Pretirani optimizem?

Na torkovi novinarski konferenci je predsednik državnega zbora Miran Brglez pred novinarje stopil skupaj z Ivico Žnidaršič. Dejstvo, da je zraven Brgleza zadovoljno stala predsednica Društva izgnancev, je napovedovalo, da bo politika poskušala rešiti vprašanje odškodnin za premoženjsko škodo, povzročeno med drugo svetovno vojno.

Tako je tudi bilo. Milan Brglez je skupaj s poslanci SMC v parlamentarni postopek tri mesece pred volitvami vložil zakon, po katerem naj bi vsem upravičencem v dveh obrokih pripadalo do 6000 evrov odškodnine, skupno okoli 180 milijonov evrov, ki naj bi se začela izplačevati leta 2020, torej 75 let po koncu vojne. Vprašanje odškodnin je pred desetimi leti želela rešiti prva Janševa vlada. Predlog, ki je nastal na ministrstvu Lovra Šturma, je bil bistveno bolj »radodaren«, čez prst je bil težak 600 milijonov evrov, predvideval pa je tudi odškodnine za pravne osebe (Brglezov ne), torej tudi za pravne osebe s »cerkvenim poreklom«. Šturmov zakon ni bil sprejet.

Vprašanje vojnih odškodnin, reparacij, je bilo aktualno neposredno po drugi svetovni vojni. Jugoslavija je takrat v Parizu od Nemčije (ZRN) zahtevala 36 milijard tedanjih dolarjev, po vrsti diplomatskih sestankov, vmes so tekla dolga leta, spreminjal se je mednarodni položaj, pa je država po brionski formuli dobila le nekaj manj kot 1,5 milijarde mark, pa še te v obliki ugodnega posojila, t. i. kapitalhilfe. Velik del pomoči je bil namenjen za gradnjo 380-kilovatnega daljnovoda, sredstva so dobile banke, tovarne, ljudje, upravičenci pa ne.

Vse to ne spremeni dejstva, da so tisti, ki so bili med vojno izgnani, katerih domovi so pogoreli, katerih premoženje je bilo uničeno, ostali brez vsega. Premoženjska škoda, ki jo je med vojno utrpela Slovenija, je bila resnično velika, država je bila porušena, uničena je bila desetina stavb, požgane so bile vasi, uničene ceste, železnice, škodo so povzročale vse vojske, okupatorji, partizani, tudi zavezniki. Ko se je Slovenija osamosvajala, vprašanje reparacij ni bilo zares odprto, pa četudi naj bi Nemčija po padcu Berlinskega zidu to pričakovala. Slovenija tega vprašanja, kot je dejal diplomat dr. Boris Frlec, »iz razumnega političnega oportunizma« ni odpirala. Velike Nemčije, ki naj bi vseskozi zagovarjala interese Slovenije, naj ne bi bilo pametno dražiti zaradi starih, pozabljenih zgodb.

Brglezovo namigovanje na nemško pomoč slovenskim oškodovancem je odmik od sedanje politike slovenske vlade.

Tokrat naj bi bilo drugače. Milan Brglez, ki je tudi strokovnjak za mednarodno pravo, je namreč izjavil, da misli, da se bo v nadaljevanju o vprašanju odškodnin dalo dogovoriti z Nemčijo. Nemčija sicer ne bi prispevala celotne vsote za odškodnine, a morda vsaj kakšen del. Tudi v predlogu zakona so med finančnimi viri predvidena »sredstva, pridobljena na podlagi meddržavnih sporazumov in sredstev iz tujih virov, katerih namen je povračilo premoženjske škode«. V obrazložitvi zakonskega člena je dodano, »da ostaja vprašanje poplačila odškodnine iz naslova premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju v razmerju do Zvezne republike Nemčije odprto«.

Brglezovo namigovanje na nemško pomoč slovenskim oškodovancem je odmik od dosedanje politike slovenske vlade. Ko se je leta 2015 z vprašanjem reparacij ukvarjala takrat še Združena levica, znotraj nje pa predsednik DSD Franc Žnidaršič, brat predsednice Društva izgnancev, je predsednik vlade Miro Cerar na poslansko vprašanje, ali se bo vlada o odškodninah pogovarjala z Nemčijo, odgovoril, da bi to privedlo »do poslabšanja odnosov med našo državo, Zvezno republiko Nemčijo in še nekaterimi drugimi državami«.

Vprašanje pa je, koliko je Brglezov optimizem upravičen. Ni samo Slovenija tista, ki želi bilateralno odpreti vprašanje reparacije. O tem je govorila Grčija, ko je pri njih trojka reševala sredstva nemških in evropskih bank, o tem danes iz drugih razlogov govori tudi Poljska. Brglezova stališča pozna tudi nemški veleposlanik v Sloveniji Klaus Riede, sprejel naj bi jih z »razumevanjem«. A vendar je iluzorno pričakovati, da bi Nemčija dopustila odpreti Pandorino skrinjico po njenem mnenju že zaključenih zgodb.

V mednarodni politiki velja načelo pogajanj, morda se bodo kdaj v prihodnosti zakonsko določeni viri financiranja odškodnin uporabili kot argument za podporo pri drugem mednarodnem vprašanju. Politika ni le umetnost možnega, je hkrati vprašanje pragmatizma. Vprašanje poprave krivic pač vedno ostaja, tako je bilo tudi pri izbrisanih, v senci višjih interesov, ne pa pravičnosti.

Zakon sicer predvideva, da naj bi sredstva poleg Nemčije zagotovili tudi iz državnega proračuna in Slovenskega državnega holdinga.