Jordan Peterson, mojster polresnic

Kdo je kanadski klinični psiholog, ki je postal vodilni glas globalne liberalno- konservativne »tihe večine«?

Jordan Peterson je ta hip vroče ime na svetovni javni sceni. V javnih nastopih mu uspeva z »resnicami«, ki jih navaja, nenehno izzivati »samoumevna mnenja« liberalne javnosti. To velja denimo za njegovo razumevanje razlogov za plačne razlike med spoloma. »Tema je seveda zapletena. Lotiti se je moramo z vso občutljivostjo in temeljitim premislekom. Za plačne razlike je več razlogov, toda o tem se ni mogoče odraslo pogovarjati. Vedno, ko postavim to vprašanje, zaslišim, ‘oh, moj bog, spet je na delu patriarhalno zatiranje’. Jezus Kristus, to vendar ne more biti razlog za vse težave teh družb,« pravi. Razburil je tudi z odkrito kritiko radikalnih feministk, ki »nočejo govoriti o zlorabah človekovih pravic v Savdski Arabiji, saj si na podzavestni ravni želijo moške prevlade«.

Petinpetdesetletni kanadski klinični psiholog, profesor psihologije na Univerzi v Torontu in kulturni kritik, je iz relativne anonimnosti v osrčje severnoameriške in nato evropske javnosti vstopil leta 2016 z ostrim nasprotovanjem noveli zakona o človekovih pravicah, v katerega so kanadske oblasti, da bi preprečile diskriminacijo transspolnih oseb, dodale člen o »svobodi izražanja spola« in »spolni identiteti«. Peterson je trdil, da je zakon, ki predvideva tudi uporabo novih, nevtralnih osebnih zaimkov za te osebe, v nasprotju s svobodo izražanja in govora. V javnih nastopih je zatrjeval, da izmišljenih zaimkov, čeprav nima »nič proti transspolnim osebam«, ne bo uporabljal, saj »spolne identitete niso le izmislek družbe, družbeni konstrukt, ne morejo biti nikogaršnja muha«.

Teza ni nova, v konservativnem tisku, tudi slovenskem, je znana kot kritika »teorije spola«. Toda Peterson jo zna v briljantnih predavanjih in javnih nastopih – na portalu YouTube je objavljenih 600 ur njegovih predavanj – zagovarjati in podkrepiti s celovito kritiko politične korektnosti, postmodernizma, feminizma, ženskih in etničnih študij ter vseh ideologij, zlasti pa (kulturnega) marksizma.

Jordana Petersona ne smemo podcenjevati. Povedno je, da večina intelektualcev liberalne in leve politične provenience ne zna zares zavrniti njegovih tez niti tedaj, ko z »repom« teorij pomete s postulati, na katerih temeljijo zahodne družbe, in mimogrede razvrednoti spoznanja družboslovja in humanistike iz zadnjega pol stoletja. Če že, je njihov odziv ciničen in pokroviteljski. Slavoj Žižek v kratkem prispevku za britanski Independent fenomen Jordana Petersona ovrednoti previdneje, kajti zaveda se, da mož spretno izkorišča in izrablja vrzeli v liberalnem projektu napredovanja zahodnih družb, in čeprav je njegovo poznavanje politične teorije luknjičavo, s pavšalnim črnjenjem (kulturnega) marksizma izziva levico in socialdemokracijo na njenem lastnem terenu. Prepričljiv je torej tudi zato, piše Žižek, »ker levica hiše nima pospravljene«.

Briljanten retorik

Človeka, ki ima do zadnjih podrobnosti izdelan Weltanschauung, ki teze utemeljuje z mešanico »zdrave pameti« in akumuliranim poznavanjem različnih znanosti, ki zna sogovornika razorožiti s temeljitim poznavanjem človeške psihe in je hkrati vrhunski retorik, ki besede »izbira zelo zelo previdno«, ni mogoče (zlahka) spraviti iz tira. Posnetki njegovih predavanj in drugih javnih nastopov na portalu YouTube imajo že več kot 300 milijonov ogledov. Več milijonov ogledov pa nimajo samo predavanja, v katerih kritizira politično korektnost, temveč tudi njegove razčlembe svetopisemskih zgodb. Vplivna ameriška sociologinja in kulturna kritičarka Camille Paglia, sicer ostra nasprotnica ameriškega feminizma in poststrukturalizma, ga je opredelila za »najpomembnejšega in najvplivnejšega kanadskega misleca po Marshallu McLuhanu«. Za ekonomista Tylerja Cowna je ta čas »najvplivnejši javni intelektualec zahodne poloble«. Za britansko kolumnistko Melanie Phillips pa je »nekakšen posvetni prerok … v času lobotomiziranega konformizma«.

