Zamejski krotegin

Trattoria Al Ponte del Calvario
Via Vallone delle Acque 2, Gorica
Tel.: + 39 0481 53 44 28
Ob ponedeljkih in torkih počivajo, druge dneve pa kuhajo kosilo od 11. do 15., večerjo pa od 19. do 23. ure.

Ambient:
prijetna domačna gostilna s kaminom in prijazno zgovorno strežbo; na steni smo med drugimi rečmi opazili tudi uokvirjeno Zdravljico

Napitki:
gospodarji se pišejo Graunar in pridelujejo zelo všečen in dišeč sauvignon ter zelo blag, lahek in piten merlot; najde pa se tudi kakšna druga naša zamejska flaša

Dostopnost:
opremi se z navigacijskim sistemom za kruzanje po goriških ulicah, pred gostilno pa te čaka ogromno parkirišče, gibalno ovirane pa par šteng

Fino:
šalam (krotegin) v octu pašte & mlinci

Ne tako fino:
ljubljanski zrezek na žaru

Večerja z antipastom, prvo rihto, mesno glavno jedjo in sladkarijo je vsakega jedca stala malo več kot 30 evrov.

»Tole ni videti slabo, sploh ne!« je bil nad v elektronski predal dostavljenim, s fotografijami podprtim namigom enega od zahodnih informatorjev navdušen Konzumov planerski svetnik. Kmalu je beseda meso postala in ogledniška ekipa je po dvojnem slalomiranju – najprej med vlačilci na primorskem kraku avtoceste A1 (+ H4), nato pa še po rondojih in Y-križiščih stare Gorice – le parkirala ob ljubkem trattorijskem pogonu, ki nosi v podnaslovu zapisano uradno ime, a ga marsikdo bolj pozna po ustanoviteljevem imenu – da Mirko.

Gostilna je obmejna, takšna je tudi ponudba – po Italijanih so povzeti na kosilo in večerjo razdeljen delovni čas, trattorijski scenosled jedi in sproščeno ter živahno dogajanje, košta sama pa bolj ko ne črpa iz na naši strani dodobra zakoreninjene tradicije. Vse skupaj se je po obveznem osvežilnem požirku prosecca začelo s sočno in dišečo v testu pečeno šunko (škoda le, da ni bila postrežena s skorjo kruha, v katerem se je pekla), potreseno z ravno prav ravno prav ostrega hrena, ter z mazanjem fino mletega in kar ostrega tatarskega bifteka na opečeni kruh.

A obe delikatesi – in pravzaprav vse, kar smo tisti večer jedli – sta ostali v globoki senci res izjemnega, na debele rezine narezanega krotegina v močni, rahlo okisani omaki. Močan okus, zavoljo raztopljenega kolagena prijetno lepljive ustnice in prava mera octa za uravnoteženje maščobne bogatije člani ekspedicijskega tria še zdaj zlahka prikličemo v spomin. Hitreje bomo (no, smo že) pozabili mesnine na glavnem krožniku: pečenica je nekako še bila, s čevapčiči lahko mogoče prepričajo kakšnega latinca, nas, balkanitosov pač ne; presušena, trda in vobče nič kaj atraktivna različica na žaru pečenega ljubljanskega zrezka pa nikakor ne more biti resna alternativa na tistem koncu sicer zelo priljubljeni izvirni, torej ocvrti jedi.

No, Graunarjeva dekleta na mizo prinesejo tri odlične močnate jedi – popolnoma zmehčane mlince, okopane samo v preprostem pečenkinem soku, krasne, mehke njoke (ki pa bi jih vendarle veljalo opremiti z malo več kot le lističem znamenite goriške rože oziroma sukenskega reguta oziroma rdečega radiča) ter z nedolžnim mladim sirom potresen špinačni štrukelj. Štrukelj je bil na sporedu še enkrat – v sladko različico namažejo mešanico mletih orehov in mandljev, kuhan štrukelj pa obilno zabelijo z maslenimi drobtinami –, kar je bila zmagovalna kombinacija v konkurenci sredinskega tiramisuja in ljubke, z limono odišavljene razbite kremšnite oziroma milefoglie.

Al Ponte del Calvario je zanesljiva zamejska postojanka, kjer pri naročanju kaže preskočiti glavne jedi, si pri vinih mogoče poleg domačih buteljk izgovoriti kakšno ambicioznejšo polnitev naših rojakov, predvsem pa z zdravo mero humorja vzeti dekorativne plastične elemente na krožnikih. Ljudsko, iskreno in simpatično!