Veliko denarja, malo muzike

Letošnji festival izbora slovenske skladbe za pesem Evrovizije je neprimerno skromnejši od lanskega. Glasbeniki nastopajo kar v televizijskem studiu, občinstva ni, voditelj je bil v polfinalu samo eden, v sobotnem finalu bosta dva. Lanska Ema pa je potekala pred množico gledalcev, ki so napolnili dvorano ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. Na odru z 2400 kvadratnih metrov površine se je poleg tekmovalcev in tekmovalk zvrstila kopica spremljevalnih točk, ki jih je osvetljevalo več kot 320 reflektorjev, nad vsem skupaj pa je bdela 150-članska ekipa izkušenih profesionalcev RTV in zunanjih sodelavcev. Prireditev je bila na sporedu tri večere, usmerjala ga je trojica voditeljic, ki so gledalce v dvorani in pred zasloni pozdravile z besedami: »Pozdravljeni, prijatelji spektakla.«

In spektakel je tudi bil. Vendar za svojo ceno. Leto dni kasneje je novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc zaradi sumov o nepravilnostih, celo nezakonitostih, zaradi katerih naj bi javni zavod utrpel rekordno izgubo, na policijo vložil kazenske prijave. Osrednja tarča je direktorica Televizije Slovenija Ljerka Bizilj, ki pa trdi, da je televizija pokrila vse stroške in da gre zgolj za poskus obračuna z njo. Resnica je bržkone vmes, jasno pa je, da se prav pri projektu Ema bije boj za prevlado na nacionalki.

Pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni

Treba je poudariti, da za zdaj ni prav nobenih indicev, kaj šele dokazov, da bi se z Emo in drugimi projekti nacionalne televizije na Gospodarskem razstavišču želel kdorkoli okoristiti. Osrednji motiv organizatorjev je bil jasen – pripraviti šov po zgledu tujih festivalov. Tako je RTV Slovenija že leta 2016 v načrtu za naslednje leto zapisala, da bo poleg izbora za pesem Evrovizije in koncerta Neishe na Gospodarskem razstavišču pripravila še Dneve slovenske zabavne glasbe, v sklopu katerih naj bi izvedli Slovensko popevko, festival pop-rock glasbe in glasbeno »best of« revijo. »Pripraviti moramo projekt, ki bo predstavljal ambicioznost celotne RTV hiše, hkrati pa navdušil izvajalce in ustvarjalce zabavne glasbe,« piše v načrtu. V njem je tudi predvidena cena teh ambicij – 610 tisoč evrov, pri čemer bi 361 tisoč namenili za Dneve slovenske glasbe, 229 tisoč za Emo in 20 tisoč za Neishin koncert. Ta načrt sta potrdila tako nadzorni svet kot programski svet RTV Slovenija.

Končna cena je bila znatno višja. Podrobni pregled, ki ga je lansko jesen naročil novi direktor Kadunc, je razkril, da naj bi nacionalka za projekte na Gospodarskem razstavišču porabila več kot 1,3 milijona evrov. Znesek preplačil naj bi znašal točno 711.459 evrov. In to v času, ko se številni drugi javni – predvsem pa nevladni – zavodi, ki delujejo v kulturi, srečujejo z rezi, zaradi katerih so prisiljeni krčiti produkcijo. Toda čeprav ni dvoma, da je RTV za prireditve na razstavišču brez soglasja nadzornega in programskega sveta namenila bistveno več denarja, kot je bilo prvotno mišljeno, širša slika nemara le ni tako črna.

Ustaviti paradne konje

Odločitev RTV Slovenija za sodelovanje z Gospodarskim razstaviščem je bila logična. Največji studio na nacionalni televiziji ima 600 kvadratnih metrov površine, kar še zdaleč ne zadošča za izvedbo bombastičnega koncerta. Septembra 2016 sta partnerja podpisala pismo o nameri, decembra pa je tedanji generalni direktor RTV Marko Filli podpisal še pogodbo z razstaviščem. V njej je bilo določeno, da bo nacionalka plačala 112 tisočakov za najem prostora, 22.500 evrov za opremo in slabih 30 tisočakov za ureditev »green rooma« za nastopajoče – skupaj torej 164.500 evrov.

Sodelovanje z Gospodarskim razstaviščem pa je imelo še eno prednost: nacionalki se ni bilo treba ubadati z zamudnim iskanjem zunanjih ponudnikov opreme prek javnih naročil, temveč so ti postopki potekali prek razstavišča kot družbe z omejeno odgovornostjo. Glede na Kadunčevo poročilo so ponudnike opreme dejansko izbirali na RTV Slovenija in odločitve posredovali svojemu partnerju, ki je z njimi podpisal pogodbe. Vojska zunanjih podizvajalcev – tonskih tehnikov, osvetljevalcev in drugega osebja – se je večala, projekt je napredoval. Sredi februarja 2017 sta bila uspešno izvedena dva predizbora – namesto enega, kot je predvideval potrjeni načrt – za Emo, teden zatem še finale, do konca aprila pa še preostale prireditve; skupaj jih je bilo sedem. Poleg vseh načrtovanih koncertov je namreč televizija smotrno izkoristila postavljeno sceno na razstavišču in izvedla še podelitev medijskih nagrad žarometi.