Čeprav ga umeščajo v konservativno desnico, s pozivanjem k »utrjevanju moškega principa v družbi« pa naj bi bil tudi nekakšen guru v ZDA vplivnega mačističnega gibanja Alt right, sam zavrača umeščanje na (kulturno) desnico. »To je smešno. Ljudje bi že zdavnaj ugotovili, če bi bil desničar. Šest let sem delal na Harvardu – za to univerzo bi težko trdili, da je leglo desničarstva. Na Univerzi v Torontu delam že 25 let; polovico časa porabim za to, da ljudi opozarjam na nevarnosti vsega, kar se je zgodilo v nacistični Nemčiji!«

Peterson meni, da je treba razumsko opolnomočiti posameznika, ne pa ga ujčkati v skupnostih, saj se te lahko izrodijo v totalitarizem.

Opredeljuje se za »klasičnega britanskega liberalca – zaradi svojega značaja se zavzemam za odprtost, kar me približuje levici, zaradi natančnosti in doslednosti misli pa sem bliže desnici. Filozofsko sem individualist, metafizično pa ameriški pragmatik. Močno so name vplivale Freudove in Jungove psihoanalitične in klinične raziskave.«

V misiji boja proti politični korektnosti in razodevanja »resnice« deluje iskreno, celo dobronamerno, ko od mladih moških zahteva, da prevzamejo odgovornost za svoje življenje, in ko zavrača liberalno mantro o politični korektnosti, ki naj bi jo univerzam in v javnem življenju nasploh vsiljevali – kot pravi sam – »skrajno levičarski aktivisti in bojevniki za človekove pravice«, saj ta po njegovem preprečuje, da bi se o »samoumevnih« resnicah o razmerjih v družbi odkrito pogovorili. Vztraja, da je za zdravje posameznikov in družbe pomembna prava resnica, četudi je ali še posebej, če je trpka in boleča. Pravi, da ni »provokator, provokator sem le v toliko, kolikor so moje resnice za koga izzivalne«.

Sicer pa je že, ko je bil klinični psiholog, opozarjal, da »se je z ljudmi zelo težko pogovarjati. Zato dovolijo pošastim pod svoje preproge. Zato razpadajo zakoni. Zato se odtujijo od otrok. Zato nosijo v sebi zamere in nerešene spore. Tega se ne grem. Če je treba razpravljati o težkih temah, bomo o njih razpravljali do samih temeljev problema.«

Kritik postmodernizma in marksizma

Ker je pri obravnavanju takšnih tem suveren in v hotenju po resnici neizprosen, mu privrženci zaupajo tudi, ko govori o temah, ki jih ne pozna (dovolj) dobro. To velja predvsem za kritiko (kulturnega) marksizma in postmodernizma, v katerih vidi izvor sedanjega kaosa v družbi. Po njegovem, če njegovo političnofilozofsko misel močno strnemo, so se marksisti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko zaradi v mednarodni javnosti ozaveščenih zločinov stalinistične Sovjetske zveze in Maove Kitajske niso več mogli legitimno zagovarjati socialistične gospodarske ureditve, odločili z idejami o tem, da je pomembna le skupnost in ne posameznik, prepojiti zahodni izobraževalni sistem. S pojavom ideologije postmodernizma in vdorom politike identitet na univerze so po Petersonu izvorni antagonizem med proletariatom in buržoazijo razširili na druge oblike razmerij med vladajočimi in zatiranimi, ki so jih prepoznavali zlasti v marginaliziranih spolnih, etničnih in drugih skupnostih. Po Petersonu so na teh temeljih vzniknile ženske študije, študije spolov, etnične študije, z virusom postmoderne relativizacije pa naj bi bile okužene tudi sociologija, antropologija in primerjalna književnost. Vse te študije, kot večina družboslovja in humanistike, po njegovem temeljijo, tako kot teorija spolov, na družbenem konstruktivizmu, saj predmeti njihovega proučevanja v resnici ne obstajajo, kajti »bolj ko drobiš katerokoli skupnost, bolj ugotavljaš, da ta v tem procesu razpada, vse do posameznika«.

