Metka Zorec, učiteljica: Danes v šoli nimamo več pravih vzvodov, da bi nasilje uspešno zajezili

»Učitelju ne verjamemo več na besedo«

Ali slovenska družba še zaupa učiteljem?

Nimam težav na glas povedati, da sem po poklicu učiteljica, in nimam manjvrednostnega občutka zato, ker nisem zdravnica, pravnica ali psihologinja. Je pa res, da se je odnos družbe do učiteljev spremenil. Marsikdo misli, da se na šolo odlično spozna samo zato, ker je nekoč sam hodil vanjo, pa čeprav je bilo to pred 20 ali 30 leti. Nezaupanje v učiteljsko delo vnaša tudi vse večja kaotičnost devetletke, ki nikoli ni doživela resne evalvacije, vanjo pa so vnašali nove vsebine in programe.

Kako je varčevanje v času krize vplivalo na vašo plačo? 

Zaradi Zujfa je bilo meni in stotinam drugih učiteljev začetnikov deset let onemogočeno napredovanje v nazive in plačne razrede. Vlogo za napredovanje sem lahko vložila šele novembra 2015, po devetih letih dela v osnovni šoli. Poleg tega je bilo v času krize ukinjeno izplačilo delovne uspešnosti. Moja plača je bila zato ne glede na moje presežke ves čas plača učitelja začetnika, to je pod 1000 evri neto. Tako delovno okolje ni spodbudno, zlasti ne za odličnega učitelja, ki dela več in bolje. Ni mogoče v nedogled odlično delati zgolj zaradi sreče pri izbiri poklica, poslanstva in pripadnosti.

Se vam ne zdi, da učitelji s stavko zahtevate preveč?

Zelo me čudi, da Sviz svoje zahteve postavlja nižje od naše osnovne plače pred desetimi leti. V resnici ne moremo govoriti o zvišanju učiteljeve plače, če ne bo dosegla niti tistega, kar nam je bilo z varčevalnimi ukrepi odvzeto. Uvedba devetletke in sprememba šolstva učiteljem nalagata vedno več dela in obveznosti, predvsem dela zunaj razreda. Marsikateri učitelj v šoli dela devet ur in več, in to brez pogovornih ur in drugih oblik sodelovanja s starši, konferenc in izobraževanj. Sedanji sistem ne omogoča nagrajevanja – ne za zelo delovnega učitelja, ki ima veliko nadomeščanj in nadur, ne za kreativnega učitelja, ki da učencem nekaj več od izpolnjenega učnega načrta.

Pravilnik o napredovanju v nazive se zdi krivičen, saj ne nagrajuje učiteljevega dela v razredu, ampak predvsem njegovo delo poleg pouka.

Videti je, da je pravilnik napisan na kožo točno določenim predmetnim učiteljem. Kako naj na primer učitelj fizike izvede lasten koncertni nastop ali kako naj učitelj gospodinjstva sodeluje z državnim izpitnim centrom, če pa njegov predmet ni vključen v nabor predmetov, ki so del nacionalnega preverjanja znanja? Učitelj, ki je amaterski pevec, ne dobi točk za napredovanje za pevski nastop s svojimi učenci, z razlago, da ni učitelj glasbene umetnosti. Poleg tega je pravilnik zavajajoč, učiteljem podeljuje strokovne nazive, v resnici pa učitelj svetnik, najvišji po nazivu, ni nič bolj spoštovan in nima nič več besede pri strokovnih vprašanjih. Strokovno napredovanje je tako zgolj finančni dodatek k plači in nič drugega. Krivično je tudi, da ima učitelj v svoji karieri možnost napredovati le za 13 plačnih razredov, od 30. do 43. razreda. Uradniki lahko dosežejo do sedem plačnih razredov več – to je 550 evrov bruto – od enako izobraženih učiteljev. Tudi priznani dramski igralci, z vsem spoštovanjem do njihovega poklica, lahko dosežejo do devet plačnih razredov več od univerzitetno izobraženega učitelja, ki ima lahko celo najvišjo stopnjo izobrazbe – doktorat znanosti, pa se mu to pri plači ne pozna.

Zakaj se učitelji izogibate razredništvu? Ker je preslabo plačano?

