Ustavni sodnik kot „ddr. Jekyll in gospod Hyde“

Gospa Polona Jamnik najprej korektno povzame misli iz moje polemike, nato pa ji, domnevam, koncentracija popusti in postane površna. Najprej v svojem vprašanju, kdo v resnici povečuje politično razklanost pri nas: „Jaklič s svojimi izjavami ali novinar, ki jih ‘predstavi’? Ga res novinar ‘demonizira’ z opisovanjem njegovega delovanja?“ Tu mi je ga. Jamnik malo podtaknila, kot da kritiki Jakličevih javnih izjav nasprotujem, čeprav sem zelo jasno napisal, da tako kritiko podpiram. A se očitno zaveda, da je pravi problem drugje, saj sama pravi: „Kaj bi nam sporočilo pisanje, omejeno samo na kritiko Jakličevega javnega nastopanja? Še vedno bi ostali ‘madeži’ na njegovih kolegih. Ali ni potem prav, da se z novinarjevo pomočjo ‘slišijo’ tudi prizadeti?“ Ne, ravno to ni prav - namreč v tistem delu, kjer so mediji od (potrebne, nujne) kritike Jakličevih javnih omalovaževanj drugih sodnikov prešli k „pomoči prizadetim“ (kot to imenuje ga. Jamnik) na ta nedopustni način, da so, sklicujoč se na nerazkrite informatorje znotraj ustavnega sodišča, razširjali trditve o tem, kako da se Jaklič obnaša nasproti svojim kolegom (in oni nasproti njemu!) na javnosti zaprtih sejah ustavnega sodišča! Ustavni sodniki niso nikakršne nebogljene ovčice, ki bi jih pred volkom v podobi „dr. Jekylla in Hydea“ morali od zunaj braniti novinarji, da jih ne bi požrl. Svoje medosebne probleme morajo reševati sami med seboj, brez vmešavanja eni strani v sporu naklonjenih medijev. Se vam ne zdi, da nam to nalaga že zdrava pamet, ne le pravila o tem, kaj iz dogajanja na sodiščih je javnosti dostopno in kaj ni?

In potem neverjetno naivno pisanje o tem, da nobena nazorska usmerjenost ustavnih sodnikov ne bi bila pomembna, če bi vse sodnike pri odločanju vodile samo dobre lastnosti. Oh, kako lepo: če bi bili vsi dobri, potem ne bi bilo zla na tem svetu, kajne? Pa so tudi ustavni sodniki seveda samo ljudje - in imajo (povsod po svetu, ne le pri nas) tudi kakšno slabo lastnost - in tudi medsebojne spore zaradi njih. A to rešujejo med seboj, ne po medijih.

In na koncu še ena avtoričina površnost (da ne rečem podtikanje), ko mi očita: „Zakaj potem kritizira bojazen, kateri trije novi kandidati bodo letos zamenjali stare?“ Drobne površnosti: ne letos, ampak v treh letih - ne kateri, ampak kakšni. To, kakšni bodo, pa tudi mene še kako skrbi. In zoper izkrivljanje svojih misli ne morem drugega, kot da jih ponovim: „Oprostite, mene pa mnogo bolj zanima, kakšni borci za človekove pravice bodo bodoči ustavni sodniki - ne pa, ali bodo ‘levo-liberalni’ ali ‘desno-konservativni’ ... Čeprav, ponavljam že stotič, je tudi politično-ideološka uravnoteženost ustavnega sodišča za uspešno opravljanje njegove pomembne vloge v družbi nujna.“ Zakaj je to nujno in priznano povsod po svetu, pri nas očitno nekaterim še vedno ostaja nedoumljivo - nekaterim celo ta preprosti razlog, da „potem zmage ali poraza nekega predloga javnost oziroma nasprotniki ne morejo več primitivno in hujskaško zavračati z diskvalificiranjem ustavnih sodnikov kot napačno politično usmerjenih“. Trenutno to počne desnica, zlasti njen „janševski“ del, ki šest ali sedem sedanjih ustavnih sodnikov zmerja kot „režimske“, kadar glasujejo drugače kot Jaklič in Šorli. Kadar imajo v ustavnem sodišču večino „desno“ usmerjeni sodniki, pa jih nebrzdano zmerjajo „levi“ mediji, bralci in politiki. Se te primitivne „politične folklore“ res nismo ne pripravljeni ne sposobni znebiti?