Potrebno je ločiti med navijači, ultrasi in huligani

Na športnih prireditvah čustva pogosto prevladajo nad razumom. Če bi vsi ravnali razumno, do nasilja, hudih poškodb in smrtnih žrtev, ne bi prišlo.

Pred četrkovo tekmo povratnih tekem šestnajstine finala Lige Evrope, drugorazrednega evropskega tekmovanja pod okriljem krovne regionalne nogometne organizacije, je v Bilbau, v spopadih med navijači domačega Athletica in Spartaka iz Moskve, življenje izgubil policist. Vzrok smrti naj bi bil srčni zastoj. V kolikor si ogledamo posnetke ulične gverile pred tekmo, nam hitro postane jasno, da so bili na delu huligani. Z omenjeno skupino navijačev povezujemo nasilje ter nestrpnost do ostalih skupin, npr. do nasprotnih navijačev ali policije. Vsekakor pa je potrebno ločiti med navijači ter ultrasi in huligani.

Navijači so najbolj miroljubni ter največji del podpornikov posameznega kluba ali nogometne reprezentance, ki na stadionu večinoma zasedajo sektorje, ki niso namenjeni organiziranim navijaškim skupinam. V omenjeno skupino lahko uvrstimo starejše obiskovalce in obiskovalke, ter družine. Za navijače je značilno, da se tekem udeležijo v klubskih oblačilih, ki so jih kupili v navijaški trgovini kluba. Svojih političnih prepričanj na stadionu ne izražajo, za nakup vstopnic ter uradnih oblačil priljubljenega kluba pa so pripravljeni odšteti veliko denarja. Skozi zgodovino so glavnino navijačev predstavljali predstavniki delavskega razreda, a se je njihov delež zaradi komercializacije športa znatno zmanjšal, saj so se cene vstopnic v zadnjih desetletjih znatno povišale. Cene sezonskih vstopnic za tekme Arsenala, se kljub znižanju v primerjavi s prejšnjo sezono, pričnejo pri 1000 evrih!

Navijači so najbolj miroljubni ter največji del podpornikov posameznega kluba ali nogometne reprezentance, ki na stadionu večinoma zasedajo sektorje, ki niso namenjeni organiziranim navijaškim skupinam.

Naslednja pomembna skupina navijačev so ultrasi. Kot prvo ultras skupino se v zgodovinskih učbenikih navaja Torcido iz Splita. Porast omenjenih skupin pa najdemo v šestdesetih letih 20. stoletja. Za ultrase je značilna uporaba pirotehničnih izdelkov v koreografijah pred pričetkom tekem, uporaba navijaških transparentov ter glasna podpora s tribun. So dobro organizirane skupine navijačev, ki s svojimi akcijami in dejanji pomembno sodelujejo pri oblikovanju klubske politike. V številnih klubih se vodstvo kluba redno sestaja s predstavniki ultrasov. Poleg tega večinoma jasno izražajo svojo politično pripadnost, mnogokrat pa se zgodi, da lahko na isti tribuni najdemo ultrase, ki se deklarirajo na obeh političnih polih. Vsaka tribuna pa je podobno strukturirana, kot vsakdanje življenje, vsak sektor ima svojega vodjo oz. vodilno skupino, ki dirigira navijaškemu orkestru.

Ultrasi ostro nasprotujejo t. i. modernemu nogometu, tj. pretirana komercializacija nogometa, ki se kaže v višjih cenah vstopnic, spremenjenih urnikih tekem, ki se prilagajajo televizijskim ponudnikom prenosov, skupni imenovalec pa je izkoriščanje navijačev v imenu kapitala. Za primerjavo, 20 finančno najuspešnejših klubov je lani beležilo prihodke v višini 7,9 milijarde evrov. Nogomet je postal industrija, šport in njegov socio-kulturni pomen pa sta zgolj še nostalgičen spomin na nogometno preteklost. Ultrasi se torej borijo proti izkoriščanju navijačev ter alienaciji skupin ljudi, ki si nakupa vstopnic ter paketa televizijskih prenosov ne morejo več privoščiti. Prav zato na tribunah, kjer se nahajajo ultrasi, ne najdemo uradnih navijaških izdelkov iz klubske trgovine. Večina ultras skupin izdeluje svoje navijaške izdelke, pred tekmami pa te prodajajo, s čimer si nato krijejo stroške organizacije koreografij ter gostovanj, kjer goreče podpirajo priljubljeno ekipo.

