pa je padel ugled – oboje je dobro, saj kaže napako politike. Lojalnost »največji osebnosti« zahtevajo kurija, mafija in partija. Lokalni izkaz mentalitete udinjanja je tudi kompleks pred harvardskimi doktorati, ki vsebinsko, zaradi hiperprodukcije, zastarevajo hitreje kot sodne zadeve.

Nazorskost deluje negativno. Nazorsko ustavno sodišče ne (z)more uveljavljati ustavne pravičnosti, potrebne za spravo. Zato tudi – po, z odporom, branih sodbah – menim, da napor za pravičnost ni na prvem mestu, ampak je podrejen nazorskemu »kdo bo koga«. Danes je korpus slabih sodb ustavnega sodišča, kot posledica nazorskosti, že dovolj obsežen, da lahko zapišemo, da te sodbe zanikajo osnovno idejo, da je ustavno sodišče kot vrhovna institucija jurisdikcije zavezana načelu pravičnosti kot smislu materialne pravne državnosti.

Pravo se – kot vse druge vednosti – manifestira kot veščina; in sicer razsoditi, kaj je zakoniti prav in ne-prav; zato je pravo vednost o pravičnosti. Ko se sodniki pustijo izbrati po nazoru in ne samo po strokovnosti, postaneta vprašljivi legitimnost oblasti in vrha pravosodja. Če državljani vemo, da lahko pravo(sodje) svoj edini adut, edino voljo proti isti oblasti, uveljavi samo s strokovnostjo, potem se ne sme pustiti izbrati po kriteriju nazorskosti, saj ta vodi v omenjene ekscese lojalnosti, polnohlačarstvo, sodniške večine, ki jemljejo pravice manjšini (LGBT), zavlačevanje (T2) itd. Zato hočem biti jasen: pravičnost, kot rezultat samo racionalnega napora, tako postane politična pravica, saj brez nje ni demokracije.

Torej je prav, da politika/oblast postavlja sodnike – četudi jih ne izbira – zato, da »mi, plebs,« (We the People) vemo, kakšno pravno državo hoče. In prav nazorskost – z njo upravičimo, kar hočemo – kaže, da oblast noče pravne države, hoče zgolj njeno formo. Zato ima pravosodje naravno samoobrambno pravico, da beži v formalizme, saj ve, kaj si o pravni državi res misli oblast. Kleč nazorskosti je politika vgradila zavestno in iz nje ni izhoda – in pravičnost kot veščina stroke, znotraj demokratičnega etičnega sistema, ni več možna. Možne so »pravičnosti« na protiustavni ideologiji – teologiji.

Nazorski izbor sodnikov razjasnjuje razliko med pravom, ki spravlja, in pravom, ki razdira. Mislim na izjave, »da je za sodnika pomembno“ ali veruje v Boga ali ne … »ko pridejo na US tista ‘zadnja’ najtežja vprašanja« (Krivic); »Pogosto sem se obračal k Bogu za pomoč in ga predvsem prosil daru modrosti.« (Mozetič, Mladina 23. 12. 2016 po: Revija Ognjišče, 12/2016). Izjava Matevža Krivica je neumnost. Pobožni Mozetič pa je hotel pokazati svojo podrejenost bogu in ljudstvu, ampak bog mu ni dal modrosti, saj je z večino njemu enakih, vzel pravice marginalcem ljudstva (sodba LGBT) – in ravnal protiustavno. Predsednik ZDA Bush se je z bogom posvetoval o napadu na Irak. Ko bo tako rezoniral predsednik Trump, bo svetovna vojna.

Demokratična ustava ne prenese božje pomoči, ker ne prenese heteronomne morale. Naj bo jasno; niti en pojem, ideja, utemeljitev, miselni sklop iz sodobnih ustav ne dovoljuje, ampak prepoveduje, državi (oblasti, sodstvu) sklicevanje na vero, božjo »previdnost« in modrost. Ameriški »So help me God!« je ceremonialna sodna rutina.

Politika oziroma oblast je z nazorskim izborom, namesto profesionalne avtonomije sodnikov, dosegla nazorsko heteronomijo – zmedo v glavah in družbi.

Laičnost je »vodilni princip« oziroma postulat ustave, ki ga ni mogoče menjati s procedurami za spremembo ustave. Ločitev cerkve od države ima dve temeljni posledici. Prvič, država oziroma oblast ne sme favorizirati nobene cerkve. Katedralni kler vedno poudarja katoliško večino. A pred večinami – katolikov, sodnikov, parlamentarcev – nas brani ustava, zato nas morajo tudi njeni sodniki. In drugič, država oziroma oblast ne more »služiti« religiji niti religija državi. Zato se država – ustavni sodniki – ne more niti sklicevati na religiozne obveze, da bi okrepila civilne, niti država ne more biti instrument za krepitev religioznih obvez. Zato je vsako blagoslavljanje »državnih« šol protiustavno, ne pa tudi blagoslavljanje motoristov, alpinistov in sobnih rastlin. Pobožno zrenje ustavnih sodnikov v najsvetejše na domovinskih mašah napoveduje nove napake nazorske narave.

Posledica upada ugleda ustavnega sodišča zaradi nazorske zmešnjave – o spravnem in razdiralnem pravu – je, da »nazorski sodniki nad sodniki« ravnajo logično, vendar najslabše: žalijo ostalih tisoč sodnikov, tožilcev, preiskovalcev, sebe pa oznanjajo za »najvišje kvalificirane od vseh sodnikov« in »vrhunske pravne strokovnjake«. Rimski rek »Nemo iudex in causa sua« – nihče naj ne sodi o sebi – danes pomeni, da je samohvala vedno napad na tisti ugled institucij in posameznikov, ki ga demokracija potrebuje. Ta ugled (auctoritas) prihaja samo od zunaj, nikoli od znotraj. Hočem reči, da priznanje, spoštovanje, ugled (thymos), ki jih hočemo od drugih, ker res krepijo demokracijo, nikoli ne izhajajo iz vlade, ampak vladanih; nikoli iz stroke, ampak nas, njenih »žrtev«.

Preveč ustavnih sodnikov, ne samo ta dva, »veruje«, da so božje metafizike opora. Z nazorskostjo je politika oziroma oblast »sodnike nad sodniki« obsodila na nedotakljivo ždenje na vrhu, preprečila kritiko znotraj stroke in ošibila demokracijo. Sodnike pa so porinili v položaj, da goje zmotno mnenje o sebi in svojem delu. Posledica nazorskega kriterija je politična lojalnost postaviteljem in posledično moralni, socialni in intelektualni redukcionizem stroke. Po branju sodb mislim, da ne gre za pluralizem v smislu spopada pravne misli znotraj nazora, na katerem stoji ustava, ampak za entropijo ustavnih in neustavnih nazorov.

Politika oziroma oblast je z nazorskim izborom, namesto profesionalne avtonomije sodnikov, dosegla nazorsko heteronomijo – zmedo v glavah in družbi.