Naivno iskanje izgubljenega zaupanja

Člani, vodstvo, poslanci Nove Slovenije so že nekaj časa nezadovoljni. Stranki nikakor ne uspe preseči 10-odstotne meje anketno izmerjene volilne podpore, kar na volitvah pomeni slabih 100.000 volilnih glasov. Prej velja nasprotno. Krivulja izmerjene podpore napoveduje, da NSi »postaja stranka parlamentarnega roba«. Rekordne uvrstitve njihovih idejnih predhodnikov iz časa Lojzeta Peterleta in Slovenskih krščanskih demokratov, ko so na volitvah leta 1994 zbrali 14,5 odstotka glasov, so realno nedosegljive.

Zato so pri NSi tuhtali, kaj storiti, kako preprečiti, kakor je dejal eden njenih vidnejših članov, »bližajočo se volilno katastrofo slovenske desnice«. Glavni tajnik Robert Ilc je v uvodniku strankinega časopisa pisal celo o tem, da se lahko zgodi, da bo »leva sredina zbrala dvotretjinsko večino«.

Strah se zdi s stališča desnosredinskih političnih strank upravičen. Javnomnenjske ankete prikazujejo padanje podpore SDS, hkrati pa raste podpora Listi Marjana Šarca, listi političnega novinca, kamniškega endemita, katerega politična smer ni jasna, je pa gotovo samorasla. Janša že leta v politiki pretirava z napadi, cinizmi, užaljenostjo, revanšizmom, njegova politika ni politika prihodnosti, pač pa politika zamer in zbujanja strahu. Zato je odbijajoč. Odkar so si pri SDS ustanovili še televizijo in spletni portal, SDS ni samo stranka, ki jo muči preganjavica, pač pa tudi stranka, ki si politiko predstavlja kot tabloid, oblast pa kot pot do denarja. Zaradi vsega tega karizma osamosvojitvenega zmagovalca izginja, novih generacij, volivcev, ki so se rodili po letu 1991, politični diskurz Janeza Janše ne prepriča.

Hkrati so se v zadnjih letih odnosi med NSi in SDS tako zelo ohladili, da so v SDS začeli govoriti o tem, da je NSi postala Kučanova stranka, »Matej Tonin pa Kučanov sin«. Takšna politična analiza je daleč od realnosti, je predvsem poskus diskreditacije neposrednih političnih konkurentov z istega političnega pola. Vse to ni presenečenje, Janša ne dopušča svojeglavosti. Večje presenečenje je bilo, ker se je tovrstni politiki izključevanja in prisilnega poenotenja pred natančno štirimi leti uprla Ljudmila Novak, odstopljena predsednica NSi. V intervjuju za Mladino je v času, ko sta se stranki sprli glede vprašanja pomembnosti danes pozabljenega referenduma o arhivih, ostro dejala, da »fašistične metode obstajajo tudi na desni«. Nato je dodala, da je ugotovila, da je Mladina s svojo rubriko Rolanje po sceni zelo mila in da ima »na desnici nasprotnike, ki me blatijo še bistveno bolj«. Tega, da je Ljudmila Novak najprej v Mladini, potem pa še v drugih medijih Janšo obtožila, da manipulira in uporablja fašistične metode, pri SDS niso pozabili. Ko je pred slabima dvema letoma na Trgu republike na zborovanju desnice Ljudmila Novak govorila o tem, da želi, da »je desnica demokratična, povezovalna, da spoštuje argumente, da ne izključuje drugačnih mnenj, da si med sabo ne meče polen pod nogami, ampak da išče, kaj je dobro za Slovenijo«, so ji začeli Janševi privrženci glasno žvižgati. Na desnici naj bi bilo prostora zgolj za enega politika.

Obema strankama spopad ni koristil. Janša je postajal vedno bolj izoliran, konec lanskega leta so vse parlamentarne stranke napovedale, da z njim, s človekom, ki zagovarja takšno politiko, ne bodo sklepali koalicij, hkrati pa Nova Slovenija za zdaj ni zmogla prepričati tistih volivcev, ki so Janšo začeli zapuščati. In to kljub temu, da se je zaradi radikalizacije SDS, zaradi njenega spogledovanja z Orbanom in s stališči skrajne desnice, odprl prostor na desni sredini. Tam pravzaprav, kamor se umešča nemška CDU, velika vzornica NSi.

Odhod Ljudmile Novak se s tega vidika zdi logičen. Uradno je odstopila sama, zaradi prenasičenosti, utrujenosti, ker je prišel čas, da stranko prepusti mladim. Realno pa je bila v odstop prisiljena. Relativni volilni neuspeh na lanskih predsedniških volitvah, Ljudmila Novak je na njih zbrala zgolj za odtenek več glasov kot njena stranka na državnozborskih volitvah leta 2014, stranki ni napovedoval velikega preboja.

Zaradi vsega tega, zaradi razdora s SDS in omejenega dometa Ljudmile Novak pri volivcih, so se v stranki torej odločili, da bodo poskusili z Matejem Toninom. Ta naj ne bi bil prva izbira Ljudmile Novak, a z njim je vseskozi dobro sodelovala, za kar se ji je začasni predsednik stranke med teatralno tiskovno konferenco zahvalil s šopkom rož. Tonin si je izbral dva podpredsednika. Prvi je postal Valentin Hajdinjak, ki je bil pred dobrim desetletjem tiskovni predstavnik v prvi vladi Janeza Janše, potem je nekaj časa na zdravniški zbornici zagovarjal Gordano Živcec Kalan, v drugi Janševi vladi pa je opravljal službo vodje kabineta obrambnega ministra, ki ga je vodil Aleš Hojs, tisti nekdanji član NSi, ki je prebegnil k Janezu Janši. Hajdinjak je sicer delal tudi v podjetju T-2, v stranki pa vodi odbor za obrambo. Druga Toninova izbira je bila mlada doktorica veterinarske medicine Marija Rogar.

