Prva postaja na poti v Trst

Restavracija Mirje
Tržaška 5, Ljubljana
Tel.: 01 426 60 15
V Mirju ni miru od ponedeljka do petka od 11. do 22. ure, ob sobotah začnejo opoldne, ob nedeljah pa počivajo.

Ambient:
funkcionalno minimalistično, a nekoliko preveč brezosebno sterilno, tudi zaradi sredinske pop štance v ozvočenju

Napitki:
malo, a izbrano in nezasoljeno, poleg Podravja (začenši s 14 evri za steklenico Puklavčevega sauvignona) in Primorske (18 evrov za cabernet Piro) tudi nekaj Italije (14 evrov za chianti in 32 za zelo všečen brunello)

Dostopnost:
kdor nima dostopa prek rampe gradbenega faksa, naj gre v Mirje raje s trolo, peš ali z biciklom; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
peresniki amatriciana špinača s pinjolami in rozinami jagnječje zarebrnice

Ne tako fino:
pečen krompir

Črna fokača s pršutom je 7, amatriciana 5,5, rižota z radičem 6, ravioli 7, tagliata in file brancina 16, jagnječje zarebrnice 17; priloge so posebej in stanejo okoli 3, sladice pa 4 evre.

»O, ne! To bo spet še en večer prežvekovanja vaših že stokrat slišanih študentskih anekdot!« se je po objavi, da je napoten v ob gradbenem faksu (in v bližini številnih drugih visokošolskih ustanov) delujočo restavracijo Mirje, začel pridušati član tokratne inšpektorske ekipe, ki je v omenjeni obrat zahajal še v časih, ko se je ta imenoval Vrhn’čan. Priznati je treba, da razmeroma zanesljivim informacijam navkljub ni bil edini skeptik: zaradi specifične lokacije Mirje slovi predvsem kot študentska bonovska prehranjevalnica, te pa so bolj kot po dobri košti znane po stroškovno optimizacijskih bližnjicah.

Na ponedeljkov večer Mirje pričakovano ni bilo ravno oblegano, a kljub temu je bilo v njem dovolj mladih obrazov za ugotovitev, da Konzumova siveča trojka opazno dviguje starostno povprečje. Veliko bolj kakor to nas je razveselilo, da se Mirje takole zunaj časa kosil obnaša kot čisto resna, celo nadstandardna restavracija: od telefonskega klica za rezervacijo do hvala in lahko noč pri vratih prijazna, pozorna in profesionalna strežba; pregleden, nepreobsežen in nepretenciozen jedilnik (pohvala za manjšo in cenejšo »kot predjed« opcijo pri testeninah) ter kompaktna (in zelo zmerno maržirana) vinska karta.

Mirje se predstavlja kot italijanska restavracija in te gre najprej – po simpatični dilci z burato, figovo marmelado in pršutom san daniele ter po modni črni fokači z gorgonzolo in pršutom – presojati po kakovosti testenin: peresniki amatriciana so bili odlični, kuhani na zob, razmerje panceta-paradižnik-belo vino je štimalo, ostrine peperončina pa je bilo ravno toliko, da je nežno ogrela usta. Če bi bili malo bolj vroči (s krožnikom vred), bi bili – tako kot je bila na zob kuhana, z rdečim vinom zalita ter z grenkljatim radičem in sladko slanino opremljena rižota – več kot odlični tudi z rikoto in jurčki polnjeni ravioli, okopani v elegantni omaki s črnim tartufom.

Po italijanskih šegah so okomandirane tudi glavne jedi – kos preprosto pripravljenega mesa ali ribe, za katerega si prilogo iz nabora škrobnatih in zelenjavnih reči izbere jedec sam. Hrustljavo zapečenemu fileju Fondovega brancina smo prisodili izjemno špinačo z rozinami in pinjolami (ki bi jo lahko človek jedel kar samo), na oglenem žaru opečen in na rezine narezan kos govedine smo sparili s še kar švohcenim, sladkastim, nič hrustljavim krompirjem (preskočite!), izjemno okusne, mehke in sočne jagnječje zarebrnice pa s polento, v katero so najprej vmešali rukolo, nato pa jo, narezano na rezine, lepo hrustljavo zapekli.

No, na račun belkastih jagod, postreženih s krhkimi canoli in s korektnim čokoladnim fondantom, smo potem razdrli še šalo ali dve, česar pa nikakor ne gre početi na račun Mirja per se: gre za premišljeno voden lokal, v katerem energije ne vlagajo v samohvalisanje s silno ustvarjalnostjo, izjemnostjo sestavin in trendovskim appealom, ampak skrbno kuhajo ter prijazno strežejo preprosto in všečno košto. Več tega!