Mariborska bolnišnica na intenzivni negi

Pred dobrim mesecem in pol se je začela sanacija 15 bolnišnic, ki so v preteklih letih nakopičile velike izgube. Razmere so dosegle točko, ko je bilo v marsikateri izmed njih redno poslovanje že ogroženo. Nekateri zavodi so že komajda plačevali dobaviteljem, težave so imeli tudi pri izplačevanju plač. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je lani jeseni dosegla, da je država z interventnim zakonom bolnišnicam skupaj namenila dobrih 135 milijonov evrov, s katerimi naj bi pokrile 80 odstotkov izgub iz preteklega poslovanja. Decembra je imenovala sedemčlanski sanacijski odbor, ki mora v sodelovanju z vodstvi in sveti zavodov pripraviti programe, s katerimi bodo preprečili nadaljnje odtekanje denarja. To bo vse prej kot lahko. Slovenski zdravstveni zavodi so na številnih področjih obupno zastareli, njihova organizacija pa neučinkovita in nepregledna. Kako težko delo čaka sanatorje, je razvidno iz primera druge največje bolnišnice v državi, mariborskega kliničnega centra.

V spirali rdečih številk

Lani maja je UKC Maribor poročal o skoraj sedmih milijonih evrov nakopičene izgube. Pomemben del te je nastal zaradi prenizkih cen zdravstvenih storitev. Zaradi gospodarske krize je zdravstvena zavarovalnica ZZZS vztrajno nižala cene, po katerih plačuje bolnišnicam za opravljeno delo; v šestih letih so se cene znižale za 15 odstotkov. Na izgubo pa je pomembno vplival še en dejavnik – varčevalni ukrepi v javnem sektorju. Skupaj je država med letoma 2009 in 2016 vse zdravstvene zavode prikrajšala za poldrugo milijardo evrov. Sprostitev napredovanj po koncu varčevanja pa je bolnišnicam naložila nova finančna bremena. »Skupaj so se stroški dela tako povečali za 6,1 mio EUR na letnem nivoju in bodo zvišani ostali tudi v bodoče,« je v avgusta predstavljenem sanacijskem programu zapisalo vodstvo UKC Maribor. Izguba se še zmeraj povečuje. Do septembra 2017 je mariborski zavod pridelal še dobrih pet milijonov evrov minusa.

Revizija je pokazala, da so si posamezna lokalna podjetja v zavodu ustvarila monopolni položaj, zaradi katerega UKC Maribor ne more dosegati najugodnejših cen.

Enako pomembni kot zunanji dejavniki pa so tudi notranji. Predvsem slaba organizacija in vodenje poslovnih procesov. »Dolga leta so vodstva bolnišnice gledala širšo sliko, obenem pa zanemarjala temeljne procese,« pravi mariborski poslanec Levice Franc Trček, ki se je v bolnišnici zdravil zaradi izčrpanosti in je na problematiko UKC Maribor že večkrat opozoril vlado. Vsaj del izgube so povzročile dodatne zaposlitve, za katere se je bolnišnica odločila leta 2016, ko jo je vodil v. d. direktorja Janez Lavre. Med tistimi, ki so dobili službo, je bila tudi njegova partnerica, dodatnih delovnih razmerij pa naj bi bilo skupaj okoli 120. Res je, da mariborskemu kliničnemu centru primanjkuje zdravnikov, toda za zdaj ni znano, koliko so bile nove zaposlitve usklajene z dejanskimi kadrovskimi potrebami. Svet zavoda še danes, dobro leto kasneje, zaman terja analizo teh zaposlitev. Direktorju Vojku Flisu, ki je vodenje UKC Maribor prevzel lani poleti, še vedno ni uspelo razjasniti, kdo je odobril nova delovna razmerja, na kakšni podlagi ter koliko stroškov ima bolnišnica z njimi. To ni nič čudnega glede na nepreglednost, ki jo je na kadrovskem področju ugotovila revizija, ki jo je lani jeseni na zahtevo sveta zavoda naročilo njegovo vodstvo.