Po njegovem je treba razumsko opolnomočiti posameznika, ne pa ga ujčkati v skupnostih, saj se te lahko izrodijo v takšno ali drugačno obliko totalitarizma. Vedno znova poudarja, da je temeljito proučil zgodovino totalitarizmov 20. stoletja, kot svarilo pred ekscesi, ki lahko vodijo k njim, pa doma na stenah obesil propagandne slike iz nekdanje ZSSR. Hčer je poimenoval Mikhaila, po zadnjem predsedniku ZSSR Mihailu Gorbačovu. Od študentov zahteva, da mislijo s svojo glavo. »Vaša skupinska identiteta ni vaša glavna lastnost. To je veliko odkritje Zahoda. Zato ima Zahod prav. Zahod je edini kraj na svetu, ki je doumel, da je posameznik suveren. Tega ni bilo lahko dognati. Osupljivo je, da smo to zmogli. Tu je tudi ključ do razumevanja, zakaj smo kdaj pa kdaj naredili prave poteze.«

Zdi se, da Petersona v boju za razumsko opolnomočenje posameznika vodi kantovsko razsvetljensko načelo »sapera aude« (drzni si vedeti), vendar odreka človeštvu zmožnost dvigniti se nad naravo (to je bil temeljni postulat v razsvetljenski misli), hkrati pa v poskusu osmišljanja integritete posameznika v času postmodernega moralnega relativizma stopi na »območje«, ki se ga razsvetljenci v širokem loku izogibajo: duhovnost človeškega bivanja.

Red je za Petersona singularna in moška kategorija, kaos pa ženska kategorija, je jezik laži, prepričevanja, jezik postmodernistov.

V prvi knjigi Maps of Meaning: The Architecture of Belief (Zemljevidi pomena: arhitektura prepričanja), izšla je leta 1999, je skušal s spoznanji iz mitologije, religije, filozofije, literature in nevropsihologije pojasniti, kako se v človeku oblikujejo prepričanja, kako vanj vstopijo ideologije, da bi razumel, od kod lahko vzniknejo grozote holokavsta in gulagov. »Bral sem in morda v glavnem celo razumel večji del Miltonovega Izgubljenega raja, Goethejevega Fausta, Dantejevega Pekla. Vse to sem vključil v knjigo, da bi lahko doumel zapleten problem: vzgibe za rožljanje z jedrskim orožjem v času hladne vojne. Nisem razumel, kako lahko sistemi verovanj postanejo ljudem tako pomembni, da so pripravljeni tvegati uničenje sveta, da bi jih ohranili,« je zapisal. Danes je stopil korak naprej, saj razmišlja, kako naj človek živi, da bo zares v sozvočju s sabo. Kako? Le prisluhniti mora samemu sebi, pravzaprav trdi Peterson.

Znanstvenik in mistik

V letošnjem dokumentarnem filmu Truth in the Time of Chaos (Resnica v času kaosa) novinarju pripoveduje o Jungovem konceptu arhetipov, sestavinah kolektivnega nezavednega, ki jih izpričujejo starodavne zgodbe, miti, sanje, saj po njegovem vsebujejo in osmišljajo moralne imperative (denimo »ravnaj z drugim tako, kot želiš, da drugi ravnajo s tabo«), v skladu s katerimi bi moral človek živeti. Po njegovem ni izključeno, da imajo ti imperativi izvor v strukturi kozmosa, odsevajo njegovo naravo, zato trdi, da si mora človek prizadevati, da se v govoru in ravnanju »uskladi« z njegovimi pravili. »Tudi med seksom se lahko pojavi trenutek popolne usklajenosti s kozmosom. Vstopiš v nebesa,« pravi. Ne pretvarja se, da ima končni odgovor na vprašanje o smislu življenja ali obstoju Boga. »Vse, kar lahko storimo, je, da z moralnimi odločitvami v življenju stavimo, da ta morda obstaja,« pravi.

