Regulacije mutacije

Evropska unija ima najstrožjo zakonodajo glede gensko spremenjenih rastlin na svetu. Pred odobritvijo mora podjetje predložiti obsežne podatke o varnostnih preizkusih, zagotovljeni morajo biti tudi sledljivost, označevanje in nadzor. O dovoljenju za gojenje nazadnje odločajo države EU in praviloma se jim nikoli ne uspe poenotiti.

Zaradi vsega naštetega sta razvoj in trženje novih gensko spremenjenih sort v EU pošastno draga. Velika večina manjših podjetij si tako visokih stroškov in tveganj ob spremljajoči negotovosti preprosto ne more privoščiti. To je eden glavnih razlogov za prevlado Monsanta in drugih multinacionalk na področju GSO.

Evropska direktiva o GSO regulira tiste gensko spremenjene sorte, ki jim je bila dodana DNK iz druge rastlinske sorte ali celo vrste, denimo iz bakterije ali virusa. Iz stroge regulacije pa izključuje nove sorte, pridobljene z mutagenezo. To je že več desetletij ustaljen postopek, pri katerem semena izpostavijo radioaktivnemu sevanju ali kemikalijam in tako izzovejo naključne mutacije DNK, ki lahko v nekaterih primerih rastlini prinesejo novo koristno lastnost. Tako pridobljenih sort je po svetu več kot dva tisoč. Dovoljeno jih je uporabljati tudi v ekološkem kmetijstvu.

Zdaj so se regulatorji po svetu znašli pred novo dilemo. Zaradi napredka v genskem inženiringu je mogoče mutacije, kakršne v postopku obsevanja nastanejo naključno, izpeljati načrtno in na točno določenem mestu v genomu. Preurejanje genoma brez dodajanja tuje DNK je s prodorom tehnologije CRISPR postalo zelo hitro in preprosto. Postavlja pa se vprašanje, kako naj bodo tako ustvarjene nove sorte regulirane. Jih je treba obravnavati po zgledu GSO ali po zgledu sort, pridobljenih s klasično mutagenezo? Bi bilo treba rastline, pri katerih je genom načrtno preurejen, obravnavati drugače kot rastline, pri katerih je genom preurejen naključno?

Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je nekaj novih sort, pridobljenih z usmerjeno mutagenezo, že odobrila brez zahtev, ki veljajo za gensko spremenjene sorte. Tudi Avstralija je napovedala prilagoditev zakonodaje, s katero bi tako pridobljene nove sorte izvzela iz stroge regulacije. EU se še vedno ni odločila. A nedavno je prišel prvi signal, da bi tudi v Evropi lahko sledili zgledu drugih.

Francija je leta 2016 sodišče EU zaprosila za mnenje glede regulacije novih sort, pridobljenih z usmerjeno mutagenezo. Prejšnji teden je sodišče objavilo mnenje generalnega pravobranilca Michala Bobka, ki deluje kot neodvisni svetovalec sodišča in čigar mnenje sodniki praviloma upoštevajo pri končnem odločanju. In po njegovem mnenju bi morali tudi novejše tehnike usmerjene mutageneze izvzeti iz stroge regulacije za gensko spremenjene rastline. Sodišče EU naj bi o tem vprašanju dokončno odločilo v nekaj mesecih.

Na kocki je veliko. Znanstveniki se bojijo, da bi stroga regulacija novih tehnik spreminjanja genoma povzročila še večji zaostanek Evrope za drugimi deli razvitega sveta. Prav tako pa je pravna opredelitev z novimi tehnikami pridobljenih rastlinskih sort ključna za odnos evropskih potrošnikov, ki večinoma zavračajo karkoli gensko spremenjenega.