Kaj so to windowsi?

Pregled je pokazal, da UKC Maribor v nekaterih pogledih še zmeraj posluje enako kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Potne naloge izpolnjujejo ročno, za obračun plač pa se uporablja računalniški program, ki ne teče v okolju Windows, temveč v prastarem okolju MS-DOS. Vanj ni mogoče izvažati niti podatkov iz excelovih preglednic, v katerih bolnišnica vodi urnike in kadrovske evidence. Nekako iz istega časa kot omenjeni program izvira tudi plačni sistem v mariborski bolnišnici. Ko sta revizorki Božena Macarol in Pavla Zadnikar Vencelj odgovornega uslužbenca vprašali, kdaj je bila sprejeta zadnja sistemizacija, jima je odgovoril, da »od leta 1990 ni bilo večjih sprememb«. Hkrati lahko po ugotovitvah revizije posamezni vodje in kolegij zavoda samovoljno in brez posledic višajo in nižajo plače posameznim uslužbencem.

Neučinkovit je tudi računalniški sistem Medis, ki prehoda bolnikov med oddelki ne evidentira ustrezno in ima v nekaterih primerih težave z ugotavljanjem konca zdravljenja. Posledica je, da sistem »ne zazna, da storitev ZZZS ni bila zaračunana«. Kljub temu UKC Maribor že leta sodeluje s sumljivimi dobavitelji groteskno zastarele informacijske opreme. Revizija je pokazala, da so si posamezna lokalna podjetja »v zavodu ustvarila monopolni položaj, zaradi katerega zavod ne more naročati vzdrževanja in nadgradenj po postopkih javnega naročanja, ki bi mu zagotavljali najugodnejšo ceno«. Nekatera izmed teh podjetij so bila ustanovljena posebej za posle z UKC Maribor in si doslej niso pridobila omembe vrednih referenc pri drugih naročnikih. Dolgoročne pogodbe, ki so jih z njimi sklenila prejšnja vodstva bolnišnice, jim zagotavljajo lepe zaslužke še za več let.

Na skrajnem robu zmogljivosti

Precej bolj skrb zbujajoče je, da so zastarele tudi številne aparature, s katerimi delajo mariborski zdravniki. Direktor Flis, ki je od predhodnikov dobil precej klavrno zapuščino, je oktobra na seji sveta zavoda razkril, da je kar 85 odstotkov aparatov skoraj povsem iztrošenih. Poslanec Trček pravi, da je »to logična posledica dolgoletnega zanemarjanja; če 20 let ne servisiraš opreme, ne more biti drugače«. Na oddelku za radiologijo, na katerega je vezano delovanje večine drugih oddelkov, so naprave tako stare, da bodo le še stežka dobile uporabno dovoljenje. Podobno je v laboratoriju, kjer na leto opravijo 1,8 milijona preiskav. Na anesteziologiji je v zadnjih vzdihljajih šest aparatov za anestezijo, brez katerih ni mogoče opravljati operacij. V zelo slabem stanju je tudi prevelik del infrastrukture. Kirurška stolpnica je neustrezno klimatizirana in pod veljavnimi standardi požarne varnosti. Operacijski blok menda že leta zaliva meteorna voda s fekalijami. Centralna kuhinja deluje v neurejenih prostorih in z zastarelo opremo, zaradi česar glede na analizo iz sanacijskega programa »obstaja visoko epidemiološko tveganje – žarišče okužb za celotno ustanovo«.