Vidno je, da skuša, če je treba, tudi z mistiko, zavreči postmoderno tezo o relativnosti vsega. Tudi zato najnovejšo knjigo 12 Rules for Life: An Antidote to Chaos (12 pravil za življenje: protistrup za kaos), izšla je letos, začne s primerjavo družbene hierarhije pri jastogih in ljudeh, saj hoče ovreči postmodernistično tezo, da so hierarhije le družbeni konstrukti. Piše, da imamo ljudje in jastogi skupnega prednika, oboji danes živimo v hierarhičnem sistemu, razmerja med pripadniki skupnosti pa naj bi pri obeh vrstah določal serotonin, kemična snov, ki naj bi v našem živčevju povzročala občutek sreče. Po Petersonu naj bi jastogi, ki se povzpnejo višje po hierarhični lestvici, proizvajali več serotonina in imeli za parjenje na voljo tudi več partneric, tisti, ki tvorijo manj te kemične snovi, pa naj bi imeli negativna čustva, zaradi česar se težko vzpnejo po hierarhični lestvici. Podobno naj bi serotonin vplival na odnose med ljudmi. Zato bi morali po Petersonu ljudje opustiti samouničevalne navade, prevzeti nadzor nad življenjem in izboljšati svoj socialni položaj, saj to lahko izboljša kemijske procese v možganih.

Osnovni mehanizem, po katerem bi se morali ljudje ravnati v življenju, je logos; ta je zanj »božja beseda, ki spreminja kaos v red«. Procesa tega spreminjanja pa ni mogoče »zagnati« s pozitivnimi, afirmativnimi mislimi, kakor učijo »klasične« knjige za samopomoč, temveč mora vsak človek sprejeti svojo temno plat in se zavedati, da lahko vsak v (ne) pravih okoliščinah postane pošast. V premislek ponuja znani poskus z nevidno gorilo. V njem so nekaj ljudi povabili k ogledu posnetka košarkarske tekme in jih prosili, naj preštejejo število podaj med igralci enega izmed moštev. Med tekmo je na igrišče stopil v gorilo preoblečen moški, se potrkal po prsih in nato zapustil igrišče. Več kot 50 odstotkov gledalcev gorile na posnetku ni opazilo. Peterson na podlagi tega poskusa dokazuje, da je človekova zaznava odvisna od njegovih namenov. Če so ti mračni in škodoželjni, bo videl samo negativne stvari. Če pa so plemeniti, bo videl še kaj drugega. »Prepričanje obarva naše zaznave,« pravi. Obenem v knjigi bralce opozarja, da ne smejo težiti k abstraktnim kategorijam, kot je sreča, temveč si morajo zastaviti konkretne cilje in prevzeti odgovornost za svoje življenje. Šele ko pospraviš domačo hišo, lahko začneš spreminjati svet. »Ne krivi kapitalizma, radikalne levice ali zlonamernosti sovražnikov. Ne reorganiziraj države, dokler nisi uredil svojega življenja. Pokaži nekaj ponižnosti. Če ne zmoreš zagotoviti miru v lastnem gospodinjstvu, kako si drzneš vladati mestu?« zapiše. Sicer pa svetuje, da je treba poslušati logos, da bi iz kaosa ustvarjali red. Red je zanj singularna in moška kategorija, kaos pa ženska kategorija, je jezik laži, prepričevanja, jezik postmodernistov, Derridaja, ženskih in etničnih študij. Resnica je v znamenju reda, je »orožje v boju proti tiraniji in avtoritarizmu. Je branik pred vstopom v pekel,« trdi v poglavju Govori resnico ali pa vsaj ne laži.

Mojster »polresnic«

Peterson je nedvomno izvrsten klinični psiholog, precej manj prepričljiv pa je, ko s tezami poseže na druga področja znanosti. Leonor Gonçalves, nevropsihologinja in farmakologinja z londonskega University Collegea se je na spletnem portalu The Conversation lotila njegove primerjave delovanja serotonina pri ljudeh in jastogih. Trdi, da Petersonove navedbe ne držijo, saj ta kemična snov na ljudi vpliva drugače kot na nevretenčarje. Pri ljudeh višja raven serotonina ni povezana z večjo agresivnostjo, kajti v živčevju poslabšuje komunikacijo med amigdalo (za olivo veliko možgansko strukturo, ki je glavni usmerjevalec refleksnega odziva na potencialno življenjsko ogrožajoč položaj) in čelnim režnjem (delom možganov, ki skrbi za nadzor čustev in vedenja), zaradi česar je čustvene odzive na jezo težje nadzorovati. »Zato je malo verjetno, da bi zaradi nižje ravni serotonina ljudje pristali na dnu hierarhije,« piše Gonçalvesova. Opozorila je še, da je proizvajanje te kemične snovi pri ljudeh odvisno od notranjih in zunanjih dejavnikov, saj tudi čustva spreminjajo možgansko aktivnost. »Misel, da so nekateri ljudje ‘po naravi’ zgube, ker imamo ljudje nekaj skupnega z jastogi, lahko ima nevarne posledice. Nekateri ljudje se bodo vedno počutili manjvredne v odnosu do sošolca, ki jih je trpinčil v šoli, saj so se njihovi možgani prilagodili tej ‘stvarnosti’. Če pa bomo prepričani, da je vsak človek edinstven in drugačen od drugih – in da imamo moč, da naredimo družbo pravičnejšo –, se bodo naši možgani zaradi tega spremenili.« Dodaja še: »Res je, da v živalskem kraljestvu najdemo različne hierarhične lestvice. Najzapletenejšo organizacijo imajo žuželke, ki so nam vsaj tako sorodne kot jastogi – tudi one tvorijo serotonin in imajo živčevje. V svetu čebel je matica precej večja od samcev in je edina plodna. Za vso kolonijo izleže jajčeca. Po sezoni parjenja samce izženejo iz kolonije. Bi se strinjali, če že moramo organizirati družbo po ‘naravni poti’, da se zgledujemo po čebelah?«

