Gozdne kletke

Znanstveniki že več kot 20 let s telemetričnimi ovratnicami spremljajo gibanje različnih živalskih vrst. Vsi praviloma opažajo, da človekova prisotnost njihovo gibanje omejuje. Navadno znanstveniki spremljajo le po nekaj primerkov posamezne živalske vrste hkrati. Dr. Marlee Tucker z Goethejeve univerze v Frankfurtu pa se je odločila čim več podatkov o gibanju različnih vrst v povezavi s prisotnostjo človeka postaviti na skupni imenovalec.

Več kot sto znanstvenih kolegov je nagovorila k sporočanju podatkov. Nastala je podatkovna zbirka o gibanju 800 živalskih osebkov 57 različnih vrst v desetih dneh. Konec januarja so skupaj objavili znanstveni članek v reviji Science. Ko so podatke o gibanju živali povezali s podatki o človeški prisotnosti v njihovem okolju, se je pokazal prepričljiv vzorec – živali v okolju z velikim človeškim vplivom so v desetih dneh v povprečju prekrižarile za več kot polovico manj ozemlja kakor druge živali. Poglavitni razlog za to naj bi bile infrastrukturne ovire, kot so ceste, in pa prisotnost »človeških« virov hrane, denimo odpadkov, živine in poljščin.

Dr. Miha Krofel z ljubljanske Biotehniške fakultete se že vrsto let ukvarja s preučevanjem slovenskih velikih zveri in pri tem uporablja tudi telemetrijo. »To, da človek vpliva na gibanje živali, ni nova ugotovitev,« pravi o raziskavi, »je pa študija vsekakor zanimiva z vidika, da so sedaj to pokazali hkrati za več vrst in na več območjih po svetu, kar omogoča izpeljavo splošnih zaključkov o vplivu človeka na gibanje živali.«

Toda po njegovih besedah se je treba zavedati, da so odzivi pri različnih vrstah lahko zelo različni. To ve iz prve roke. S sodelavci je preverjal vpliv primorske avtoceste na odseku Vrhnika–Razdrto na gibanje risov, volkov in medvedov. Na tem odseku namreč ni ustrezno urejenih zelenih prehodov za živali. »Volkovi z avtocesto niso imeli večjih težav in so za prečkanje redno uporabljali ozke nadvoze in podvoze, namenjene ljudem. Povsem drugače je bilo pri risih, ti so precej bolj občutljivi za umeščanje takšne infrastrukture v naravni prostor.«

Medvedi so po občutljivosti nekje vmes med volkom in risom. »Nekaterim avtoceste ni nikoli uspelo prečkati, nekateri pa so redno prehajali čeznjo. A za to niso uporabljali samo prehodov za ljudi, ampak so pogosto preprosto preplezali ograjo ob avtocesti in stekli čez cestišče. Kot smo lani večkrat videli, se to ne konča vedno dobro.«

Iz prve roke lahko dr. Krofel potrdi tudi vpliv dostopnosti hrane na gibanje živali. »V Sloveniji vsako leto v gozd zvozimo velike količine umetne krme, to pa potem vpliva na gibalne razdalje in na velikosti domačih okolišev pri jelenjadi in rjavem medvedu.« Ne samo to. Pri medvedih zaradi zimske dostopnosti hrane ugotavljajo precej manj zimskega spanja oziroma, kot mu pravi dr. Krofel, dremeža. Kakor navajajo v lani objavljenem članku v znanstveni reviji Journal of Zoology, slovenski medvedi zaradi tega v povprečju dremajo le pol toliko časa, kot bi sicer pričakovali glede na našo zemljepisno lego.