Kako umira demokracija?

Michael Ignatieff, kanadski univerzitetni profesor ruskega rodu, je 8. februarja predaval na ugledni univerzi London school of Economics. Predavanje profesorja, javnega intelektualca, »ki bi mu vsak zavidal življenjepis«, kakor je dejal uvodničar, je nosilo zgovoren naslov: Akademska svoboda in novi populizem.

Ignatieff dobro ve, kaj pomeni svoboda, kako nevaren je populizem, slabi dve leti opravlja službo rektorja Sorosove univerze v Budimpešti, ki jo želi politični režim madžarskega premiera Viktorja Orbana zapreti. V takšnih razmerah Ignatieff še ni delal, v Budimpešto je prišel s Harvarda, že prej je delal na Univerzi v Torontu, vmes pa je povsem pogorel kot politik in vodja kanadskih liberalcev. Njegov uspešnejši naslednik je Justin Trudeau. V mladih letih je bil Ignatieff kolumnist v Observerju, med akademsko kariero pa se je ukvarjal tudi s človekovimi pravicami in pomenom demokracije. V vmesnem času je pisatelj.

Njegovo predavanje v Londonu je bilo dobro obiskano, stvari, ki jih je govoril kanadski profesor, pa so bistvene za razumevanje političnega polja, v katero počasi, a vztrajno drsi Evropa, z njo pa tudi Slovenija. Kaj je torej ta novi avtoritarni populizem in ali je res nevaren?

Najprej je treba razlikovati med avtoritarnim in demokratičnim populizmom. Demokratični nasprotuje samozadostnim elitam, tistim, ki v imenu ljudstva odtujeno vladajo točno temu ljudstvu, gre za množično gibanje, ljudsko fronto, ki nasprotuje korupciji, ugrabitvi države in podobno. Ta demokratični populizem, upor, vseskozi spoštuje ustavno ureditev, želi jo obnoviti, zagovarja demokracijo, pluralizem, soustvarja institucije demokratične države. Na drugi strani obstaja, tako Ignatieff, novi avtoritarni populizem, ki je drugačen, nevarnejši, ki teži k vladavini enega, personaliziranega, nedemokratičnega političnega gibanja ali stranke. Navadno to vodi ena oseba, zato je avtoritarna. Hkrati takšno populistično gibanje uporablja demokratične sisteme, da z njimi vodi politično razpravo in povečuje politično moč. Recimo referendume, katerih namen pa ni preveriti voljo ljudstva, ampak je njihov demokratični potencial zlorabljen za dosego političnih ciljev.

Takšne stranke so »predvsem nedemokratične. To pomeni, da ne marajo institucij, ki so ključne za demokracijo, sodišč, svobodnega tiska, univerz. Nedemokratične so tudi zato, ker si ne želijo pluralne populacije. Želijo si Madžarsko za Madžare.« Ali Slovenijo za Slovence. »Ponekod imajo ti avtoritarni populisti oblast, v Turčiji, na Poljskem, na Madžarskem, v Rusiji … celo na Kitajskem – gre za svetovni pojav. Drugod ta avtoritarni populizem ni na oblasti, ampak vseeno nadzoruje politični prostor. Če danes obiščete Dansko, je zelo presenetljivo, kako protimigrantske politične sile potiskajo celoten politični sistem k desnici, pa četudi jih podpira malo več kot 10 odstotkov volivcev.« Podobno je v Nemčiji, kjer je AfD dobila 12 odstotkov glasov, a je njen vpliv na politično razpravo in odločitve večji.

Temeljna lastnost novega političnega sloga je napad na profesionalni razred, ki brani demokratični družbeni ustroj.

Nemčija in Danska glede tega nista izjemi, enako je v Sloveniji. Vse te stvari sicer niso, kot se zdi na prvi pogled, neposredno povezane z globalizacijo, nizkimi dohodki, razslojenostjo prebivalstva, takšen populizem je uspešen tudi v državah severne Evrope, ki ohranjajo socialdemokratsko dediščino.

Četudi je avtoritarni populizem v osnovi konservativen, saj išče preproste, stare načine upravljanja družb, v politiki uporablja inovativne metode, internet, družabna omrežja, širi fake news, ustvarja virtualne politične svetove, kjer stara pravila v politiki, dostojnost, resnicoljubnost, dejstvenost, ne veljajo več. Novi moto je ponarejanje, pačenje oziroma alternativna dejstva. »Drugi vidik tehnologij, ki jih uporablja takšna politika, je algoritemska segregacija. Na naše odločitve, na tisto, kar vidimo, vplivajo računalniški algoritmi, ki prikazujejo zgolj tisto, kar naj bi si želeli.« Tako se ustvarjajo politični informacijski mehurčki, tehnologija in odvisnost od nje onemogočata dostop do kritičnih ali drugačnih mnenj.

Nova tehnologija hkrati slabi moč sklepanja kompromisov znotraj že ustaljenih političnih struktur in institucij. Kaj to pomeni? »Nekoč so obstajali sindikati, različne organizacije, stabilne stranke, ki so jih vodili šefi – seveda so bili to moški, šlo je za zaprte klube –, a vse so imele funkcijo posrednika. Danes izgubljajo moč, to pa avtoritarnim populistom omogoča navidezno osebno vez med njimi in volivci.« En človek si tako pridobi preveč politične moči, nekoč so bili že zaradi razprave same znotraj neke politične stranke nujni kompromisi med sorodno mislečimi, politični programi in podobno. Danes vse to ni potrebno.

