Rast spodbuja apetit

Slovenija je imela lani drugo najvišjo gospodarsko rast v EU. Višjo od nas je imela le Romunija. Povprečna rast v EU je bila lani 2,5-odstotna, pri nas pa je bila še enkrat višja, kar petodstotna. Za majhna odprta gospodarstva je sicer značilno, da se po krizi odbijejo višje od velikih, toda petodstotna rast je kljub temu presenetila celo nekatere izkušene domače ekonomiste. »Bilo je sicer jasno, da bo gospodarska rast visoka, saj je bilo mednarodno okolje, še zlasti dogajanje v evroobmočju, v prejšnjem letu zelo ugodno. A da bo rast tako visoka, kot je dejansko bila – tega nisem pričakoval,« priznava ekonomist Mojmir Mrak. Tudi v prihodnje nam kaže dobro. Letos se bo rast sicer nekoliko umirila, še vedno pa bo štiriodstotna. »Po dolgi krizi je slovenska gospodarska rast spet normalna, primerljiva s tisto med letoma 1993 in 2006, ko je vztrajno prehitevala rast razvite Evrope za dve odstotni točki,« pravi ekonomist Franček Drenovec.

Slovensko gospodarstvo sicer raste že peto leto zapored, toda do največjega pospeška je prišlo prav lani, še zlasti izrazito v zadnjem četrtletju leta, ko je bila realna rast BDP-ja šestodstotna, nominalna rast BDP-ja pa kar osemodstotna. Tako visoke rasti Slovenija ni imela že deset let. Ta podatek bi moral odmevati, a je ostal precej neopažen. Nacionalna televizija je novico o visoki gospodarski rasti uvrstila šele na šestnajsto minuto v osrednjih večernih poročilih, odmerila pa ji je pičlih 40 sekund. Prednost je dobil celo TV-prispevek o nizkih temperaturah ozračja – kot da je mraz v zimskih mesecih odklon, ne pa dokaj običajen pojav. Še bizarneje je, da je nacionalna TV večji poudarek namenila inflaciji kot pa gospodarski rasti. Ta poteza bi bila razumljiva, če bi danes imeli 3,6-odstotno inflacijo, kakršno smo imeli v letu 2007, ali če bi imeli 5,6-odstotno inflacijo, kakršno smo imeli v letu 2008. Toda inflacija je bila lani 1,5-odstotna, kar je precej pod ciljano 2-odstotno inflacijo, kakršno državam evroobmočja in EU priporoča Evropska centralna banka. Dokler se inflacija na letni ravni giblje okoli dveh odstotkov, ni razloga za zaskrbljenost. Prav nasprotno. Takšna inflacija je za gospodarstvo in za družbo koristna, saj spodbuja potrošnjo in omogoča tudi izravnavanje neravnovesij. »Inflacijska gibanja danes so skrita socialna renta, saj relativno povečujejo realne dohodke gospodinjstev,« smisel zmerne inflacije pojasnjuje ekonomist Bogomir Kovač. »Kakršnikoli strahovi glede inflacije so v tem trenutku ekonomsko neutemeljeni in bolj služijo politični manipulaciji,« še dodaja Kovač. Visoka gospodarska rast ni edino, s čimer se lahko pohvali Slovenija. Od leta 2014 se je dolg države znižal z 80,9 odstotka BDP-ja na 75,2 odstotka, do najbolj izrazitega zmanjšanja pa je prišlo prav v času sedanje vlade. Tudi brezposelnost se krči. Septembra 2014 je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 118.429 brezposelnih, januarja letos pa 79.182, se pravi, da je število prijavljenih brezposelnih v treh letih in pol manjše za tretjino.

Logično je, da ob podatku o petodstotni rasti takoj pomislimo na pregrevanje gospodarstva, kakršno smo doživeli v času prve vlade Janeza Janše. Vendar so ti strahovi po mnenju ekonomistov za zdaj neutemeljeni. Danes je gospodarska rast bistveno bolj zdrava in robustna, kot je bila v letih 2004–2008. Takrat je v veliki meri temeljila na zadolževanju, se pravi na kreditih, danes pa temelji na ustvarjenih dohodkih in na povpraševanju iz tujine. Izvoz se je v lanskem letu okrepil kar za 10,6 odstotka, na medletni ravni pa celo za 12,3 odstotka, kar je največja medletna rast izvoza v minulih šestih letih!

Tudi v letih 2004–2008 sta bili gonilni sili naše gospodarske rasti izvoz in domača potrošnja, le da je takrat domača potrošnja, zlasti investicijska, slonela na zadolževanju, danes pa sloni na ustvarjenih dohodkih. Razlika je bistvena.

