France Arhar je postal pro bono svetovalec Boruta Pahorja

Vsi predsednikovi možje

Upokojeni bankir dr. France Arhar je novi svetovalec predsednika države Boruta Pahorja za področje gospodarstva in financ. Zamenjal je Heleno Kamnar, ki se je konec lanskega leta upokojila. Arhar ima status nepoklicnega funkcionarja, to pomeni, da za svetovanje ne bo prejemal plačila. Tak status imata v kabinetu predsednika države še dva upokojenca: nekdanji predsednik SAZU in večkratni minister akademik dr. Boštjan Žekš je svetovalec za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, nekdanji predsednik ustavnega sodišča in diplomat dr. Ernest Petrič pa svetovalec za zunanje zadeve. Funkcija pro bono svetovalca resda ne prinaša zaslužka, prinaša pa vpliv na predsednikove odločitve.

Pahorja v tem mandatu čaka nekaj pomembnih kadrovskih nalog, med drugim bo moral parlamentu predlagati kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Sedanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu se šestletni mandat izteče na začetku julija.

Ker ni verjetno, da bi dobil Pahorjevo podporo za ponovitev mandata, si že išče novo službo v Bruslju. Arharju bi težko očitali, da ni usposobljen za kadrovske nasvete s področja financ, saj je bil skoraj vso delovno dobo bankir. V socializmu je bil pomočnik guvernerja tedanje Narodne banke Slovenije, nato je bil eden izmed direktorjev LHB, hčerinske banke NLB v Frankfurtu, po osamosvojitvi je bil dvakrat guverner Banke Slovenije, nato je bil predsednik uprave zavarovalnice Vzajemna, devet let je bil predsednik uprave banke Unicredit, nekaj časa pa je bil tudi predsednik nadzornega sveta NLB (s tega položaja je predčasno odstopil zaradi vmešavanja politike v poslovanje banke, zmotilo ga je, da je država na zahtevo Bruslja v nadzorni svet NLB inštalirala politkomisarja). Preden se je lani upokojil, je vodil Združenje bank Slovenije.

V politiko je skušal vstopiti dvakrat. Leta 2002 je kandidiral za predsednika države, a ga je že v prvem krogu odnesla afera z astronomsko plačo predsednika Vzajemne, nato pa je leta 2006 neuspešno kandidiral še za župana Ljubljane. Zdaj v politični vrh vstopa skozi stranska vrata, kot svetovalec predsednika države. Zanimivo bo videti, kako bo vplival na Pahorjeva mnenja, denimo na mnenje o privatizaciji NLB – če si bo predsednik seveda sploh upal javno spregovoriti o tej občutljivi temi. Arhar je resda bolj konservativec kot neoliberalec, kljub temu pa je do prodaje ključne domače banke zadržan. To je dal vedeti junija lani, ko je dejal, da bi se morali o novih pogojih prodaje NLB z evropsko komisijo začeti pogajati že leta poprej, saj so se razmere od leta 2012, ko je takratna vlada Bruslju dala zavezo, da bo banko prodala, »bistveno spremenile«.

Arhar tudi ni eden tistih, ki kar a priori nasprotujejo državnemu lastništvu. Avgusta 2014 je v intervjuju za Mladino dejal: »Ni tako pomembno, ali je podjetje v državni ali zasebni lasti. Ključno je, kakšne poslovne rezultate dosega. To pa je odvisno od ekipe, ki ga vodi, torej od ljudi, ki jim je premoženje zaupano v upravljanje.« V istem intervjuju je tudi poudaril, da cena ne sme biti edino merilo pri prodaji državnega premoženja. »Če je prodajalec država, jo mora zanimati še kaj več kot zgolj cena. Na primer, kaj se bo s podjetjem dogajalo v prihodnje, ga bo novi lastnik ohranil ali zaprl? Skrb države mora biti večja, kot je skrb navadnega prodajalca.«