Gorenje, več kot podjetje

Zaradi stavke, napovedane za naslednji teden, je slovenska javnost spet postala pozorna na velenjsko Gorenje. Nobenega dvoma ni, da je delavski boj legitimen in legalen, s čimer se strinja tudi vodstvo družbe. Zaostritev pa prihaja v morda najpomembnejšem trenutku v zgodovini šaleškega velikana. Gorenje je namreč sredi iskanja strateškega partnerja in temeljne prilagoditve na zahteve globalnega tržišča, hkrati pa potekajo tudi boji za prevlado nad upravljanjem skupine. Rezultat teh procesov bo pomembno vplival na slovensko družbo, za katero je velenjska družba neprecenljivega pomena ne le z ekonomskega, temveč tudi socialnega vidika.

Na vrhuncu obdobja neoliberalizma in vala tujih privatizacij v Sloveniji je Gorenje kot nekakšna svojevrstna anomalija. Je namreč slovenska multinacionalka, ki uspešno posluje na najzahtevnejših svetovnih trgih in celo uspešno prevzema družbe na Zahodu, na primer nizozemski Atag in švedski Asko. Gorenjevi izdelki so naprodaj v 90 državah, od ZDA do Avstralije, njegovi zaposleni pa prihajajo iz 42 različnih držav. Uradni jezik na sejah uprave in nadzornega sveta je tako že nekaj časa angleščina. Poleg Krke je Gorenje še edina izmed nekdanjih slovenskih velikih poslovnih skupin, obe pa sta osrednja generatorja izvoza, ki poganja rekordno gospodarsko rast. »Mi tekmujemo v prvi ligi in smo ena redkih slovenskih firm, ki ni nikogaršnji podizvajalec,« pravi predsednik uprave Franjo Bobinac.

Kapitalizem po slovensko

Samo v letu 2016 je Gorenje na tujih trgih ustvarilo za več kot milijardo evrov prometa; več kot 90 odstotkov njegove prodaje pomeni izvoz. Pri čemer ne gre za prodajo komponent, temveč celovitih proizvodov, ki v veliki večini nastanejo v Sloveniji. »Očitno je vodstvo zavzelo povsem nedvoumno stališče, da mora Gorenje delovati kot slovenska korporacija, tudi če bi bil večinski lastnik tujec. To je zelo pomembno, kot smo videli v primeru Mure, ki je bila prav tako družba s tradicijo in lastno blagovno znamko, vendar tovrstne strateške usmeritve ni bilo,« poudarja ekonomist Bogomir Kovač.

V nasprotju s tujimi multinacionalkami in finančnimi vlagatelji, ki poslujejo v Sloveniji, je velenjska skupina trdno vpeta v regijo. Od njenih enajst tisoč zaposlenih jih je več kot šest tisoč v Sloveniji, od tega dobrih štiri tisoč zaposlenih dela v Velenju. Še vsaj deset tisoč zaposlenih imajo Gorenjevi lokalni dobavitelji in podizvajalci. »Če upoštevamo, da ima večina teh ljudi družine, lahko rečemo, da daje Gorenje kruh približno 40 tisoč ljudem,« pravi nekdanji predsednik uprave Jože Stanič. Povprečna plača delavca v Sloveniji znaša dobrih tisoč evrov neto, tudi najnižji prejemki polno zaposlenih pa so višji od zakonsko določene višine minimalne plače. Družba se je namreč že pred leti obvezala, da bodo njene najnižje plače še zmeraj vsaj za desetino presegale minimalca. Delavci vsako leto prejmejo božičnico, lani so njen najnižji znesek povečali s 300 na 400 evrov.

Srbski manever

Medtem ko so tuji vlagatelji prek davčnih oaz prevzemali še zadnje izmed pomembnih slovenskih družb – Elan, Helios, Mercator, Fotona – ter odpuščali delavce in prekinjali pogodbe z lokalnimi kooperanti, je Gorenje ohranjalo širšo družbeno vlogo. Prek davkov in prispevkov vsako leto v državni proračun vplača okoli 55 milijonov evrov. Tujci v naša podjetja vstopajo s svojimi inženirji in menedžerji, Gorenje pa razvija slovenske strokovnjake. Skupina trenutno vzdržuje okoli 90 kadrovskih štipendistov, za katere na leto nameni četrt milijona evrov; med njimi so bodoči magistri in doktorji elektrotehnike in računalništva. Nadarjene kadre odkrivajo in vzgajajo tudi prek programov Korporativne univerze Gorenje (CUG), ki jih izvajajo tako v Sloveniji kot v hčerinskih firmah po svetu. »V zadnjih letih smo samo v Sloveniji zaposlili sto novih razvojnikov,« se pohvali Bobinac.