Seveda samo izvoz ni dovolj za takšno gospodarsko rast, kot jo dosegamo danes. Veliki preboj je prinesla šele okrepljena domača potrošnja, ta se je lani povečala za 4,1 odstotka, od tega zasebna potrošnja kar za 3,2 odstotka. Znova so oživele tudi investicije – potem ko so leta 2016 rahlo upadle, so v lanskem letu porasle za 8,4 odstotka. »O pregrevanju bi govorili, če bi proizvodnja temeljila na domači potrošnji, ki ne bi imela osnove oziroma bi bila na kredit, kot je to bilo v letih 2004–2008. Vendar tega danes ni. Prebivalstvo še vedno neto varčuje – depoziti še vedno rastejo hitreje kot krediti, se pravi, da ne potrošimo niti tega, kar ustvarimo, pa nam vseeno uspeva takšna rast,« pravi ekonomist Bine Kordež.

Res je sicer, da slovenski izvoz pretežno sloni na podizvajalskih poslih in da nam manjka visoko tehnoloških izdelkov, vendar pa se struktura izvoza v zadnjih letih izboljšuje. »Veliki in stari izvozniki, kot sta Gorenje in Krka, še vedno prevladujejo, toda večjo težo dobivajo manjša in srednja podjetja, zlasti na nekaterih tehnološko zahtevnejših področjih, z višjo dodano vrednostjo,« pravi Kovač. Jasno je, da preskoka v visoko tehnološko gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo ni mogoče narediti čez noč. Tako kot je precej jasno tudi, da nikoli ne bomo Švica. »Vedno bomo bolj podizvajalci, saj nekih velikih domačih koncernov, ki proizvajajo končne izdelke, ne bomo imeli nikoli. V takšni vlogi smo resda ranljivejši, kot če bi bili prvi proizvajalec, a mimo tega ne moremo. Ne moremo kar preskočiti nekaj desetletij ali stoletij,« razmišlja Kordež. »Švica ne bomo, bomo pa dobavitelji za Nemce, ki nam kar močno zaupajo, a tudi lepo služijo z nami. Če bi mi izdelke lahko prodajali pod znamko ’made in Germany’, bi zaslužili vsaj deset odstotkov več. V tem se v bistvu najbolj razlikujemo z Nemčijo in njihovim standardom, a takšna je pač naša usoda.« Dokler imamo povpraševanje iz tujine, ga je smiselno kar najbolj izkoristiti. »Ko bo prišla nova kriza in bo uvoz upadel, pa upam, da bomo dovolj pametni, da bomo spodbudili domačo potrošnjo in z njo zagotavljali manjkajočo rast.« Namreč, ena od ključnih napak v zadnji krizi je bila, da nismo dovolj spodbujali domače potrošnje, čeprav so sredstva za to bila na voljo – v letih nižjih prihodkov prebivalstva so se depoziti povečevali kar po milijardo evrov na leto. »Vzhodne države so imele v kriznih letih večjo gospodarsko rast prav zaradi domače potrošnje – pri nas pa smo jo tlačili navzdol z nižjimi plačami in z občutkom strahu, ki so ga mediji še dodatno podpihovali,« pravi Kordež.

»Sedanja robustna gospodarska rast je rezultat kombinacije dejavnikov, ne samo izjemnega izvoza in ugodnih mednarodnih razmer, ampak tudi tega, da je država poskrbela za izboljšanje bonitetne ocene,« poudarja nekdanji finančni minister Dušan Mramor. Slovenija je pred nekaj leti veljala za visoko tvegano območje, danes pa so naše državne obveznice na trgu vrednotene le malenkost slabše od nemških. Ena od stvari, ki po mnenju Mramorja lahko zavre sedanjo ugodno gospodarsko rast, je pomanjkanje delovne sile. Podjetja že zdaj stokajo, da jim delavcev primanjkuje. »Če tu ne bomo ukrepali, nam bo gospodarska rast padla s petih odstotkov na en odstotek,« opozarja Mramor. »Treba bo razmisliti, kako dobiti dodatno delovno silo. Ena rešitev je uvoz delovne sile, druga podaljšanje delovne dobe in skrajšanje časa študija. Pri nas se študira v povprečju 7,5 leta, kar je odločno predolgo. Mladi morajo prej priti na trg delovne sile.«