Za ultrase je značilna uporaba pirotehničnih izdelkov v koreografijah pred pričetkom tekem, uporaba navijaških transparentov ter glasna podpora s tribun.

Člani ultras skupin so večinoma mladi moški, ki si naporen ritem tekem, tako doma kot tudi v gosteh, lahko časovno in finančno privošči. Kot že omenjeno, ultrasi se politično opredeljujejo, tako lahko širom Evrope najdemo najrazličnejše skupine, od neofašistov pri rimskem Laziju, do levičarskega Sankt Paulija iz Hamburga, kjer navijači ostro nasprotujejo rasizmu, homofobiji, fašizmu, nacizmu ter seksizmu. Prav na dvobojih med kluboma, kjer ultrasi poosebljajo nasprotujoče si nazore lahko pride do nasilja.

Ultrasi so večinoma nenasilni, a mnogokrat v skladu s svojimi prepričanji izkažejo netoleranco do nasprotne ekipe. Tudi v Latinski Ameriki se temnopolti igralci srečujejo z rasističnimi opazkami in žalitvami, prav zato je Brazilska nogometna zveza organizirala projekt »Somos Iguais«, v Evropi pa UEFA že vrsto let vodi projekt »No To Racism«. Najbolj ironična in protislovna pa je 'ljubezen' neofašističnih skupin do temnopoltih igralcev, ki branijo barve njihovega kluba. Lahko si predstavljamo slavje člana Chelsea Headhuntersov, ki je rasistična skupina, ki se zavzema za belsko nadvlado, ko zmagoviti gol za 'njihov' Chelsea zabije temnopolti nogometaš. Preden se lotimo vprašanja huliganov pa je potrebno pogledati še na vpliv ultrasov na delovanje kluba ter njihov širši družbeni pomen.

Kot že rečeno, ultrasi imajo pomembno vlogo v klubskem delovanju. V Nemčiji se ti borijo proti nogometni zvezi, ki v želji po boljšem zaslužku iz naslova televizijskih pravic, termine tekem spreminja. V ponedeljek, 26. februarja bo na tekmi med Borussio Dortmund in Augsburgom, svoje nestrinjanje z bojkotom izrazilo prek 350 navijaških skupin domače ekipe. S tem želijo izraziti nestrinjanje s prilagajanjem tekem televizijskim ponudnikom, saj nogomet brez navijačev izgubi dušo. Vsekakor igranje tekem med tednom najbolj prizadane prav navijače, ki si morajo za ogled tekme vzeti dopust, saj je približno šeststo kilometrsko potovanje med tednom nemogoče brez prostih dni na delovnem mestu. S tem se uničuje navijaška kultura zaradi potreb televizijskih hiš. V Španiji so termini tekem povsem prilagojeni ponudnikom prenosov, saj si lahko gledalec iz domačega fotelja ogleda prav vse tekme v nogometneem maratonu.

Mnoge navijaške skupine z izobešanjem nestrpnih transparentov na tribunah pomagajo pri širjenju strahu in nestrpnosti v družbi. Tovrstni fenomen smo lahko v času 'begunske krize' videli tudi v Sloveniji, ko so navijači Maribora na tekmah izobešali plakate, kjer so se zavzemali za 'čisto' Slovenijo. Svojo omejenost pa so pred časom izkazali tudi košarkarski navijači Crvene Zvezde, ki so z žaljivim transparentom na mero, zaradi etnične pripadnosti vzeli Alena Omića. Kljub temu pa se lahko navijaške skupine v sodelovanju s klubi odločijo za izraz solidarnosti, strpnosti do šibkejših. V času begunske krize smo lahko na tekmah Borussie Dorrtmund in Sankt Paulija opazili veliko število transparentov z napisom: »Refugees welcome«. V Dortmundu pa so že pred leti vstop na stadion prepovedali nekaterim nacistom ter pričeli z akcijo »Kein Bier für Rassisten«.