Leta 2017 je UKC Maribor iz lastnih sredstev zmogel napraskati manj kot tri milijone evrov za najnujnejša vlaganja v medicinsko opremo. Potreboval pa bi 37 milijonov. Ureditev infrastrukture bi stala dodatnih 28 do 38 milijonov – in to brez upoštevanja stroškov nujne dograditve urgentnega centra. Vendar potrebnega denarja za naložbe preprosto ni. »Zaradi tega se pojavljajo tveganja, ki so težko obvladljiva, prihaja tudi do pogostejših okvar in posledično do motenj zdravstvenih procesov, kar na nekaterih točkah predstavlja zelo visoko stopnjo tveganja za bolnike,« je zapisalo vodstvo v sanacijskem programu. Teh tveganj se dobro zavedajo na ministrstvu za zdravje, zato je to breme naložb v UKC Maribor prevzelo nase. Med njimi so nakup novega koronarografa, nabava več naprav za CT, širitev enote za intenzivno nego na pediatriji in ureditev sodobnega diagnostičnega centra.

Travmatolog Uroš Dobnikar pravi, da v praksi razmere niso tako strašljive. »Aparati so resda stari, vendar delujejo. Večja težava sta dotrajani infrastruktura in oprema; ta je ponekod stara tudi po 30, 40 let. Ves ta čas so se zanemarjale potrebe po vzdrževanju in posodobitvah.« To se pozna pri standardih bolniške oskrbe. Dobnikar pojasnjuje, da so postelje dotrajane in precej neudobne, zaradi težav s sistemom za klimatiziranje pa je poleti v sobah zelo vroče. Kljub temu delo v bolnišnici poteka nemoteno, predvsem zaradi prizadevnosti in požrtvovalnosti osebja. Mariborski travmatolog je zato prepričan, da številke niso najpomembnejše za ugotavljanje razmer v slovenskih bolnišnicah. Zdravstvo se s pomanjkanjem denarja spoprijema že leta. »Sistem je takšen, kot je. Za njegovo delovanje so ključni ustrezni odnosi v kolektivih zavodov. Vsakdo se mora zavedati svojega vpliva na okolje, v katerem deluje.«

»Anonimke in klevete«

Tako kot v drugih slovenskih bolnišnicah ključna težava UKC Maribor torej niso zdravniki in drugi zaposleni, temveč sistemsko okolje, v katerem morajo delati. Ali kot sta po pogovorih z zaposlenimi zapisali revizorki Macarolova in Zadnikarjeva: »Zaposleni v zavodu so zelo predani svojemu delu in zavodu, vendar se počutijo izgorele, ker so pri svojem delu prepogosto preslišani v svojih pobudah, idejah in dobrih namenih. Dostikrat se počutijo neslišane s strani vodstva, odgovorne pa za vse – tudi za tisto, kar ni v njihovi pristojnosti ...« V takšnih okoliščinah opravljajo zdravniki, medicinske sestre in drugi od približno tri tisoč uslužbencev UKC Maribor veliko delo. Toda desetletja neustreznega načrtovanja in slabe notranje organizacije se morajo nekje poznati. Najpogosteje jih na svoji koži najbolj občutijo prav zdravniki. Za njimi pa bolniki.

Pod predsedovanjem Ljuba Germiča svet UKC Maribor vodstvo sicer vztrajno opozarja na vzroke za sedanji položaj in terja odgovornost. Opozarjal je tudi Flisovega predhodnika Lavreta. Pa se je zgodilo, da je vrh UKC pod Lavretom decembra 2016 v dopisu od ministrstva zahteval razrešitev predsednika Germiča in članice Stanislave Naterer. Maja 2016 je sledila anonimka z očitki o domnevni podkupljivosti posameznih članov sveta. Tudi v Flisovem mandatu so odnosi napeti. Na zadnji seji je vidno razburjeni Germič člane sveta obvestil, da »ne morem delovati kot predsednik sveta zavoda, če sem deležen anonimk, klevet, laži in marsičesa«. Svet je pozval h glasovanju o zaupnici in jo tudi dobil. Toda razkol z vodstvom, v katerem sodelovanje s svetom zavoda označujejo za »intenzivno, kar je razvidno iz pogostega sklicevanja sej,« ostaja.