Mojmir Mrak izpostavlja dve bistveni razliki med gospodarsko rastjo pred krizo in danes. »Takrat je imela Slovenija primanjkljaj v tekočem računu v višini blizu petih odstotkov BDP-ja, danes pa ima presežek, ki je večji od tega. Gospodarska rast torej danes v bistveno večji meri temelji na zunanjem povpraševanju, kot pa je pred zadnjo krizo.« In drugič: stanje v našem gospodarstvu je danes občutno bolj zdravo, kot je bilo pred zadnjo krizo. »To velja tako za podjetniški sektor, ki je v zadnjih letih močno znižal svojo zadolženost, kot tudi za bančni sektor, ki je s sicer drago in predolgo odlašano sanacijo danes v bistveno boljši kondiciji, kot je bil pred leti.« A čeprav je danes gospodarska rast bolj zdrava in robustna, to še ne pomeni, da je imuna proti tveganjem, opozarja Mrak. »Nekatera tveganja so tradicionalna, na primer nenaden upad tujega povpraševanja, do česar bi lahko prišlo ob morebitnem izbruhu nove krize, druga tveganja pa so povsem nova, kot na primer dokaj spremenjena struktura financiranja podjetniškega sektorja.« Namreč, podjetja so bila pred prejšnjo krizo glede financiranja praktično v celoti odvisna od domačih bank, danes pa je ta odvisnost bistveno nižja. Mnogo večji del finančnih virov je iz tujine, in to tako iz bank v tujini kakor tudi iz različnih nebančnih virov – še zlasti ti viri bi se v primeru nove krize lahko hitro bistveno zmanjšali. Toda še pomembnejši razlog za previdnost je po mnenju Mraka ta, da naše javne finance v strukturnem smislu danes niso kaj bistveno bolj zdrave, kot so bile pred časom. Javnofinančni presežek, ki naj bi ga dosegli v letošnjem letu, je bolj izraz visoke gospodarske rasti (in posledično bistveno višjih prilivov v vse štiri javne blagajne – finančna uprava je lani pobrala skoraj milijardo evrov več davkov kot leto prej) kot pa odraz neke premišljene, globlje reforme javnih financ. »Bilo bi zelo narobe, da bi ciklično povečevanje prihodkov ’pokurili’ za srednjeročno neupravičeno povečevanje izdatkov. Toliko bolj, ker je naš položaj glede javnega dolga danes bistveno slabši in naš manevrski prostor bistveno ožji, kot je bil pred izbruhom krize pred desetimi leti, vse bolj realni pa postajajo tudi fiskalni pritiski, povezani s staranjem prebivalstva,« opozarja Mrak.

Inflacija za zdaj ni problematična. Prav nasprotno. Dokler se giblje okoli dveh odstotkov, je družbeno koristna, saj spodbuja potrošnjo in povečuje realne dohodke gospodinjstev.

Niso pa vsi ekonomisti tako črnogledi. Kordež se ne strinja z oceno, da smo imeli leta 2008 precej boljši položaj, kot če bi kriza nastopila danes, ker je bil takrat naš javni dolg bistveno nižji. »Pred desetimi leti je bila Slovenija dejansko bolj zadolžena in v težave smo zapadli, ker so podjetja in banke morale vračati posojila. Danes takšnih obveznosti ni veliko, in tudi če pride kriza, to večjih šokov v finančnem smislu ne bo povzročilo. Poleg tega je treba upoštevati, da so pred desetletjem rezultati (in posojila) temeljili na visoki ceni delnic in nepremičnin, kar danes prav tako ne velja, tako da tudi morebitni šoki ne bi bili tako problematični.«

Previdnost je po mnenju Mraka nujna zlasti zato, ker smo v predvolilnem obdobju, v katerem se pogosto sprejemajo politično všečne odločitve, ki pa imajo lahko dolgoročno zelo negativne učinke. Tri mesece pred volitvami poslanci državnega zbora v parlamentarni postopek mrzlično vlagajo predloge zakonov, upajoč, da bodo sprejeti še pred iztekom mandata. Pri tem so še zlasti aktivni poslanci vladne SMC. »Skrbi me, da bodo poslanci s tem stampedom novih zakonov sesuli vse, kar je bilo z muko doseženo v zadnjih letih,« opozarja Mramor. Na ministrstvu za finance so pripravili seznam vseh zakonov, ki so jih vložili poslanci, in izdelali oceno potencialnih fiskalnih tveganj. Trenutno je na seznamu 45 zakonov. Če bodo sprejeti vsi, bi to po izračunih ministrstva vse štiri javne blagajne (državni proračun, občinske proračune, zdravstveno in pokojninsko blagajno) v naslednjih petih letih stalo kar dodatnih 2,7 milijarde evrov. Največje tveganje visoke gospodarske rasti so previsoka pričakovanja. Kje postaviti mejo? »Eno- ali dvoodstotna višja rast od neke standardne omogoča tudi en ali dva odstotka večje nagrajevanje in izdatke od zastavljenih ali dogovorjenih,« meni Kordež. »Ne pa da se sedaj pričakuje, da se lahko določeni izdatki povečajo kar za dodatnih pet ali celo deset odstotkov.«