Nevarno je še nekaj drugega. Temeljna lastnost tega novega političnega sloga je, kot je na predavanju posebej opozoril Ignatieff, napad na profesionalni razred, ki brani demokratični družbeni ustroj. Torej na novinarje, sodnike, akademike, študente, intelektualce, kritične ali vsaj netradicionalne umetnike, napad na vse tiste strukture, ki omejujejo moč množic.

Vse to seveda še ni diktatura, vse to še ni fašizem, takšni režimi (še) nimajo politične policije, (še) ne poznajo političnih zapornikov, ne potrebujejo nasilja. Na oblasti se ohranjajo na drugačne načine. Eden izmed njih so neprestani napadi na nasprotnike, dejanske ali izmišljene, režimi preživijo z vodenjem kulturne vojne. »Gre za stalno, popolno mobilizacijo. Ta ima dve posledici. Najprej se mobilizira volilno telo, od katerega je režim odvisen, hkrati pa se vsi drugi odvračajo in ti ne volijo. Režim tako ne potrebuje nasilja, da se reproducira.« Hkrati se avtoritarni populisti radi skrivajo za fetišističnim legalizmom, radi se sklicujejo na pravo in v parlamentu potrjene zakone, ki so bili sprejeti na hitro, v nekaj dneh ali na nočnih sejah (kot recimo slovenski ZUJF), pa četudi je povsem jasno, da je namen teh novih zakonov krnitev demokracije ali institucij, ki jo vzpostavljajo (npr. ustavno sodišče na Poljskem in Madžarskem).

Še nekaj je značilnost tega novega populizma. To je politizacija vsega, tudi univerz. »Seveda je univerza politična institucija, a ne v smislu strankarske politike, politična je v smislu, da ustvarja politične prostore, v katerih si stojijo nasproti različni pogledi. Univerze imajo zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju svobodnih javnih prostorov, večjo, kot jim jo priznavamo,« je na predavanju poudaril Ignatieff. S tega vidika so Orbanovi napadi na Srednjeevropsko univerzo razumljivi, kot so razumljivi napadi dela slovenske politike na nekatere fakultete, recimo na Fakulteto za družbene vede ali pa ljubljansko Filozofsko fakulteto. Vsaka javna institucija, neodvisna, neuklonljiva, kritična je sumljiva in nevarna.

Kako naprej? Lahko pomaga Bruselj? Misel, da bo nove populiste omejila Evropska unija, je paradoksalna. Evropska unija s svojimi ustanovami, z matriko demokratičnega ustroja, predvsem pa s finančnimi skladi omogoča poldemokratskim režimom, da preživijo, politični pritiski iz Bruslja nimajo velikega učinka, prej mobilizirajo podpornike. »Rešitev ni v Bruslju, rešitev je v volivcih, ti bodo povedali, kdaj je dovolj, kdaj je dovolj korupcije, kdaj so jih dovolj dolgo vodili za nos, kdaj bo prišel čas za spremembe.« Vse to seveda ne pomeni, da bo sledil demokratični prelom, povsem mogoče je, da bo s padcem novih populistov prišel kdo, ki bo slabši. »To je tisto, kar me straši,« je proti koncu predavanja opozoril Michael Ignatieff.

V Sloveniji ni drugače

Demokracija ne umre kar naenkrat, ne v enem dnevu, ne po enem volilnem ciklu. Razmere na Poljskem, kjer so pred kratkim zakonsko prepovedali povezovati Poljsko z nacističnimi zločini, kar je ponarejanje zgodovine, ali pa na Madžarskem niso identične slovenskim. Pri nas imamo drugačen volilni sistem, drugačne volivce, drugačno volilno telo, drugačna pričakovanja ljudi, drugačen politični razred. A kar je fascinantno, pravzaprav se bere kot grozeča prikazen, je Ignatieffov opis avtoritarnega populizma, identičnega politiki, ki jo vodi Janez Janša. Michael Ignatieff ne pozna slovenskih razmer, stvari, ki jih je govoril, na katere je opozarjal, pa Janša in njegova SDS počneta že več let. Kot da bi pri SDS delali po učbeniku.

Kar je fascinantno, pravzaprav se bere kot grozeča prikazen, je Ignatieffov opis avtoritarnega populizma, ki je identičen politiki Janeza Janše.

Tisti, ki mislijo, da se na prihajajočih volitvah ne odloča o ničemer, da je volilna tekma končana, da je vseeno, ali bo prihodnja štiri leta vladal neki Kamničan Marjan Šarec, neki Dejan Židan ali že v tretje Janez Janša, se motijo. Janša se je z leti zelo spremenil, njegova politika je vedno radikalnejša. Res je, da trenutno išče konsenz, da je obiskal Mateja Tonina, začasnega predsednika NSi, in mu »po trdem pogovoru« ponudil roko sodelovanja, a vse to Janša počne zaradi želje po političnem preživetju. Po svoji politiki, po svojih političnih delih pa je točno takšen avtokratski populist, pred katerimi je na londonskem predavanju svaril kanadski profesor. Glavno vprašanje pomladnih volitev torej ni samo, kdo bo novi obraz, ki naj bi znova prepričal in razočaral nezadovoljno slovensko volilno telo, ampak tudi, ali bo to volilno telo dokončno zavrnilo politiko, ki jo vodi razočarani Janša.

Kdor misli, da Janšo demoniziramo, da mu odrekamo legitimnost, naj samo malo pogleda njegove tabloidne medije, naj samo preleti vse te šokantne naslove, naj se samo spomni, kdo ga je obiskal na kongresu stranke v Mariboru. Že skoraj pozabljeni, pa ni minilo več kot mesec dni, eksces s strankarskim posojilom ni bil napaka strankarskih finančnikov, ampak standardna praksa takšnih politikov in politike.