Junak trojke

V članku »Junak trojke« Borut Mekina navaja, da je bil v ozadju projekta slovenske bančne sanacije 2013 neoliberalističen koncept vodenja evropske in z njo slovenske denarne politike. Mislim, da je ta ocena do neoliberalizma krivična. Neoliberalci izhajajo iz zakona trga (Sayevega zakona), po katerem vsaka ponudba ob dovolj nizki ceni dobi svoje povpraševanje. Gospodarski krožni tok se torej odvija avtomatično optimalno. V ta zakon so verjeli med »krompirjevo lakoto« sredi 19. stoletja, pa tudi na začetku gospodarske depresije 1929. Obakrat se je ta ekonomska teorija diskreditirala. Med gospodarsko depresijo in po njej je bilo prepričanje klasikov o avtomatskem in učinkovitem prilagajanju trga, tako da zagotovi optimalno delovanje gospodarskega krožnega toka, opuščeno. V obdobju hitre inflacije v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je izkazalo, da je fiskalna politika (varčevanje pri državnih izdatkih, ...) proti inflaciji neučinkovita, je vero v delovanje Sayevega zakona v svoji monetaristični teoriji »obudil« Milton Friedman. Restriktivna monetarna politika je na začetku osemdesetih let dejansko znižala inflacijo, vendar za ceno recesije.

Od nekoga, ki pri odločitvah o vodenju ekonomske politike ravna v pričakovanju avtomatičnega optimalnega delovanja trga, ni pričakovati, da bo najprej omejeval delovanje bank (zaostroval pogoje za dajanje kreditov), nato terjal veliko vlaganje kapitala v banke (dokapitalizacija), dodatno omejil njihovo kreditno aktivnost in omogočal nakup teh bank pod njihovo knjižno vrednostjo. Projekt oblikovanja slabe banke in sanacije bank iz 2012 in 2013 je bil tudi zastavljen tako, da se je s poceni prodajo terjatev bank odprla možnost lahkega prevzema privatnih podjetij, ki so bila pri teh bankah zadolžena. Ni šlo torej zgolj za razprodajo državnega premoženja. Z ekonomskega vidika, tudi glede na neoliberalistični koncept, je bil za Slovenijo ta projekt nesmiseln. So pa z njim določene strukture ustvarile precejšen profit.