Najbolj nasilna skupina navijačev so huligani. Njihovo preživetje temelji na nasilju ter spopadih z nasprotnimi skupinami ali pa organi pregona. Zanje je značilno, da se na gostovanja odpravijo v nevtralnih oblačilih, s čimer se skušajo izogniti pozornosti policije.

Najbolj nasilna skupina navijačev pa so huligani. Njihovo preživetje temelji na nasilju ter spopadih z nasprotnimi skupinami ali pa organi pregona. Zanje je značilno, da se na gostovanja odpravijo v nevtralnih oblačilih, s čimer se skušajo izogniti pozornosti policije. Delinkventni posamezniki tvorijo konglomerat huliganov. Problem huliganizma je bil pereč predvsem v Italiji. Zaradi nasilja na in v okolici stadiona se je število gledalcev vztrajno nižalo, zato so nogometne oblasti v sodelovanju s policijo ter vlado sprejele ukrep, ki naj bi pripomogel k varnosti na stadionu. Od leta 2009 v Italiji poznamo t. i. Tessero del Tifoso, katero lahko navijači naročijo pri svojem priljubljenem klubu. Na njej so zabeleženi podatki o imetniku, poleg fotografije pa hrani tudi zgodovino, od obiska tekem do morebitnih težav, ki jih je lastnik povzročil oz. lastnica povzročila na stadionu. Na gostovanje lahko tako odidejo zgolj navijači, ki v preteklosti niso ogrožali varnosti ostalih udeležencev tekme. Ob nakupu vstopnic pa je potrebno venomer predložiti osebni dokument. V Sloveniji lahko podoben pristop vidimo na tekmah med Olimpijo in Mariborom.

Pravi raj za huligane pa je predstavljalo Evropsko prvenstvo v Franciji leta 2016. V Marseillu je bilo nasilje po ulicah bolj spremljano od dogajanja na stadionu Velodrome, v mestu se je zbrala Evropska elita nogometnih huliganov. V spopadih so sodelovali Angleži, Rusi, Francozi, Madžari, v ostalih francoskih mestih, kjer so potekale tekme pa se je nasilje nadaljevalo. Zaradi poskusa umora je pred dnevi bil aretiran 31-letni ruski huligan, ki je sodeloval v uličnih bojih v Marseillu 2016, grozi mu zaporna kazen do 15 let. Kot zanimivost velja omeniti, da je potoval na tekmo med Athleticom in Spartakom v Bilbao, kjer je v spopadih umrl policist.

Izrek kazni in prepoved obiskovanja stadionov lahko zagotovi mirnejše spremljanje tekem večini, a kljub temu bo nasilje med subkulturo huliganov ostalo, saj se te skupine delinkventov mnogokrat vnaprej dogovorijo o spopadu z nasprotno skupino.

Strah pred huligani je bil prisoten tudi na žrebu osmine finala Lige Evrope, kjer se ukrajinski predstavnik ni mogel srečati z ruskimi ekipami. Nasilje med huligani meče negativno luč na vse navijače, tudi na tiste, ki že vrsto let obiskujejo tekme brez prekrškov. Izrek kazni in prepoved obiskovanja stadionov lahko zagotovi mirnejše spremljanje tekem večini, a kljub temu bo nasilje med subkulturo huliganov ostalo, saj se te skupine delinkventov mnogokrat vnaprej dogovorijo o spopadu z nasprotno skupino. Za spopad se dogovorijo na krajih, kjer načeloma ni prisotnih ostalih športnih navdušencev ter pripadnikov organov pregona. Kljub temu pa lahko nasilje izbruhne tudi med ultrasi ter ostalimi navijači, saj na športnih prireditvah često prevladajo čustva nad razumom. Če bi vsi ravnali razumno, do nasilja, hudih poškodb in smrtnih žrtev, ne bi prišlo. Socio-kulturna vloga športa mora biti v tem, da v družbo vpelje načela in principe spoštovanja ter sobivanja. Žal pa prepogosto vidimo, da v imenu športa izključujemo posamezne skupine.