Gorenjevi globalni konkurenti imajo precej manj posluha za svoje zaposlene. Turški Arcelik, lastnik znamke Beko, zaposlenim z manj kot petletnim stažem privošči 18 dni dopusta, šele najstarejši delavci lahko dobijo 26 dni. Povprečni delavec Gorenja ima več kot 30 dni dopusta.

Ko so se ob selitvi dela proizvodnje v Srbijo pojavili strahovi pred odpuščanji v šaleškem obratu, je uprava s sindikatom sklenila poseben sporazum, v katerem je zagotovila, da zaradi tega ne bo zmanjševala števila zaposlenih v Sloveniji. Besedo so držali, 500 delovnih mest v Srbiji pa so ustvarili na račun Švedske, kjer so zaprli eno od svojih tovarn. Danes so rezultati jasno vidni. Iz Slovenije izvoz v Rusijo ni mogoč zaradi evropskega embarga, srbski obrat pa je Gorenju omogočil, da je po začetnem šoku začelo še krepiti svoj položaj na enem svojih najpomembnejših trgov. Srbija namreč ni vključena v sistem evropskih sankcij, za nameček pa ima z Rusijo sklenjen sporazum o trgovanju brez carin. Kljub temu težišče proizvodnje ostaja Slovenija, kjer Gorenje sestavi 65 odstotkov svojih aparatov.

»Delali smo napake, a strategija je prava«

Vendarle pa položaj Gorenja ni povsem rožnat. Družbena odgovornost, zaradi katere je skupina tako dragocena za Slovenijo, jo v odnosu do bolj brezobzirne globalne konkurence spravlja v podrejen položaj. »Prav ta socialna vloga je tako prednost kot slabost Gorenja. Po eni strani zavezanost regiji skupini zagotavlja notranjo kohezivnost in močno notranjo kulturo, po drugi pa zavira prehod iz proizvodnega v globalno podjetje, ki neguje tržno miselnost,« pojasnjuje Kovač. Leta 2016 je japonski gigant Panasonic, ki ima v lasti desetino velenjske skupine, odstopil od prevzema večinskega deleža, lani pa je prekinil pogodbo o naročilu hladilnikov in pralnih strojev. Dodana vrednost na zaposlenega ostaja razmeroma nizka, obenem tudi Bobinac priznava, da je delež režijskih delavcev glede na zaposlene v proizvodnji previsok. 

Predvsem pa se Gorenje na svojih tradicionalnih trgih spopada z vse močnejšo konkurenco. Med slednjo prednjači turški Arcelik oziroma njegova blagovna znamka Beko, ki po zaslugi kulturnih povezav in cenejših izdelkov nažira Gorenjev tržni delež na Balkanu in v Nemčiji, ki velja za osrednji trg šaleške skupine. »Treba je razumeti, da osnovna dejavnost Gorenja poteka v panogi, ki je že precej stara, zato se je treba zelo truditi, da ostaneš konkurenčen,« pojasnjuje Jože Stanič.

Pred Gorenjem je zato obdobje prestrukturiranja, ki so ga napovedali s sprejemom strateškega načrta razvoja do leta 2020. V njem je uprava določila, da bo skupina do tega leta ustvarila poldrugo milijardo prihodkov in 70 milijonov dobička na leto; glede na 1,3 milijona ustvarjenega dobička v lanskem letu se zdijo ti cilji precej optimistični. Toda predsednik uprave Bobinac zatrjuje, da so dosegljivi. »Priznam, da smo tudi delali napake, a z vidika strateškega načrtovanja smo pravočasno predvideli vsa tveganja. Tako so se prevzemi na Nizozemskem in Švedskem izkazali za odlične naložbe, učinki selitve dela proizvodnje v države s cenejšo delovno silo so celo presegli pričakovanja. Obenem smo se še pred konkurenco preusmerili v premijske znamke in dizajnerske izdelke in si tako zagotovili pomembno prednost. Predvsem pa smo se začeli pravočasno pogovarjati o novi realnosti in iskati strateškega partnerja. Sedaj, ko je skupina zdrava in stabilna in ima dobre odnose z bankami, je pravi čas za pogovore.«

