Rože in zgodbe

Inštitut 8. marec je skupaj s profesoricami in raziskovalkami pozval ženske, naj jim zaupajo zgodbe o spolnem nasilju, ki so ga doživele. V dveh tednih se jih je nabralo veliko, nekatere izmed njih objavljamo v Mladini, preostale so dosegljive na spletni strani www.jaztudi.si. Vse pričajo o tem, da je spolno nasilje, poniževanje, zastraševanje, razširjeno tudi pri nas, da ga je veliko in da je sistematično.

To ni zgodba, ki bi pretresla. Ali pač. Še sama ne vem, kaj je 'normalno' in kaj ne. Vem pa, da je to zgodba, ki govori o naših otrocih, ki jim spregledamo vse, z izgovorom, da so le fantki, češ da jih 'nosijo hormoni'. Bedarije. Starši so me vedno učili, da je moje telo nedotakljivo. In vsak neprimeren dotik sem kaznovala s klofuto, ki je potegnila za seboj družbeno linčanje in še fizično nasilje. Vem, morala bi se odzvati drugače, ampak kako? Kako se odzoveš, če mislijo, da je vse dovoljeno? Če se ti vsi posmehujejo, s puncami vred? […] (#jaztudi, marec 2018)

Zgodbe kot upor

Od slavnih igralk do hostes – od manekenk do redovnic; #MeToo nima samo globalnih razsežnosti, prehaja tudi meje poklicev, življenjskih področij, starostnih razlik. Po različnih državah najdemo lokalne posebnosti tega, kako ženske pričajo in protestirajo proti spolnemu nasilju; kaj opisujejo najpogosteje in kje je spolno nasilje najbolj prikrito. V ZDA so spregovorile slavne, bogate in vplivne, v Sloveniji pa so se v tednih od začetka akcije #jaztudi (19. februar 2018) anonimno odzvale ženske (pa tudi transspolne osebe), ki pripovedujejo večinoma o »navadnih«, »vsakdanjih« zgodbah spolnega nasilja »navadnih« moških. A zato niso te nič manj boleče, prav nasprotno! »Ne vem, če je to zgodba za #MeToo«, »imam bolj zgodbice, ki nikogar ne alarmirajo, le mene«, »to ni zgodba, ki bi pretresla«, so napisale ženske. Upor kot pisanje, ki se je spremenil v zgodbe, pretrese prav zaradi pogostosti in običajnosti spolnega nasilja; ženske ga večkrat vzamejo v zakup kot del »ženskosti«. Navkljub kolektivnemu molku »vedo«, da obstajajo še veliko »hujše zgodbe«: »Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe«. Ženske svoje zgodbe delijo v molku, so kot nezavedni kolektivni spomin; ne želijo izstopati, temveč se same sebi pogosto zdijo tako nepomembne, da o spolnem nasilju ne govorijo; storilci to dobro vedo.

Povej svojo zgodbo

Objavljene zgodbe o nasilju nad ženskami so bile zbrane na spletnem portalu www. jaztudi.si. Na tej strani so objavljeni tudi nasveti žrtvam nasilja. Anonimizirane zgodbe se še naprej zbirajo na elektronskem naslovu zgodbe.jaztudi@gmail.com.

Tiste, ki so napisale svojo zgodbo (tu objavljamo le izseke), so žive priče mizoginije; nekatere so z zapisano zgodbo prvič prekinile molk in spregovorile. Najmlajše dekle, ki je pisalo, ima 17, najstarejša ženska 61 let; mnoge so napisale več zgodb. Izkušnje spolnega nadlegovanja in nasilja na delovnem mestu ženske sramotijo, reducirajo na spolne objekte in jih obenem utišajo. Spolne zlorabe v otroštvu in v odraščanju pa povzročajo, da v človeku nekaj umre. Ko ljudje slišijo za spolno nasilje na poklicnih področjih, kot sta na primer gostinstvo in industrija zabave, se pogosto odzovejo z internaliziranim patriarhatom, »ah, pijani, neotesani moški in naivne ženske«! Kako pa omalovaževati pričevanja, ki napeljujejo na domnevo, da je spolno nasilje nekaterim poklicem, kjer moški za nas »skrbijo« in nas varujejo, tako rekoč inherentno? Spolno nasilje policistov, inštruktorjev vožnje z avtom, voznikov avtobusov in spolno nasilje, ki ga povzroči cerkveno osebje, povzroča šok; če se »skrb« lahko vsak trenutek spreminja v nasilje, to nima prič, nikogar ni, kamor bi se človek lahko obrnil po zaščito. Spolno nasilje se ne dogaja le na samotnih krajih, temveč podnevi, na avtobusu, v knjižnici, kjer se počutimo varni.

