Pilotna uvedba UTD-ja na Finskem

V zadnjem letu, zlasti potem, ko so njegovo uvedbo načelno podprli nekateri ameriški superbogataši in intelektualci, so se razprave o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) z ozkega kroga njegovih zagovornikov prebile v splošno javnost.

Večina zagovornikov UTD-ja trdi, da bi z njegovo uvedbo lahko nadomestili okorele sisteme socialne varnosti, opolnomočili posameznika v razmerju do kapitala, na novo vzpostavili razmerje med delom in plačilom, brezposelnim povrnili osebno dostojanstvo in vsem omogočili bolj kakovostno življenje. Nasprotniki njegove uvedbe menijo, da si UTD lahko privoščijo le najbogatejše družbe, svarijo pa pred »polenitvijo« državljanov, saj naj zaradi zagotovljenega dohodka ne bi več iskali dela. V ZDA ima razprava drugačne poudarke, saj se za UTD zavzemajo »razsvetljeni« bogataši, ki v njem vidijo finančno kompenzacijo državljanom zaradi izgube dela spričo avtomatizacije, v resnici pa si v strahu pred besom brezposelnih na robu preživetja kupujejo socialni mir.

Kakorkoli, doslej še nikjer v svetu niso izvedli takšne pilotne uvedbe UTD-ja, ki bi jasno pokazala prednosti in slabosti tovrstnega korektiva. Takšen projekt sicer že nekaj let pripravljajo v nizozemskem mestu Utrecht, prihodnji mesec naj bi štiri škotska mesta, Edinburg, Fife, Glasgow in North Ayrshire, vladi poslala predlog za njegovo financiranje. Resda UTD-jevi zagovorniki opozarjajo na nekatere pilotne primere uvajanja, vendar so ti obsegali (pre)majhno število prejemnikov, ali so bili opravljeni v državah z evropskim neprimerljivimi sistemi socialne varnosti, ali pa UTD ni bil zares »univerzalen«.

Zato so zdaj oči vseh, ki zagovarjajo UTD, uprte v Finsko, kjer ga država od 1. januarja 2017 izplačuje 2000 naključno izbranim brezposelnim posameznikom, in sicer v višini 560 evrov. Prvi izsledki eksperimenta bodo znani v začetku leta 2019, torej po koncu projekta, nekateri prejemniki pa so že opisali svoje izkušnje z njim. Eden izmed prejemnikov je dejal, da je s pomočjo UTD-ja nameraval ustanoviti svoje podjetje, »vendar enostavno nisem imel časa, ker so ves čas na moja vrata trkale televizijske ekipe in novinarji, celo iz Japonske in Koreje so prišli«.

Juha Jarvinen, 39-letni oče šestih otrok iz vasice Kurrika na zahodu Finske, je postal nekakšen uradni govornik o projektu, ki uvaja UTD. Novinarjem BBC-ja, zatem Guardiana, je pojasnil, da mu je zaradi finančne krize propadel posel z izdelovanjem lesenih okenskih okvirjev, z UTD-jem pa se je lahko lotil novega. Začel je izdelovati bobne, zdaj ustvarja tudi filme in pripravlja umetniški AirBNB. Z izdelovanjem bobnov na mesec zasluži 1000 evrov, s pomočjo 560 evrov UTD-ja pa lahko snuje projekte, ki ga zares zanimajo. »Počutim se svobodnega. Znebil sem se okovov suženjstva. Ni mi več treba sprejeti vsakega dela, ki mi ga najdejo socialni centri. Spet sem polnopravni član družbe,« pravi. Jarvinen odločno zavrača tezo, da je UTD brezplačno darilo. Primerja ga z investicijo v infrastrukturo. »Ljudje se ne polenijo, če jim zgradijo nove ceste. Še naprej bodo morali hoditi. Le produktivnejši in ustvarjalnejši na tej poti bodo postali«.