Na pragu zakona

Zdelo se je, da je Ema 2017 za prireditelja popoln uspeh. Gledanost je bila odlična, javnost zadovoljna, čestitke so prihajale z vseh strani, se spominja takratni generalni direktor Filli. Marca 2017 pa je spoznal, da nekaj ni v redu. Takrat je Gospodarsko razstavišče na RTV poslalo predlog nove, popravljene pogodbe, v kateri so bili navedeni znatno višji zneski. Temeljili so na računih, ki so jih razstavišču izstavili dobavitelji opreme in zunanji sodelavci. Filli je zavrnil podpis pogodbe, ker »je prišla prepozno in bi bil podpis v nasprotju z zakonom o javnih naročilih«. Namesto tega so se dogovorili, da bodo dobavitelji svoje zahtevke naslovili neposredno na RTV, ki naj bi jih tudi plačala. In tu se pojavi eden od ključnih očitkov Fillijevega naslednika Igorja Kadunca.

Mesece kasneje je namreč njegov pregled pokazal, da naj bi se nacionalka namerno izognila obveznostim priprave razpisov. Zakonodaja predvideva, da morajo javni zavodi objaviti javno naročilo za vsako nabavo, vredno več kot 20 tisoč evrov. Zneski računov, ki so jih za Emo in ostale projekte izstavili podizvajalci, pa so skoraj brez izjeme tik pod tem pragom. Iz česar Kadunc sklepa, da so bili v dogovoru z RTV računi načrtno »oblikovani tako, da so specificirani po posameznih sklopih« in da ni bil presežen cenzus za objavo razpisa. Urednik razvedrilnega programa Mario Galunič se je s sodelavci odzval z zapisom povzetka dogajanja. V njem so zapisali, da »to odločno zanikamo; morali pa smo povpraševanja prilagajati razpoložljivemu trgu in realnosti izvedbe«.

Nemir na Kolodvorski

Igor Kadunc je na poplavo računov za prireditve na Gospodarskem razstavišču postal pozoren takoj po svojem imenovanju za generalnega direktorja maja lani. Na RTV Slovenija se je diplomirani ekonomist, svoj čas prvi finančnik nacionalke, vrnil iz pokoja z namenom, da bi stabiliziral zavod. Ko sta tako nadzorni kot programski svet terjala pojasnila o stroških spektaklov, se je s sodelavci lotil pregleda. Po več dopolnitvah, ki naj bi bile potrebne zaradi neurejenega stanja v hiši, tudi namernega skrivanja podatkov in prelaganja odgovornosti, ga je dokončal sredi lanskega oktobra. V dokumentu je generalni direktor prst uperil izključno v direktorico televizije Biziljevo, ki naj bi bila sproti seznanjena z zviševanjem cene omenjenih projektov. »Iz pričevanj izhaja, da je na pomisleke odgovarjala, da naj se na to ne ozirajo, ker bodo višji tudi prihodki. Tako ni dvoma, da je za prekoračitev odgovorna direktorica.« Na podlagi ugotovitev je Kadunc vložil kazensko prijavo na policijo.

Ljerka Bizilj je v odgovor za programski svet pripravila svoje poročilo. V njem je med drugim zapisala, da nikoli ni vedela ali sodelovala pri ponarejanju listin ali prikrajanju zakona o javnih naročilih, ki se ji očitata v prijavi. »Če pa karkoli drži, sem prva, ki hočem, da se to odkrije. Karkoli sem delala in kjerkoli, smo povečevali preglednost poslovanja in urejali razmere.« V odgovor na navedbe o neupravičenih preplačilih je ponovila iste argumente kot Galunič in sodelavci – da so bili vsi izdatki pokriti z dobički, ki jih je RTV ustvarila z bleščavimi prireditvami.

Spopad dveh poročil

Ključni argument Biziljeve je, da je povečanje stroškov nacionalki prineslo tudi večje prihodke in da minusa, na katerega opozarja Kadunc, sploh ni bilo. Številke, s katerimi utemeljuje svojo razlago, pa se znatno razlikujejo od zneskov v Kadunčevem poročilu. Tako je v njenih dokumentih navedeno, da je RTV s projekti na »Gospodarcu« imela vsega 657 tisoč evrov zunanjih stroškov, ki pa jih je po njenem pokrila s 667 tisočaki prihodkov, povečini od oglasov. Iz tega izhaja, da je s sedmerico ambicioznih prireditev RTV na koncu zaslužila deset tisočakov. Toda v velikodušno oceno prihodkov je vštetih tudi 166 tisoč evrov oglasov Gospodarskega razstavišča, s katerimi je RTV poravnala večji del svojega dolga do partnerja. Vendar je ta stalni oglaševalec na televiziji, zato dodatnih prihodkov ni bilo toliko. Poleg tega je RTV nekaj dolga razstavišču odplačala v denarju.