VEČERJA Z ZAJTRKOM

Storilec, eden izmed najbolj znanih likov v oglaševanju in marketingu ne le na področju Slovenije in bivše Jugoslavije, temveč tudi na celotnem Balkanu, je že preminil. Delovna prošnja, ki sem jo naslovila na to osebo […], je izzvala zame neobičajen pogoj, odobrena bo po »večerji z zajtrkom«. Ker sem, osupla, pogoj zavrnila, je bila zavrnjena tudi moja prošnja. […] . (#jaztudi, februar 2018)

JASNE ZAHTEVE

Kot najstnico me je na televizijski hiši / ime izpuščeno/ sprejel programski urednik – dogovarjala naj bi se o sodelovanju. Način, kako obsceno in z zelo jasnimi »zahtevami« je govoril z mano, me je zaznamoval. Še zdaj mi gre na bruhanje, ko se spomnim tega dogodka. Počutila sem se posiljeno. V meni se je teplo nerazumevanje – prišla sem na delovni sestanek in doživela poseg v svojo intimo. Čez leta sva se srečala na hodnikih, kjer me je prijazno in spoštljivo pozdravil – niti sence misli ni pri njem ostalo na ta dogodek, zanj dokaj očitno enega izmed mnogih. (#jaztudi, februar 2018)

NAREDIL ME BO SLAVNO

Ugleden profesor, ki je prihajal v Ljubljano poučevat /ime fakultete izpuščeno/, mi je ponudil, da »me bo naredil slavno«, če grem z njim v posteljo. Bil je iz Združenega kraljestva; študentke so ga oboževale. V Ljubljano je hodil s svojo ženo. Ker so tudi druge ženske začele poročati o spolnem nadlegovanju, se ni več pojavil. Pomembno je bilo, da smo se ženske začele o njem pogovarjati; ugotovile smo, da za »fehtanje« spolnih uslug uporablja podobne strategije. (#jaztudi, februar 2018)

PORNOGRAFSKI FILM

Povedala sem mu za boleče uho in ga prosila, če mi lahko da kapljice. To je tudi storil, nato pa se je usedel za računalnik, da spiše papir za osebnega zdravnika, saj je bilo, kot mi je razložil, ostalo osebje na nujni medicinski vožnji v drugo bolnišnico. Ko je to naredil, mi je rekel, naj pridem k njemu, na njegovo stran mize. Bila sem nekoliko zmedena, saj nisem razumela, zakaj je to potrebno. »No pridi, pridi, da ti nekaj pokažem,« me je spodbujal. Spomnim se, da sem omahujoče vstala, in ker sem očitno prepočasi in preveč previdno hodila proti njemu, je, ko sem bila na polovici poti, ekran obrnil proti meni. Na njem se je odvijal pornografski film. Ko je bil prepričan, da vidim, kar bi morala videti, me je vprašal, ali mi je to všeč. (#jaztudi, marec 2018)

VONJ MENSTRUACIJE

Pravzaprav nimam ravno neke zgodbe za vas. Kot odrasla (predvsem takrat, ko sem shujšala) imam bolj zgodbice, ki nikogar ne alarmirajo, le mene. To so ti objemi starejših zaposlenih, predolgi objemi, raznorazni heci […] Da ne omenjam pogovorov o fukanju (ne o seksu, o fukanju in fukarjenju) in položajih in menstruaciji ter njenem vonju, medtem ko stranki grejem sendvič in kuham kavo. […] To sicer nima zveze z #jaztudi zgodbo, vendar se pojavlja stalnica, ki jo ženske povzročajo, in to je, da moškim popuščamo pri istih stvareh, za katere ženske kregamo. Kar sem na delovnem mestu in v zasebnem življenju prevečkrat doživela. (#jaztudi, februar 2018)