Naporno okrevanje

Sedaj se je v zgodbo vključil še državni sanacijski odbor, ki ga je imenovala ministrica Kolar Celarčeva. Ta bo pripravil izhodišča za program, po katerem naj bi bolnišnica izplavala iz krize, in nadziral izvajanje. Toda UKC Maribor takšen program že ima. Kot rečeno, ga je vodstvo na čelu z direktorjem Flisom predstavilo že avgusta lani. V njem so določeni nujni varčevalni ukrepi pri nabavi zdravil in materiala, optimiziranje sistema nabav ter širitve programov in obsega dela. Zategovanje pasu gre tako daleč, da bodo v UKC Maribor morali skrbno paziti celo na porabo ustekleničene vode in nezdravstvenega materiala, varčevali pa bodo tudi pri stroških za strokovno literaturo in za fotokopiranje ter tiskanje.

V UKC Maribor bodo morali zdaj skrbno paziti celo na porabo ustekleničene vode in nezdravstvenega materiala.

In končno, na prste naj bi stopili računalniškim monopolistom, ki so bolnišnici drago prodali zastarele programe, sedaj pa služijo z vzdrževanjem teh. Med njimi je podjetje Pinna, ki bolnišnici na leto zaračuna okoli pol milijona evrov za že omenjeni program Medis, ki po ugotovitvah revizije pomanjkljivo evidentira zaračunavanje storitev ZZZS. Prevrednotili naj bi tudi pogodbo z družbo Interexport, ki je »v času podpisa pogodb z UKC Maribor izkoristila stanje na slovenskem trgu, saj v tistem obdobju ni imela konkurence«. Doslej ji je bolnišnica za vzdrževanje strojne in programske opreme plačala že skoraj štiri milijone evrov, glede na sanacijski program pa bi ta strošek na mesečni ravni lahko znižali za 97 odstotkov.

Meje požrtvovalnosti

Z varčevalnimi ukrepi naj bi UKC Maribor na leto prihranil šest milijonov evrov. S povečanjem prilivov, ki jih bo prejel od države, pa naj bi zaslužil dodatna dva milijona. Ministrstvo bo mariborski bolnišnici priznalo in plačalo nekatere nove programe, ki jih že izvaja zaradi potreb prebivalstva. Še pomembneje pa je, da je ZZZS pred kratkim potrdil napovedi ministrice Kolar Celarčeve in sporočil, da bo leta 2018 privolil v petodstotno zvišanje cen zdravstvenih storitev, ki jih plačuje bolnišnicam. Čeprav v UKC Maribor menijo, da bi bilo treba cene zvišati vsaj za sedem odstotkov, so prilivi za bližnjo prihodnost zagotovljeni. Poleg petih milijonov, ki jih je zavod prejel iz naslova interventnega zakona in z njimi pokril doslej nakopičeno izgubo, bo to moralo zadostovati za ureditev poslovanja. Že srednjeročno pa bo ključna naloga sanacije zagotovitev ustrezne opreme in infrastrukture ter vzpostavitev delujočih podsistemov in nadzornih mehanizmov. Pomemben korak k prečiščenju bodo revizije prastarih sistemov, ki jih bodo med sanacijo po vseh bolnišnicah izpeljali do maja.

Poslanec Trček, ki je želel mariborski bolnišnici priskrbeti dodatnih 15 milijonov s prerazporeditvijo sredstev za slovensko predsedovanje EU leta 2012, se strinja, da je za delovanje UKC Maribor ključnega pomena človeški dejavnik: »Veliki sistemi delujejo malo po inerciji, precej pa zaradi požrtvovalnosti posameznikov, ki so pripravljeni ogromno delati za majhen denar.« Vprašanje pa je, koliko časa ter v kakšnih razmerah.