Kitajci pred vrati

Novi strateški partner je osrednjega pomena za prihodnje načrte Gorenja. V nasprotju z apokaliptičnimi interpretacijami leta 2016 Panasonic ni odstopil od prevzema, ker bi bila skupina v slabem stanju, temveč nasprotno, ker je bila delnica Gorenja vredna preveč za okus Japoncev. V Velenju tako iščejo novega strateškega partnerja, pri čemer bo uprava odločila, katerega od zainteresiranih bodo povabili k skrbnemu pregledu. »Pri tem ponujena cena ne bo ključnega pomena, temveč nas zanima predvsem partner, ki bo zavezan rasti in ohranitvi blagovne znamke in sedanjega obsega proizvodnje v Sloveniji, obenem pa bi ponujal poslovne sinergije in dostop do novih trgov,« pojasnjuje Bobinac. V medijih sta se kot glavna favorita za novega stratega omenjala predvsem kitajska Midea in Haier; slednji je eden največjih globalnih igralcev na področju bele tehnike, Midea pa je vodilni proizvajalec klimatskih sistemov.

Vsi pa niso navdušeni nad načrti Bobinčeve uprave. Med njenimi kritiki je najglasnejši Nizozemec Philip Alexander Sluiter, ki ima prek svojega podjetja Home Products Europe v lasti pet odstotkov Gorenjevih delnic. Sluiter je že leta 2010 rušil Bobinca s ponudbo, da bo v Gorenje vplačal 20 milijonov evrov svežega kapitala, vendar bi morala skupina zamenjati upravo in sprejeti Nizozemčev načrt prestrukturiranja. V zadnjem času pa so s stopnjevanjem procesa iskanja strateškega partnerja Sluiterjevi napadi dosegli nov vrh. Tako je decembra v intervjuju za Finance govoril, da je Gorenje »kronični bolnik«, pozival k zamenjavi nekaterih nadzornikov in januarja na skupščini delničarjev Bobinca obtoževal poslovne goljufije. Toda Sluiter ima za svoje početje dobre razloge.

Na zgodovinskem razpotju

Če bi Nizozemcu z ustvarjanjem panike uspelo omajati ceno delnice Gorenja in prestrašiti male delničarje, bi lahko povečal svoj delež in si zagotovil prevlado nad upravljanjem družbe. Za to bi mu zadostoval že nakup novih 12 odstotkov Gorenjevih delnic, s čimer bi presegel odstotek, ki je v lasti državne Kapitalske družbe (Kad). Nato bi družbo, kot je že nakazal, lahko po svoji volji »prestrukturiral«, najverjetneje z odpuščanjem zaposlenih v Sloveniji. In končno prodal kateremu od zdaj zainteresiranih strateških partnerjev, seveda za nekajkrat višjo ceno. Home Products Europe kljub imenu namreč ni strateški, temveč finančni vlagatelj, Sluiter pa špekulant, ki se je javno hvalil, da je z Gorenjem doslej zaslužil že več kot sto milijonov evrov. »V neki meri gre tudi za osebne zamere do posameznih članov uprave, gotovo pa ima manjšinski vlagatelj predvsem finančne interese in gleda na zadeve s kratkoročnega vidika,« meni Kovač.

Stanič, starosta slovenskega gospodarstva, opozarja, da napovedana stavka zaradi skrajšanja letnega dopusta za dva do tri dni, četudi upravičena, prihaja v obdobju, ko je Gorenje posebej ranljivo. Potencialni strateški partnerji namreč pozorno spremljajo dogajanje v skupini, obenem pa nizozemski solastnik še dodatno razpihuje strasti. »V konfliktu med upravo in sindikati zato ne more biti zmagovalca, pač pa le en poraženec. In to je Gorenje. Za dobro skupine morata obe strani stopiti skupaj in se čim prej dogovoriti.« Ekonomist Kovač pa pojasnjuje, da Gorenje še ni docela speljalo globalnega tržnega zasuka in da je zato v občutljivem položaju. »Napovedana stavka sama po sebi ni nič pretresljivega. Tudi aktivnosti nizozemskega delničarja nasproti upravi so konstanta, vendar je zdaj oboje pač sovpadlo. Ob razmeroma visoki zadolženosti in nizki dodani vrednosti je Gorenje zato lahko ranljivo, še posebej če bi se v igro vključila politika ali interesne skupine. V tem trenutku zato potrebuje predvsem malo miru.« Podobno si želi predsednik uprave Bobinac: »Dobili smo kar nekaj zelo resnih ponudb potencialnih strateških partnerjev, ki so pripravljeni prisluhniti našim željam in potrebam. Stvari potekajo dobro in prepričan sem, da bodo zadeve do jeseni dorečene.«