Razrednik dobi 0,70 do 1,80 evra dodatka na mesec ali približno pet centov na mesec na učenca, kar je sramotno nizko. Pri tem je treba vedeti, da je razrednik postal deklica za vse: vodi pogovorne ure s starši in učenci, obvešča starše o različnih dogodkih, spremlja učence na dnevih dejavnosti, prireditvah ali lokalnih dogodkih, piše priporočila za štipendije in poročila za zavode in nadzornike, sodeluje z raznimi službami – od socialne službe do policije, vodi administrativna dela, po novem tudi elektronsko administracijo, in prevzema odgovornost za vse, kar je v razredu narobe. Pogosto najboljši učitelji opravijo največ dela na šoli in prav razredništvo je tipičen primer tega nesorazmernega razporejanja del.

Pravo je z vso močjo vstopilo v naše šole in učitelje iz domiselnih ustvarjalcev pouka spreminja v pasivne zapisnikarje in birokrate.

Katere naloge so za učitelje najbolj obremenjujoče?

V šolstvu nas zavezuje okrog sto pravilnikov in zakonov. Pravo je z vso močjo vstopilo v naše šole in učitelje iz domiselnih ustvarjalcev pouka spreminja v pasivne zapisnikarje in birokrate. Beležiti moramo vsako sekundo svojega dela. Za vse novosti, teh pa je bilo v zadnjih letih nešteto, pišemo letne načrte, dnevne priprave, individualizirane načrte, evalviramo, pišemo že skorajda zapisnike zapisnikov. Vsi postopki, od izdaje vzgojnega ukrepa do usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, so zbirokratizirani do te mere, da se marsikdo ne odloči več za vzgojni ukrep, ampak čas raje nameni pogovoru z otrokom. Birokracija nam pobere toliko energije, da nam je včasih zmanjka za ustvarjalno delo.

Kako bi obremenjenost zmanjšali?

Treba je narediti pregleden sistem. Osnovna šola ima obvezne, obvezne izbirne in neobvezne izbirne predmete. Če k temu dodamo še dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti in podaljšano bivanje, ugotovimo, da paralelno poteka kar šest urnikov. Ravnatelji zaradi velike izbirnosti učencem ne morejo nuditi ustreznega razporeda. Izbirnost v času, ko želimo učencem dati neka univerzalna znanja, se spremeni v kaos. In tak kaos vlada danes na marsikateri osnovni šoli.

Je naš šolski sistem z vsemi spremembami, uvedenimi v zadnjih 25 letih, postal preveč zapleten?

Država je v šolstvu veliko spreminjala zato, da se ne bi nič zares spremenilo. Ministrstvo za izobraževanje ni ustvarilo sistema, ki bi spremljal, kaj se v šolah sploh dogaja. Na papirju imamo veliko poročil, s katerimi se lahko izkažemo, a v resnici ljudi z ministrstva ni na naših šolah in jih pravi potek pouka in vzgoje zares ne zanima. Prav tako ministrstvo nima sistema, s katerim bi lahko opredelilo današnje ključne probleme v šolstvu. Ne zbira dobrih pobud in konkretnih rešitev s strani učiteljev, to pa pomeni, da zavrača vse znanje in izkušnje tisočerih odličnih učiteljev.

Ali učni načrti še ustrezajo današnjim pričakovanjem ali pa jih je čas povozil?

Učim zgodovino v šestem razredu in po mojih izkušnjah bi bilo veliko bolj smiselno, da bi se šestošolci, ki imajo zgodovino prvič na urniku, podrobneje učili o prazgodovini in zgodnjih kulturah. Učni načrt pa predvideva obravnavo različnih tem, od prazgodovine do danes. Za šestošolce so ti preskoki iz prazgodovine v stari vek, v srednji vek, v novi vek in v sodobnost pri vsaki temi, ki jo obravnavamo, absolutno prezahtevni. V družbi verjetno velja prepričanje, da je učni načrt neka orientacija učiteljem, kaj morajo obravnavati in kdaj. Tako bi moralo biti. V resnici pa se preveč učiteljev zaradi nabuhle birokracije in pomanjkanja časa ravna po učbeniku in delovnem zvezku, kar poglablja razlike med šolami – učbeniki so namreč lahko zelo različni.

Je res, da so med učitelji razlike, rangi? Največ naj bi bili menda vredni učitelji matematike ...

