21. 2. 2018 | Družba
Pot, ki je vodila v dekriminalizacijo homoseksualnosti v Jugoslaviji
Jutri bo v Galeriji ŠKUC dr. Frank Dota spregovorili o zgodovini nedokončane dekriminalizacije homoseksualnosti v Jugoslaviji med letoma 1918 in 1977
Prof. Ljubo Bavcon, eden od pobudnikov odprave kazenskega pregona homoseksualnosti, ki je leta 1974 v reviji Start poudaril, da ne more biti noben odnos, četudi spolni, ki se zgodi med dvema odraslima osebama in na podlagi svobodne odločitve, predmet krivične pravne represije.
© Revija Start
Jutri, 22. februarja, ob 18. uri bo imel v Galeriji ŠKUC dr. Franko Dota predavanje z naslovom Glasovi seksualne modernosti: zgodovina nedokončane dekriminalizacije homoseksualnosti v Jugoslaviji (1918-1977). V socialistični Jugoslaviji je bila homoseksualnost vse do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja videna kot "buržoazna sprevrženost" in plod "nenasitnega kapitalizma", sprejemljiva le za "dekadentne intelektualce", meščanski razred, duhovščino in brezdelneže, ki naj bi "kvarili zdravo delavsko mladino". To se je odražalo tudi v nekaterih sodnih procesih proti homoseksualcem, v kazenskem zakoniku je namreč pisalo, da sta za "protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola" odrejeni dve leti zaporne kazni.
Vendar arhivski viri kažejo, da odločitev o kaznivosti homoseksualnosti ni bila tam že od vsega začetka. Prej nasprotno, saj je bila prvotna namera vrha komunistične partije in države popolna dekriminalizacija moške homoseksualnosti, vendar so različni konzervativnejši glasovi svarili, da izgradnja socializma zahteva "novega zdravega človeka" – ideološko kategorijo, iz katere je v naprej izključena vsaka oblika neheteroseksualnega življenja.
Z modernizacij družbe kasneje v Jugoslaviji homoseksualnost kmalu ni več smatrana za zločin, ki spodkopava socializem ter je bila uvrščena med kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči pogojno kazen ali le sodni opomin. Koliko je bilo to sploh izvajano v praksi, je druga zgodba, kot tudi to v katerih republikah bolj in v katerih manj - Slovenija je denimo glede tega veljala za bolj odprto.
Arhivski viri kažejo, da odločitev o kaznivosti homoseksualnosti ni bila tam že od vsega začetka. Prej nasprotno, saj je bila prvotna namera vrha komunistične partije in države popolna dekriminalizacija moške homoseksualnosti.
Lezbični odnosi so bili v celoti dekriminalizirani že prej, in sicer leta 1951. Od leta 1960 naprej pa so zdravniki, seksologi in pravniki vse pogosteje in glasneje javno zagovarjali nujnost popolne dekriminalizacije tudi moške homoseksualnosti. To se je zgodilo leta 1977, vendar zgolj v delu federacije (Slovenija, Hrvaška, Črna Gora,Vojvodina), nikakor ne brez javnih polemik, konfliktov ter intervencije z vrha Zveze komunistov Jugoslavije.
"Ta delna dekriminalizacija in depatologizacija homoseksualnosti sta odprli prostor širjenju ne le zahodnega seksološkega okvirja, ampak tudi modelov samoorganizacije in emancipacije gejev in lezbijk, ki so v marsičem zrcalili evropska liberacionalistična gibanja tistega časa," je zapisal Franko Dota, ki je doktoriral iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu, leta 2017 pa je obranil disertacijo z naslovom Javna i politička povijest muške homoseksualnosti u socijalističkoj Hrvatskoj (1945-1989).
Leta 2015 se je izpopolnjeval na na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Beogradu in raziskoval arhivsko gradivo, socialno, pravno in medijsko zgodovino homoseksualnosti v socialistični Jugoslaviji. Je sodelavec filozofske fakultete na Reki, kjer poučuje metodologijo historiografije in teorije ter zgodovino historiografije. Deset let je vključen v hrvaško LGBT gibanje in je tudi soustanovitelj zagrebške Parade ponosa LGBTIQ oseb. Nedavno je uredil hrvaški prevod dela Seksualnost u Europi dvadesetoga stoljeća ameriške zgodovinarke Dagmar Herzog.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.