Ko olimpijski ogenj gori za denar

Olimpijske igre so postale del globalnega spektakla, kjer glavne poteze vleče kapital. Športni duh in načela, na katerih so bile osnovane igre moderne dobe, nimajo več pravega pomena. Ni več najpomembneje sodelovati, saj šteje le zmaga.

Olimpijski ogenj v Pjongčangu je zagorel, športni program iger se bo nadaljeval do zaključne prireditve, ki bo na sporedu 25. februarja. Poleg športnega dogajanja igre ponujajo tudi pester kulturni spremljevalni program. Nekaj manj kot tri tisoč športnikov bo zastopalo 92 držav v petnajstih športih. Zaradi globalne narave iger je zanimanje politike in pokroviteljev veliko, kar se kaže tudi v dogodkih, ki so zaznamovali uvod iger.

Mesta, ki igre prirejajo, se spopadajo z visokimi stroški, ki jih nosi organizacija tekmovanja. Stroški za organizacijo iger ter izgradnjo športnih objektov in infrastrukture, so tokrat občutno nižji, kot pri Sočiju, ki je tekmovanje gostil leta 2014 in 'zapravil' več kot 50 milijard dolarjev. Pjongčang naj bi za igre namenil nekaj manj kot 13 milijard dolarjev. Olimpijske igre se financirajo iz mnogih virov, večinski delež pristavi država, ki igre priredi ter mesto oz. lokalna skupnost, kjer igre potekajo. Manjši delež doda Mednarodni olimpijski komite s pomočjo sponzorskih pogodb in deleža od prodaje televizijskih pravic. Preostanek prispevajo lokalni pokrovitelji ter sredstva od prodaje vstopnic za ogled tekmovanj.

Pereč problem predstavlja tudi odvečna infrastruktura, ki jo mesta po igrah 'podedujejo'. Najbolj znan primer propadajoče športne infrastrukture predstavljajo Atene, ki so priredile poletne olimpijske igre leta 2004. Stadione in ostale športne komplekse je načel zob časa, saj mesto ni imelo ne želje, ne potrebe po njihovi uporabi. Softball ali hokej na travi pač nista grška nacionalna športa. Tudi v Pjongčangu bodo po zaključku iger porušili stadion, ki je gostil otvoritveno slovesnost. Stadion, ki bo v uporabi le štirikrat (na otvoritvi in zaključku olimpijskih ter paraolimpijskih iger) je organizatorje stal 60 milijonov dolarjev.

Pereč problem predstavlja odvečna infrastruktura, ki jo mesta po igrah podedujejo. Najbolj znan primer propadajoče športne infrastrukture predstavljajo Atene, ki so priredile poletne olimpijske igre leta 2004.

Olimpijske igre pa so burne odzive v mednarodni skupnosti požele že pred samim pričetkom. Samsung je, kot eden glavnih partnerjev Mednarodnega olimpijskega komiteja, za tekmovalce pripravil 4.000 pametnih telefonov. Športniki, ki prihajajo iz Irana in Severne Koreje pa omenjenih telefonov niso prejeli ob začetku iger, zaradi mednarodnih sankcij, ki so uperjene proti državama. Kasneje so pri podjetju za 'nesporazum' okrivili Mednarodni olimpijski komite, ki naj bi bil odgovoren za porazdelitev daril. Težavo so kasneje odpravili, vendar bodo Severni Korejci morali mobilnike ob koncu iger vrniti, zaradi sankcij Varnostnega sveta Združenih narodov, ki prepoveduje prodajo luksuznih izdelkov in elektronike, ki bi jo bilo mogoče uporabiti tudi v vojaške namene.

Severna Koreja poskuša omehčati odnose z južno sosedo, saj se je otvoritvene slovesnosti udeležila Kim Yo Jong, sestra vrhovnega vodje, ki je zadolžena za prropagando v Severni Koreji. Gre za zgodovinski trenutek, saj od konca vojne, Južne Koreje ni obiskal nihče od članov družine Kim. Na otvoritveni slovesnosti sta Koreji nastopili pod skupno zastavo. Ob tem velja še poudariti, da je bil strah zahodnih velesil odveč, saj je bila vojaška parada, ki jo je Severna Koreja priredila dan pred uradnim odprtjem iger, manjša od lanske, poleg tega pa je oblasti niso uporabile v propagandne namene, saj neposrednega prenosa ni bilo.

Saga glede sistemskega dopinga Rusije še ni končana. Mednarodno športno razsodišče je trinajstim ruskim športnikom ukinilo dosmrtno prepoved nastopanja v četrtek, kljub temu pa jih Mednarodni olimpijski komite ni povabil na igre. Ad-hoc razsodišče v Pjongčangu pa je razsodilo, da jim na igrah ne bo dovolilo nastopiti. Tudi iz tega razloga so se v Rusiji odločili, da bodo v marcu priredili alternativne olimpijske igre. Na njih bodo imeli pravico nastopiti športniki, ki se niso smeli udeležiti olimpijskih iger v Pjongčangu.

Kdor ni zmagovalec, je luzer, tako v športu, kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer je tekmovalnost vgrajena v neoliberalni kapitalizem.

Olimpijske igre so postale del globalnega spektakla, kjer glavne poteze vleče kapital. Športni duh in načela, na katerih so bile osnovane igre moderne dobe, nimajo več pravega pomena. Ni več najpomembneje sodelovati, saj šteje le zmaga. Kdor ni zmagovalec, je luzer, tako v športu, kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer je tekmovalnost vgrajena v neoliberalni kapitalizem. »Višje, hitreje, močneje« je mantra na kateri temelji tako sodobni svet, kot tudi šport. Kar imata skupnega je to, da je le nekaterim, dovoljeno pri doseganju omenjenega vodila uporabljati vsa sredstva, za 'ostale' pa velja strog sistem pravil, regulacij in sankcij.