Na drugi strani je generalni direktor Kadunc v omenjenih v nebo vpijočih 1,3 milijona evrov odlivov za Emo in druge šove vštel zunanje in v nasprotju z Biziljevo tudi notranje stroške – torej plačila dela kamermanov, montažerjev, maskerk, reportažnih avtomobilov ... »To morda ni potrebno; večino teh stroškov bi zavod verjetno imel v vsakem primeru. Ljudje pač prejemajo plače, in če ne bi delali na teh projektih, bi delali kaj drugega,« pravi Marko Filli.

»Dokler ne razčistimo, ne grem nikamor«

Brez upoštevanja internih stroškov RTV Slovenija in ob znižanju pretirano optimističnih navedb o prilivih z oglasi pridemo do sklepa, da so Ema, Dnevi slovenske glasbe, koncert Neishe in Žarometi v letu 2017 nacionalki pridelali 590 tisoč evrov izgube. To je sicer skoraj pol manj od milijonske luknje, ki jo navaja Kadunc, a tudi 60-krat več od zneska, o katerem govori Ljerka Bizilj. V vsakem primeru pa je preveč. Pa tudi če izgube resnično sploh ne bi bilo, so tolikšna preplačila problematična sama po sebi. »Direktorji imajo določeno avtonomijo in fleksibilnost, dokler govorimo o manjših odstopanjih od načrta. Za večja pa vsekakor potrebujejo dovoljenja nadzornega in programskega sveta RTV. In v primeru projektov na Gospodarskem razstavišču je gotovo šlo za večja odstopanja,« meni Marko Filli. In dodaja, da tudi sam ni bil obveščen o tolikšnem naraščanju stroškov, temveč ga je nanje opozoril šele njegov naslednik, pod katerim je na RTV Slovenija prišlo največ računov podizvajalcev.

Biziljeva, Galunič in sodelavci so imeli pri izvedbi lanske Eme in ostalih prireditev dobre namene. Po letih povprečnosti so želeli gledalcem in gledalkam ponuditi šov po zgledu velikih festivalov v tujini. To jim je tudi uspelo. Dokazali so, da je tudi slovenska televizija s tehničnega vidika sposobna speljati vrhunske dogodke. Žal pa se je vsaj za zdaj ugled, dosežen s trdim delom množice vpletenih, izgubil v očitkih o neustreznem finančnem vodenju projektov. Ali so pri tem šli predaleč, bodo odločile pristojne institucije. V vsakem primeru pa je jasno, da na RTV skrbijo, da nam vsakovrstnih šovov zlepa ne zmanjka. Na vprašanje Mladine, ali tekoči postopki in aktualni očitki spreminjajo njeno napoved, da bo v kratkem odstopila s položaja, je Ljerka Bizilj odgovorila: »Mandat imam do novembra, v skladu s predpisi moram iti v pokoj z decembrom. Dokler se zadeve ne razčistijo, ne grem nikamor.«

Po koliko so zvezde

Med zunanjimi stroški Eme so tudi honorarji, ki jih RTV Slovenija izplača nastopajočim in voditeljem oziroma voditeljicam. Specifikacija, ki jo je za programski svet pripravila direktorica televizije Ljerka Bizilj, razkriva, kolikšne zneske so za udeležbo na lanskem izboru prejeli posamezni izvajalci. Glede na predstavljene evidence je zmagovalec Omar Naber dobil 350 evrov honorarja, enako tudi Lea Sirk, Nuška Drašček in Tim Kores. Predlanska zmagovalka Manuella je zaslužila dobrega tisočaka, Samuel Lucas 861 evrov, Alenka Godec 646 evrov in Eva Boto 165 evrov. Dosti bolj velikodušna je bila nacionalna televizija do voditeljic; Tanja Kocman je prejela 2440 evrov, Maja Martina Merljak 4500 evrov, honorar tretje voditeljice, igralke Tine Gorenak, pa ni naveden. V podatkih so tudi izplačila množici zunanjih izvajalcev, ki jih je RTV najela za tehnično izvedbo projekta. Režiser Nejc Levstik je samo za delo na Emi po teh evidencah dobil pet tisočakov, Jernej Guštin je za ureditev osvetlitve na celotni seriji prireditev na Gospodarskem razstavišču prejel dobrih 109 tisočakov, družba Prozvok, ki je zagotovila ustrezno akustiko v dvorani, pa skoraj 70 tisoč evrov.