Dober namen ni dovolj

Gostilna Ribnik
Naselje Srečka Kosovela 2b, Zagorje ob Savi
Tel.: 05 916 78 59
Ribe v zagorskem ribniku imajo ob ponedeljkih mir, saj v Ribniku kuhajo od torka do četrtka od 9. do 21., ob petkih in sobotah od 9. do 23. in ob nedeljah od 9.00 do 18.00.

Ambient:
 z velikimi, proti majhnemu ribniku obrnjenimi panoramskimi stekli in prijetnim lesom opremljena gostilna

Napitki:
vina so pravzaprav najprepričljivejša stvar pri Ribniku, še posebej, če ste Štekarjevi, Jakončičevi ali Saksidovi feni

Dostopnost:
za vožnje po zagorskih rondojih priklopi navigacijo, ob ribniku je parkirišče, gibalno ovirane čaka cel niz stopnic

Fino:
ambient in vino

Ne tako fino:
hišni hamburger tournedo rossini

Lososova pašteta stane 2,5, hišni burger 5, rezanci s pršutom in kozicami 9, žabji kraki 11, tournedo rossini 24, torta siciliana pa 3,6 evra.

»Hec mora bit. In slepa ljubezen do rodnega kraja včasih tudi ni odveč!« se je zaslišalo z zadnjega sedeža konzumobila, ko se je ta med socialističnimi arhitekturnimi groznarijami pripeljal mimo avtobusne postaje v Zagorju ob Savi, na kateri je z velikimi črkami zapisano pridevniško stopnjevanje: Lepo. Lepše. Zagorje. Že res, da imajo vsake oči svojega malarja, a Konzumov inšpektorat je bil enotnega mnenja, da je notranja ureditev gostilne Ribnik najlepša stvar, ki jo je ondan bilo moč uzreti v Zagorju. Velika panoramska okna gledajo na gladino ljubkega ribnika in v prijetno, visoko, prostorno ter s funkcionalnim sodobnim pohištvom opremljeno notranjost spuščajo veliko svetlobe, tako da človek kar izgubi občutek, da je v po lepoti in vizualni privlačnosti ne ravno slovečih zasavskih revirjih.

Ribnik je ena od gostiln, za katere si kot popisovalec restavracij prav želim, da bi me navdušile in da bi k njih čarom napotil bralstvo. Pogon je na gostinsko deficitarnem območju in urejenost prostora, celostna podoba, vinska karta in postavke na jedilniku jasno kažejo ambicijo po preseganju siceršnje gostilniške gobova-goveja-pohano-pečenka-palačinke železne srajce.

A kaj, ko je pri Ribniku vse skupaj bolj ali manj ostalo pri ambiciji – realizacija je vse prej kot prepričljiva. Na jedilnem listu razen širokih rezancev s kozicami in pršutom ( jed bi lahko bila čisto simpatična, če pršuta ne bi narezali na debele, komajda prežvečljive komade) ni bilo zaslediti niti ene predjedi. Ko smo natakarici na to temo malo zvijali roko, se je iz kuhinje vrnila z informacijo, da mogoče pa lahko prinesejo lososovo pašteto. In so jo, akoprav bi jo, brezznačajno, kot je bila, z vodenimi zimskimi paradižniki vred zlahka pogrešali. Bi pa lahko – če bi bili v lokal prišli v družbi lokalnega frajerja z zvezami in poznanstvi v kuhinji – dobili hobotnico v solati in gratinirane kapesante, ki so mimo jedilnega lista pristale na sosednji mizi.

A vrnimo se raje k temu, kar je bilo na voljo za navadne goste: prehodno oceno naklonimo sočnim, le v moki povaljanim in na hitro ocvrtim žabjim krakom, hamburger je bil v preveliko bombeto vložen prepečen polpet, obložen z rezino bledično oranžnega paradajza in šnito mrzlega, trdega industrijskega sira, posebno razočaranje pa je povzročila podrta zmeda na krožniku, ki naj bi bila tournedo rossini. Namesto mehkega osrednjega dela pljučnega fileja je bil to kos vezivnega tkiva slabo očiščenega, vlaknatega, težko rezljivega in žvečljivega mesa, toast pod njim je že razpadel v čežano, gosja jetra pa so bila neslana in brez okusa. Škoda sestavin in denarja. Površno je bila pripravljena tudi jagodna torta, ki je bila prelita z nečim, kar se ni moglo odločiti, ali bo žele ali krema (pa je ostalo nekje vmes), in le dišeči in okusni torti siciliani (in kozarcu rdeče caroline in Štekarjevega kuiskega) se ima Ribnik zahvaliti, da nismo domov šli čisto slabe volje.