Vrata v vice

Vinski bar Dveri Pax
Ulica Vita Kraigherja 3, Maribor
Tel.: 051 274 747
Duri mariborske izpostave Dveri Paxa so od ponedeljka do četrtka odprte od 10. do 23. ure, ob petkih in sobotah se zaprejo opolnoči, sedmi dan v tednu pa ostanejo zaprte.

Ambient:
prijeten, sodobno opremljen, razgiban prostor, v katerem imajo poleg šanka glavno vlogo ob stenah nanizane steklenice in delikatese

Napitki:
poleg lastne kolekcije vin (skupaj z nekaj magnumi in raznolikimi letniškimi vajami) se najde še peščica izbranih vinarjev iz soseščine

Dostopnost:
kar v podzemno garažo; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
telečji medaljoni

Ne tako fino:
ozkost, predvsem pa generičnost ponudbe sladice

Mesni narezek je 8, krožnik sirov 6, piščančji ocvrtki 6,9, ravioli 11,5 telečji medaljoni 14, roastbeef 10,5, sladice pa od 3,5 do 4,2 evra.

»Sicer bi raje posedal v Jareninskem dvorcu, ampak tudi središče Maribora bo okej – firma že ve, kaj dela!« je odločitev vrhovnega Konzumovega planerskega oddelka za obisk bolj mestnega Dveri Paxa, utemeljeno na razlikah v delovnem času dveh gastronomskih izpostav ene najprodornejših in najbolj cenjenih štajerskih vinskih kleti, komentiral eden od terenskih delavcev. Ko smo prestopili prag tega vinskega bara sredi Maribora, se je zdelo, da ima prav: prijeten lokal z veliko sodobno oblikovanega lesa, razgibano postavitvijo miz različnih velikosti in višin ter prijaznim, pozornim in hitrim natakarjem je v spregi z obiljem razstavljenih steklenic obetal resen vinsko-kulinarični večer.

Da se vinske hiše odločajo za predstavitev svojih vin v lastnih barih, bistrojih, gostilnah in restavracijah, ni nič novega. Poleg očitnih prednosti – ob primerni hrani in v optimalnih razmerah predstavljati celotno paleto svojih vinskih stvaritev – pa lastno gostinjenje skriva tudi kakšno past. Recimo to, da ponudba in kakovost ponujene hrane ne dosegata ravni, ki bi priličila ugledu vinske znamke.

Prav to se dogaja v mariborskem Vinskem baru Dveri Pax. Vinarski del podjetja lahko samo upa, da gostje vinarne ne bodo sodili po gostinski ponudbi njenega mariborskega bara. Utegnili bi namreč pomisliti, da gre za dolgočasen, generičen pogon, ki je popolnoma brez domišljije in seka bližnjice, kjer se le da. Ponudba jedi je silno borna, pa s tem v resnici ne bi bilo nič narobe, če bi le zadeve bile bodisi zanimive bodisi odlično pripravljene. Tako pa najprej na mizo pride narezek Kodilovih mesnin (resda korekten, a njegove elemente je mogoče kupiti v vsakem resnem supermarketu), pospremljen s prazno svežo kumaro in vodenim paradajzom (ki ob koncu zime drugačna niti ne moreta biti), ter piščančji ocvrtki z neko sladkasto pomako, ob katerih smo se počutili, kot da smo v vrtcu, ne v vinskem baru.

Brezznačajnost se je potem vlekla tudi skozi druge krožnike: veliki ravioli, nabasani z rikoto z jurčki in preliti s smetanasto tartufato (in z okrasnima polovičkama paradižnička in vejicama peteršilja), so se kaj kmalu spremenili v brezoblično kremasto mešanico neizrazitega okusa, sicer lepo pečenemu kosu govejega hrbta so poleg goste in enodimenzionalne pikantne bolj kreme kot omake dodali še karamelizirano čebulo in isto cukrasto pomako kot piščančjim ocvrtkom, tako da so edina res dobra stvar, ki smo jo oni večer jedli, bili mehki in sočni telečji medaljoni, postreženi s popečenimi štruklji. Slabe in dolgočasne sladice – močno pretrda panakota, zdrizasti creme caramel (kam je šla karamela?) in suh, pregost čokoladni mus –, ki so bile vse postrežene med instantnima lužicama vaniljeve kreme in malinovega coulisa, so samo utrdile splošen vtis, da imajo Dveri Pax tale vinski bar le zato, da ga imajo. Če bodo hoteli, da bo dostojno predstavljal (kaj šele dopolnjeval ali nadgrajeval) ugled njihovih vin, bodo morali precej resneje zavihati rokave.