Prepozen odhod

Ko je konec leta 2014 direktorica Televizije Slovenija postala Ljerka Bizilj, je imela veliko načrtov. Obljubila je »kakovostnejši program«, boljšo »organizacijo dela«, »kredibilne, privlačne zgodbe«, govorila je o vrnitvi komentarjev v informativnem programu. Nekdanja novinarka je bila dve leti tudi v politiki, leta 1994 je v parlament prišla kot nadomestna poslanka z liste Demokratov Slovenije, dve leti pozneje pa je bila neuspešna s Slovenskim forumom.

Ta teden je Ljerka Bizilj napovedala odstop. Odšla bo predčasno, aprila, razlog naj bi bila njena želja, da bi »direktor pravočasno pripravil programski načrt za leto 2019«. Gre za Igorja Kadunca, tistega direktorja, ki je Biziljevo želel razrešiti že lani neposredno po prispevku o hrvaškem nacionalističnem pevcu Thompsonu. Ta je bil v oddaji Tednik prikazan kot pop ikona, o njegovih skrajnih stališčih avtor televizijskega prispevka Igor Pirkovič ni govoril. Kadunca pri julijski razrešitvi Biziljeve ni podprl programski svet, zdaj, v drugo, pa je Biziljeva odstop napovedala sama.

Naivno bi bilo verjeti, da je predčasni odhod direktorice posledica želje po lažjem načrtovanju. Na seji programskega sveta, kjer je Biziljeva napovedala odhod, so obravnavali poročilo, revizijo dogajanja na Gospodarskem razstavišču, finančno sliko dogodkov, povezanih z lansko Emo in še nekaterimi koncerti, ki jih je organizirala televizija. Če poenostavimo ugotovitve, so pri televiziji predvidena sredstva presegli za neverjetnih 711.459 evrov. Ves ta denar so porabili brez »posebne odobritve« direktorja RTV Slovenija, odločali so se samostojno, pa četudi so presegli finančni načrt. Stroški megalomanskih prireditev torej niso bili vnaprej dogovorjeni, prekoračitev načrtovanih sredstev pa se je pojavila predvsem v postavkah za zunanje izvajalce. Posebno poročilo je ugotovilo, »da je prišlo do vrste napak pri sami organizaciji in izvedbi«, četudi ni bilo zaznati »naklepnega škodnega ravnanja oziroma oškodovanja premoženja RTV Slovenija«, pa se je Ljerka Bizilj poslovila. Raje tako, kot pa da bi kdo pri iskanju odgovornosti stopil še korak dlje. Pri vseh projektih na Gospodarskem razstavišču ni sporna le poraba denarja, blišč televizijskega šova in praznih dvoran je osupljiv, ker televizija na eni strani zapravlja, na drugi pa krči sredstva za produkcijo, ki ni namenjena le zabavi.

Televizija Slovenija izgublja kredibilnost in z njo tudi javni pomen. Odhoda slabe direktorice in pristranske urednice ne pomenita veliko – relevantno vprašanje je, kdo bo prišel na njuno mesto.

Ne pustimo pa se zapeljati. Glavni problem odhajajoče direktorice ni le poslovanje, pač pa dejstvo, da ni uresničila obljub o boljšem programu. Nasprotno, televizijski informativni program, ki ga je vseskozi vodila Jadranka Rebernik, je postajal vedno slabši. Rebernikova, ki je bila odstavljena pred tedni, je imela skoraj do konca trdno podporo v Ljerki Bizilj. Kljub mnogim zdrsom je odhajajoča direktorica dolgo trdila, da gre za »profesionalno in strokovno« urednico. In ko ji je po aferi Thompson obrnila hrbet, se zdi, da je to naredila zgolj zato, ker se je skušala obdržati. Njena podpora ali pa ambivalenten odnos do profesionalnih napak v informativnem programu ni bila nepričakovana. Ljerka Bizilj je pred leti v intervjuju za Mladino dejala, da je Bojan Traven »eden od boljših slovenskih raziskovalnih novinarjev«. Traven je tisti novinar in urednik, ki je serijski kršitelj Kodeksa Društva novinarjev Slovenije, podpisal pa se je pod oddajo, ki je na Planetu TV objavila posnetek spolnega odnosa med učiteljico in ravnateljem.

»Čeprav je odhod Ljerke Bizilj zavit v tančico skrivnosti glede motiva, saj se je še nedavno z vsemi štirimi nehigienično otepala nezaupnice generalnega direktorja, njen mandat v zgodovino ne bo odšel po ničemer zgodovinskem,« razmišlja filozof Boris Vezjak, ki je bil nekoč član programskega sveta. »Bolj kot ne ga je oblikovalo zavezništvo z odgovorno urednico Jadranko Rebernik, v povezavi s tem pa nekateri nevarni ekscesi, kot so Dosje Valentina Areha s škandalozno pristransko oddajo o JLA, realizacija Tarče s protiustavno razpravo proti splavu, pa Tednik z neokusnim intervjujem z nacionalistom Thompsonom, neodločni spopad z Janševimi pozivi proti plačevanju RTV prispevka in na koncu niz gostov v Odmevih, kjer lahko do natančnosti poveste, kateri od komentatorjev bo v njih nastopil in kateri ne bo nikoli. Podobno velja za politične goste, kjer bo neplačnik naročnine, Janša, če bo treba, pomagal ustavljati zgodbo o svoji skrivnostni posojilodajalki, ali za kopico piarovcev in komunikacijskih strategov, ki v informativnih oddajah zvečer nastopajo kot neodvisni komentatorji, čez dan pa so v službi svojih političnih klientov. Mandat z nekaj profesionalnimi kiksi, slabimi presojami in predvsem toleranco, tudi takrat, ko so bili diskreditirajoče napadani novinarji in še bolj novinarke TV Slovenija.«

Če Igor Kadunc misli resno, če bi rad, kot je dejal v intervjuju za Mladino, na televiziji gledal oddaje, »ki bi izzive sodobnega časa obravnavale na umirjen, strokoven in resen način«, ima pred sabo veliko dela. Televizija Slovenija izgublja kredibilnost in z njo tudi javni pomen.