Na papirju sta matematika in gospodinjstvo enakovredna predmeta, vendar pa v praksi nista enako spoštovana. Prav zaradi tega so vsi predmeti v devetletki dobili številčne ocene. Vendar te niso prinesle večjega spoštovanja, temveč so v predmetnike vnesle samo več teoretičnih znanj, ki jih je lažje ocenjevati kot praktični izdelek ali ustvarjalnost pri umetniških predmetih. Obremenili so predmetnik, spoštovanja in enakovrednosti pa z njim niso dosegli.

Zaradi možnosti anonimne prijave se morate učitelji vse pogosteje zagovarjati pred šolskimi inšpektorji. Kako stresni so ti postopki?

Anonimna prijava in pregled inšpektorja lahko doletita vsakega učitelja, tudi najboljšega. Poznam primere, ko so delo učiteljev podrobno pregledovali 14 dni, prerešetali priprave in teste, na koncu pa ugotovili, da so testi tako dobro sestavljeni, da lahko služijo za zgled vsem ostalim šolam. Takim odličnim učiteljem anonimneži rušijo dostojanstvo in ugled ter jih izpostavljajo nepotrebnemu stresu. Učitelj po postopku ni rehabilitiran, nihče se mu ne opraviči, nihče mu ne podeli nazaj ugleda in spoštovanja. Predstavljajte si, da bi imeli anonimne prijave za novinarje: vsak državljan Slovenije bi vas lahko prijavil, da na primer prirejate in si izmišljujete informacije. Nato bi prišel inšpektor in vas 14 dni opazoval pri delu, pregledoval vaše zapiske, poslušal vaše posnetke, gledal vaše nastope, na koncu pa ugotovil, da delo opravljate korektno, in odšel. Tudi vi bi se proti temu borili. Obstajati bi morala domneva nedolžnosti.

V zvezi s čim je največ prijav?

Glede ocen. V primežu vodstva šole, staršev, inšpekcije in kolegov prijavljeni učitelj ne more zdržati pritiska in si misli: »Ja, prav, mu bom pa dal tisto štirico, samo da imam spet svoj mir.« In to ruši kakovost naših šol. Dobri učitelji vztrajajo pri visokih kriterijih kljub nasprotovanju učencev, kljub pritožbam staršev, celo kljub pritiskom ravnateljev in inšpekcijskim pregledom. Vprašanje pa je, koliko časa lahko osamljen posameznik tak pritisk zdrži. Še tako dober in pokončen učitelj bo na koncu spustil kriterije, če ga nekdo nenehno prijavlja zaradi nepravičnih ocen. S tem ne želim reči, da učitelji nasprotujemo rednim inšpekcijam v šolah. Prav tako nismo proti prijavam posameznikov, a z znanim prijaviteljem, čigar ime po uradni dolžnosti ščiti inšpektor. Prijavitelj bi moral inšpektoratu za šolstvo predhodno dokazati, da je poskusil s pogovorom na vseh ravneh, da je torej govoril z učiteljem, razrednikom, s svetovalno službo in ravnateljem in šele nato začel iskati svojo pravico na inšpektoratu. Nasprotujemo anonimnim prijavam, saj se v velikem številu izkažejo za lažnive in škodljive. Anonimni prijavitelj nima nobene odgovornosti in ne nosi posledic, porablja državni denar in moti proces pouka v škodo učencev. Poleg tega anonimne prijave služijo kot sredstvo zastraševanja in groženj, kar zmanjšuje našo svobodo in ustvarjalnost. To je nemoralna pravna norma, ki podpihuje obrekovanje in laži.

Je res, da vse več staršev prihaja na pogovorne ure z odvetniki in da na vso moč branijo pravice svojih otrok, tudi če nimajo prav?

Na naši šoli pravice svojih otrok pogosteje zagovarjajo starši, ki so sami odvetniki, ali pa tisti, ki prek prijateljev odvetnikov dobro poznajo šolske zakone in pravilnike in jih znajo obrniti v prid svojih otrok. Sem ter tja se sliši tudi kakšna grožnja. Starši tudi večkrat izrazijo željo, da na sestanek pripeljejo drugega strokovnjaka, na primer zdravnika ali psihologa, da otroku ne bi bilo treba opravljati zahtevnih nalog, ki mu jih postavlja šola. S tem ‘opravičilom’ želijo doseči, da bi njihov otrok dobival petice in štirice. Tega včasih v šoli nismo poznali. V zadnjem času so v porastu kvazi strokovnjaki, ki z vseh področij vstopajo v šolo. Tem bi morali odločno zapreti vrata, saj lahko naredijo veliko škode otrokom. Starši so danes zelo iznajdljivi, ne le v negativnem smislu, včasih se še sama od njih naučim, kako se postaviti za svoj prav. Vendar sem proti pretirani zaščiti otrok, saj jih s tem ne učimo lastne argumentacije misli in tega, kako se postaviti na lastne noge. Po drugi strani pa tudi učitelji nismo nezmotljivi, zato podpiram kulturni dialog med učitelji in starši, da napake ozavestimo in odpravimo.