Porušeni mostovi?

Rošada v NSi odpira dve vprašanji. Ali bo »prihod mlade ekipe« dvignil strankino priljubljenost? Morda jo bo res, z mladimi ljudmi lahko pritegneš nove volivce. A nova imena ne rešujejo temeljne dileme, v katero se je ujela stranka. NSi se po eni strani sklicuje na krščanske korenine, na evangeljsko usmiljenje, na pomoč človeku in solidarnost, kar je lepo prikazala Ljudmila Novak, ki je v beguncih prepoznala soljudi, ne pa grožnje, po drugi strani pa je strankin gospodarski program naravnan v prid kapitala. Stranka bo tako sredi meseca pripravila programsko konferenco, po naključju bo potekala v stavbi Gospodarske zbornice Slovenije, kjer naj bi predstavili svojo vizijo prihodnosti Slovenije. Ta je znana, želijo si »modernizacije pokojninskega, zdravstvenega, davčnega in socialnega sistema«, zmanjšati želijo javno porabo, znižali bi domnevno previsoke davke, izboljšali poslovno okolje. Njihov politično-gospodarski program ni krščanskosocialistični, ampak neoliberalni, ne zgleduje se po krščanskem socialistu Janezu Evangelistu Kreku, ampak po ekonomistu Miltonu Friedmanu, pred leti jim je gospodarski program pomagal pisati ekonomist Rado Pezdir. V stranki se izraza neoliberalizem otepajo, raje slišijo ocene, da zagovarjajo »tržni princip, uravnotežen s socialno komponento«. A besede o neoliberalizmu, poveličevanju kapitala, trga, zmanjševanju vpliva države niso ideološke floskule, NSi je v parlamentu vseskozi odločno nasprotovala uvedbi davčnih blagajn, pa četudi so te lani v proračun prinesle dodatnih 81 milijonov evrov. Letos bo znesek še višji.

Drugo vprašanje je sklepanje povolilnih koalicij. Matej Tonin je še nedavno napadal politiko Janeza Janše, zanj je bil Janša »politik v zaporu«, na dan, ko je prevzel stranko, pa je ubral spravljivejše tone. »Nikogar ne bom izključeval,« je dejal. »Pripravljeni smo sodelovati s tistimi, s katerimi se bomo programsko uskladili in vzpostavili zaupanje, da vendarle želijo dobro Sloveniji.«

Ne gre zgolj za politično nagajanje ali igro internetnih trolov. Gre za premišljeno taktiko, kako iz parlamenta izriniti neposlušnega partnerja na desnici.

Za vzpostavitev izgubljenega zaupanja med SDS in NSi pa ni dovolj odhod domnevno moteče Ljudmile Novak. Zaupanje se gradi iz obeh smeri. Stvari se v zadnjih dneh niso bistveno spremenile. Poslanca SDS Vinko Gorenak in Jelka Godec sta te dni prek Twitterja Primoža Štenderla, vodjo lokalnega odbora NSi iz Zagorja, poslala kar v psihiatrično kliniko Polje, ker naj bi bil »psihopat«. Njegov greh naj bi bil v tem, da je vse politične stranke opozoril, da predstavniki stranke SDS in Janez Janša »niso normalni«. Podobnih primerov je še mnogo. Tako so recimo sredi januarja, ko je izbruhnila zgodba o posojilih, ki jih je v Republiki srbski najela SDS, na Novi24tv hitro pripravili prispevek o tem, da naj bi NSi svoje nove prostore na Dvořakovi ulici v Ljubljani dobila na nepravilen način in da mora posredovati računsko sodišče, pa četudi gre zgolj za obliko kreditno-najemne pogodbe. Nova24tv je pač poročala po principu, morda je SDS naredila napako, a poglejte NSi, tam so stvari še hujše.

Pri vsem tem seveda ne gre zgolj za politično nagajanje, igro internetnih trolov, kolerične Janševe prste. Gre za premišljeno taktiko, kako iz parlamenta izriniti neposlušnega partnerja na desnici. Vse to je NSi enkrat že doživela, ko je leta 2008 kot slaba kopija SDS, volivci pač ne volijo ponaredkov, izpadla iz parlamenta. Marko Štrovs, nekdanji član NSi, je v tistem času upravičeno dejal, da jih »Janša reže kot salamo, rezino za rezino«. Tega se NSi boji tudi danes.

Volilna tekma in volilni izid karte vedno na novo premešata. Povsem možno je, da bo po volitvah NSi kljub zameram stopila v koalicijo z Janezom Janšo, kot tudi to, da bo namesto njega raje izbrala Marjana Šarca. Z njim že danes zelo dobro sodeluje Matej Tonin. Leta 2014 sta skupaj oblikovala koalicijo, ki vodi lokalno skupnost v Kamniku.

Začasni predsednik Nove Slovenije Matej Tonin se je rodil leta 1983. Najprej je delal pri podmladku Nove Slovenije, leta 2006 pa je postal občinski svetnik v Kamniku. Leta 2007 je diplomiral na Fakulteti za družbene vede, isto leto pa se je kot svetovalec zaposlil v parlamentu. Leta 2010 je magistriral, leto kasneje je postal poslanec in vodja poslanske skupine NSi. Danes v parlamentu opravlja že drugi poslanski mandat. Z ženo in dvema otrokoma živi v Zgornjem Tuhinju. O svojih političnih pogledih je izdal knjigo s skromnim naslovom: Upanje za Slovenijo.