Jordan Peterson se ne pretvarja, da ima končni odgovor na vprašanje o smislu ali obstoju Boga. Meni pa, da moramo živeti, kot da bi z moralnimi odločitvami v življenju stavili, da ta obstaja.

Težava Petersonovega tour de force projekta osmišljanja sveta s pravili, namenjenimi v glavnem mladim moškim, ni le v njegovem zavzemanju za vzpostavitev novih družbenih pravil, ki bodo v skladu z biološkimi, »naravnimi« danostmi in nekakšnimi mističnimi »večnimi resnicami«, kar seveda prepriča marsikoga. Na prvi pogled se namreč zdi, da Petersonova zgodba ni le še ena izmed »velikih zgodb«, s katerimi je zlahka opravil postmodernizem, temveč je nova Velika zgodba, ki odklepa vse skrivnosti človeškega bitja in bivanja. Sporneje je, da Peterson pri vzpostavljanju svoje teorije paberkuje iz ved, o katerih ne ve veliko, a dovolj, da lahko njihova spoznanja selektivno prilagodi v prid svojim tezam. V izvajanju denimo oplazi teorijo skupnosti in marksizem, vendar ve (pre)malo o antagonizmih znotraj njihovih diskurzov, da bi lahko opredelil prava hotenja teh gibanj in ideologij. Posledica njegovega početja je »razsvetljevanje« zaslepljenih z novim slepilom in obenem nov udarec družbeni kohezivnosti v imenu »naravnega« darvinističnega boja za obstanek, kar je pisano na kožo neoliberalcem.

Slavoj Žižek se v kratkem, v uvodu omenjenem zapisu Zakaj se zdi Jordan Peterson ljudem tako prepričljiv?, nedavno objavljenem v britanskem Independentu, ne ukvarja z ezoteričnimi sestavinami Petersonovih teorij, tudi ne z njegovim vsiljevanjem »kulturnega boja«, katerega namen je dati naravi prednost pred kulturo, temveč se posveti »vrzeli« v njegovem razumevanju politične korektnosti in njenega razmerja z resnico. Po Žižkovem mnenju se Peterson »ne samo prevečkrat zanaša na nepreverjene teorije, temveč je njegov veliki problem paranoična struktura, ki jo uporablja za interpretacijo tistega, kar sam vidi kot dejstva«. Za potrditev tez uporablja polresnice, podobno, kot so ravnali nekdanji in ravnajo sodobni populisti, ko hočejo denimo očrniti neko skupino ljudi. Toda Žižek opozarja, da tudi liberalci niso odporni proti rabi polresnic v imenu »višjega cilja«. Namenoma denimo ne poudarjajo dejanskih razlik v »načinu življenja« beguncev in Evropejcev, saj bi jih zaradi takšnega ravnanja lahko kdo obtožil evrocentrizma. »Toda takšna protislovja znotraj liberalnega projekta, ki se kažejo v odnosu do politične korektnosti, nimajo nič z avtentično levico,« piše Žižek. In dodaja, da je Peterson resda spregovoril o vprašanju politične korektnosti, »toda težava ni v njegovih teorijah, temveč v delnih resnicah, s katerimi jih vzpostavlja. Če se levica ne bo zmogla spoprijeti z omejitvami svojega projekta, morda bojuje izgubljeno bitko,« še zapiše Žižek.