Danes v šoli nimamo več pravih vzvodov, da bi nasilje uspešno zajezili. Krivo je tudi ministrstvo, saj zadnja leta vodi popustljivo politiko do staršev, ker so ti močna volilna baza.

Prihajajo otroci danes v šolo manj primarno socializirani kot nekoč?

Pogosto pozabljamo, da so otroci današnjih prvih razredov eno leto mlajši od tistih v osemletki. Pred dvajsetimi leti so vzgojiteljice v vrtcih že izvajale grafomotorične vaje in opismenjevanje. Nato je devetletka to snov iz vrtcev pomaknila v prvi razred. Praksa je pokazala, da imajo otroci, ki se v vrtcu ne pripravljajo na šolo, v prvem razredu težave. Zato so začeli vrtci s ponovno pripravo na šolo, nekateri malo, drugi več. In tu nastajajo že prve razlike med otroki. Osnovne razlike pa otroci tako ali tako prinesejo iz domačega okolja. Zato je nujno, da imajo vrtci in šole isti program in so poenoteni, a žal ni tako. Poleg tega se lahko v prvih treh letih osnovne šole razlike še poglobijo, saj so učni načrti napisani za vso triado skupaj in ni jasno, kaj se mora otrok v katerem razredu naučiti. Tako ponekod že v prvem razredu osvojijo vse male črke, drugod pa šele v drugem. Posledično starši dvignejo pričakovanja in zahtevajo več učenja že v vrtcih. Pri tem pa pozabljajo, da se otroci učijo prek igre. Drugo dejstvo, ki poglablja razlike, pa je, da v prvi razred devetletke vstopajo otroci, med katerimi je lahko tudi leto dni razvojne razlike. Že samo zaradi tega bi moral biti prvi razred mehkejši, prilagodljivejši in potrpežljivejši do vseh učencev. Veliko učiteljev se te razlike trudi upoštevati, se pa moramo zavedati, da je v razredu z 28 do 30 učenci to izjemno težko.

Vedno več je prošenj za odlog šolanja. Bi morali vsi decembrski otroci ostati v vrtcu?

Vrtci številčno tega najbrž ne bi prenesli, zato so prisiljeni decembrske otroke in njihove starše spodbujati, naj gredo v šolo. Vzgojiteljice v vrtcih opozarjajo, da je splošna naravnanost staršev prezahtevna in da je, če si dovolim posploševanje, pri starših v ospredju intelektualna, racionalna raven, čustveni razvoj otrok pa je potisnjen v ozadje, kot da bi starši nanj pozabili.

Osnovna socialna zrelost v vrtcih pada. Če vzgojitelji niso naravnani v vsakodnevno vztrajanje pri osnovnih navodilih – obuj si čevlje, zapni vetrovko –, se lahko otroci že v vrtcih učijo, kakor da so v šoli. Imajo celo zvezke in domače naloge. Težave socialne nezrelosti se tako prenesejo na prve razrede – otroci težko razumejo in upoštevajo osnovna navodila, težje pišejo, berejo in sedijo pri miru, zato povzročajo več disciplinskih težav. S temi otroki ni nič zares narobe, samo odločno premalo časa so imeli za razvoj socialnih spretnosti.

Je devetletka pretirano intelektualistična? Ali od otrok zahteva preveč učenja na pamet?

