Vojni zločin, ne (le) tragedija na Frankolovem

Minulo soboto je predsednik Borut Pahor med žalno slovesnostjo ob 73. obletnici vojnega zločina na Frankolovem – v tej vasi so 12. februarja 1945 nacisti zaradi umora visokega nemškega funkcionarja Antona Dorfmeistra obesili 98 ljudi, eden je bil ustreljen na begu, eden pa po vsej verjetnosti zaradi maščevanja v Celju – položil venec k spomeniku frankolovskim žrtvam.

V nekajminutnem govoru je Pahor poudaril potrebo po ohranjanju spomina na 2. svetovno vojno, »največjo morijo v človeški zgodovini«. Po njegovem mnenju se morajo zlasti mladi zavedati, da so rojeni v svobodi tudi zaradi hudih medvojnih preizkušenj in narodnoosvobodilnega boja. »Danes smo v suvereni, svobodni, demokratični državi in imamo odgovornost skrbnega negovanja demokracije, da se nikoli več ne bi zgodilo, da bi totalitarizmom, ki dvignejo roko nad svobodnega človeka, pustili prosto pot.«

Pahor tudi tokrat v »generičnem« govoru ni konkretiziral krvavih dogodkov med 2. svetovno vojno. Povsem enake besede kot na Frankolovem bi lahko uporabil na žalnih slovesnostih v spomin na borce proti nacizmu ali na sodelavce okupatorja.

Morda zaradi »spravaškega«, politično oportunega izmikanja konkretiziranju vojnih zločinov njegovi pozivi »nikoli več« (iz) zvenijo (v) prazno, ne nagovarjajo nikogar, obenem pa z nedoločenostjo rahljajo prostor za revizionistično prevrednotenje pravih razmerij med agresorji in žrtvami v 2. svetovni vojni. Povedno je, da predsednik Pahor vojni zločin na Frankolovem poimenuje (le) s tragičnimi dogodki, kajti »frankolovske žrtve niso naredile nič narobe, le tragična usoda jih je postavila v čas druge svetovne vojne«, kot je dejal že leta 2015.

Na Štajerskem ta vojni zločin ni pozabljen. Živi v zavesti svojcev usmrčenih, dokumentacijo o zločinu – s poimenskim seznamom žrtev na nacističnem razglasu vred – hranijo v Muzeju novejše zgodovine Celje. V spomin »na enega izmed najhujših nacističnih zločinov 2. svetovne vojne« so v Stranicah ob 60. obletnici zločina odprli muzej Sto frankolovskih žrtev. Zbirko v njem je postavil zgodovinar Tone Kregar, ki je v knjigi Vigred se povrne: Druga svetovna vojna na Celjskem podrobno opisal takratno krvavo maščevanje nacistov zaradi umora Dorfmeistra. V knjigi opozarja, da je bil frankolovski zločin eden izmed številnih zločinov med vojno, vendar pa izstopa zaradi dveh značilnosti. »Prva je ta, da je v zameno za življenje enega Nemca okupator umoril sto Slovencev, druga pa je način njihove usmrtitve, ki po svoji brutalnosti dodatno izstopa. Medtem ko so bili talci v vseh ostalih eksekucijah ustreljeni, so se nacisti v tem primeru odločili za obešanje,« piše Kregar.

Za takšen povračilni ukrep se je odločil na Dorfmeistrovem pogrebu v Celju general Rösener, višji vodja SS in policije v XVIII. vojaškem okrožju, h kateremu je sodilo slovensko ozemlje. Rösener je določil število talcev, te so pripeljali iz Maribora in Trbovelj ter jih priključili talcem iz zapora Stari pisker, ter kraj in način usmrtitve. Dvanajstega februarja so talce na močno zastraženo prizorišče pripeljali štirje tovornjaki. »Dva pomožna policista sta se prostovoljno javila za rablja ter na jablane ob cesti pričela obešati talce, pri čemer je bilo na posamezna drevesa obešenih tudi do pet ljudi. Krvavo početje je trajalo skoraj tri ure in bilo končano okoli poldneva. Talci so viseli do 14. ure, vse dokler niso za to določeni zaporniki izkopali dveh grobov, obešene pa sneli, slekli in sezuli ter jih nato zagrebli vanju,« opiše Kregar zločin na Frankolovem.