Največji problem devetletke je, da se njene novosti na papirju berejo odlično, realnost šol pa je popolnoma drugačna. Resne analize o tem, kaj je devetletka prinesla dobrega in slabega, še ni bilo. V osnovno šolo je vstopilo skoraj 90 izbirnih predmetov, ki so ocenjeni z oceno. Takšne ponudbe izbirnosti, kot jo ima danes osnovna šola, nima noben univerzitetni študij. Večina teh predmetov so bili nekoč krožki, pri katerih ni bilo ocen. Osnovnošolci so danes postavljeni pred preveliko izbiro, ki ji zaradi nedoraslosti včasih niso kos. Ena večjih sprememb v devetletki je tudi ta, da je vzgojo izrinila iz šole. Vzgojne predmete so preimenovali, likovna vzgoja je tako postala likovna umetnost z ocenami od ena do pet. Danes ima devetošolec 14 številčno ocenjenih predmetov, medtem ko so jih imeli učenci v osemletki osem. Devetletka živi v dveh skrajnostih; po eni strani je prezahtevna, predvsem zaradi prenatrpanih učnih načrtov in pretiranega poudarjanja razuma, po drugi pa je prinesla izjemen porast nadpovprečno nadarjenih otrok, celo ne glede na to, ali starši sodelujejo pri delu z njimi ali ne.

Starši pogosto prikrajšajo svoje otroke za izobrazbo, ko dajejo prednost bitki za fiktivne petice in štirice.

Morda pa so današnji otroci v povprečju pametnejši ...

Če pogledamo zaključne ocene devetošolcev, imamo skoraj same nadpovprečno nadarjene mladostnike. Leta 1979 je bilo v Sloveniji 41 odstotkov nadpovprečnih otrok, ki so zaključili osnovno šolo, to pomeni, da so imeli v spričevalih štirice in petice. Leta 2008 pa je takih nadpovprečnih učencev 61 odstotkov. Dvomim, da so v tridesetih letih naši učenci postali za 20 odstotkov bolj inteligentni in nadarjeni. Danes gredo skoraj vsi učenci na gimnazijo. Od 26 otrok v razredu ljubljanskih osnovnih šol jih gre le kakšnih pet na druge šole. Ocene to vsekakor omogočajo, pa tudi družba ta proces podpira. Če se devetošolec odloči za vzgojiteljsko srednjo šolo, je označen za manjvrednega in manj pametnega. To ni realno stanje – je umetno napihnjeno. Otroci so sicer v velikem številu res lahko uspešni v osnovni šoli, a se pozneje izkaže, da uspeh ne pomeni tudi znanja. Starši pogosto prikrajšajo svoje otroke za izobrazbo, ko dajejo prednost bitki za fiktivne petice in štirice. Slovenske šole danes ustvarijo veliko več odličnjakov, tudi na račun številnih odločb. Tako se mi vsiljuje misel, da je za ministrstvo za izobraževanje pomembnejše, da je otrok v osnovni šoli uspešen, kot pa da nekaj res zna in da rad hodi v šolo.

Je v šolah res več nasilja?

Nasilje se razrašča v vsej naši družbi, šole so samo prostor, kjer se izrazi. Ni nujno povezano s šolo, je pa nujno, da ima šola do nasilja ničelno toleranco. Danes nimamo več pravih vzvodov, da bi nasilje uspešno zajezili. Krivo je tudi ministrstvo, saj zadnja leta vodi popustljivo politiko do staršev, ker so ti močna volilna baza. Učitelji in učenci vsak dan razrešimo veliko konfliktnih situacij – to je normalno in nujno za zdrav otrokov razvoj. Opažam pa, da učenci konfliktne situacije slabše rešujejo. Postali so izredno občutljivi, kadar se prepoznajo kot žrtve konflikta. Pogosto se sklicujejo na svoje pravice in na nepravičnost drugih, kamor brez težav uvrstijo tudi učitelja. Vse težje prenašajo normalno obremenitev medsebojnih odnosov. Poleg tega na konflikte tudi pretirano reagirajo – preveč kričijo, težko se umirijo, hitreje se zatečejo k fizičnemu in psihičnemu nasilju. Kadar so v obrnjeni vlogi, da torej sami komu povzročijo krivico ali bolečino, so precej bolj neobčutljivi za bolečino drugega. Učitelj se ne more zanesti na vzgojni načrt šole ali šolska pravila, saj nimajo pravega učinka, ker ne izhajajo iz pedagoške, temveč iz pravne stroke. Podeliti vzgojni ukrep učencu danes zahteva veliko administrativnega dela, ki mora vsebovati datumsko označene zapisnike učiteljevih osebnih opažanj nasilnih situacij učenca. Učitelju ne verjamemo več na besedo. Spoznanje, da ni mogoče zakonito vzgojno delovati na učence, ki z nasiljem kršijo družbena pravila, je za učitelja velika frustracija.