WC V KNJIŽNICI

Zgodilo se je prejšnji teden. V kabini na ženskem stranišču v knjižnici /ime izpuščeno/ v Ljubljani je sedel moški. Ko sem šla na WC, sem nevede vstopila v sosednjo kabino, se slekla in nato v šoku zagledala, da je pod robom med kabinama prilezla roka z mobitelom, ki je verjetno snemal. Nisem imela časa reagirati, saj se je takoj umaknila. Ko sem šla ven, ga besno zmerjala, je ostal tam in neslišno sedel. Naznanila sem ga varnostniku, a ne vem, kaj se je potem zgodilo. V tej isti knjižnici (to se mi je še trikrat zgodilo drugje) je ob neki priložnosti pred tem moški javno onaniral, me nagnusno gledal in ogovarjal. Sploh ne vem, kolikokrat smo vse ženske doživele catcalling in neprimerne dotike v klubih. Teh zgodb je še za malo morje. Ozaveščanje je možnost, da (vsaj) sinove naučimo drugačnih vzorcev. Hvala za to kampanjo, vendar prosim, naj bo anonimno. (#jaztudi, februar 2018)

POLICIST S SPUŠČENIMI HLAČAMI

Zgodilo se mi je, da sem bila v psihično slabem stanju. Zaradi neke zadeve je k meni prišel policist, in čeprav ga nisem hotela spustiti v stanovanje, je nekako skočil notri in zaklenil vrata. Kasneje je začel odlagati obleko (odpel si je pas s pištolo, dal dol kravato), nisem mogla verjeti, ko je spustil dol hlače. Stekla sem na hodnik, od tam v kopalnico. Poskusila sem se mu izviti, šla sem v počep ... ugotovila sem, da nimam šans. Pristala sem na hitri seks, kot velikokrat prej pri partnerju. Mislila sem si, bolje to, kot da me posili in me rani. Nekoč sem nekemu policistu to omenila. Seveda mi ni verjel. Od takrat nisem povedala nikomur več, niti ne nameravam. Zdaj že več let hodim na psihoterapijo in na skupino za ženske z izkušnjo nasilja, vendar o izkušnji spolnega nadlegovanja (še) ne morem govoriti. Enkrat sem omenila na skupini, da sem tudi jaz to doživljala. Vendar nič o podrobnostih. (#jaztudi, februar 2018)

JE TO BOY CALL?

[…] Ker sem bila zadnja, sta me ustavila dva policista. Vem, da sem naredila prekršek, nisem se upirala, a mi je med iskanjem osebnega dokumenta začel zvoniti telefon. Oba policista sta začela z izjavami: Ali je to 'boy call'? Ali te kliče fant za seks? No, to pa moraš dvignit, kar dvigni, te bova že počakala! Tega ne moreš zamuditi. Ali ti pridržim torbico? Ojej, zdaj bo pa jezen. Ker sta bila policista in sta imela moč nad mano, sem molčala, prekinila klic in jima izročila osebni dokument. Komentarji so se nadaljevali tudi ob pisanju kazni, jaz pa sem še vedno molčala. Še huje, še nasmehnila sem se, češ da naj bi bilo smešno. Nato pa s solzami v očeh odkorakala do doma. (#jaztudi, marec 2018)

ŠOFER AVTOBUSA

Teh zgodb je več ... Vsaka ima svojo težo in svojo bolečino, a morda bi izpostavila eno. Hodila sem v 1. letnik gimnazije, mlada, zavzeta in energije polna mladenka. Pouk smo imeli popoldne, vozači smo bili v tistih letih popolnoma odvisni od avtobusov in njihovih šoferjev, ki so ustavljali ali pa tudi ne ... Kakor je pač naneslo. Dopoldne, okrog 11. ure, je bil medkrajevni avtobus praktično prazen. Ljudje so izstopali, sama sem morala do končne postaje. Šofer on, jaz ... Bus je zapeljal na skrajni rob kolodvora ... Hotela sem izstopiti, a vrata so ostala zaprta. Je pa vstal šofer ... Ne spomnim se veliko, le odrgnjene kože na levem licu, temno rjavih ščetin brade, razparane podloge na zimski jakni in pekoče bolečine na stegnu. Prehodila sem mesto ... stopala proti šoli, a nisem zmogla čez sivino stopnic. Samo enkrat v štirih letih sem »špricala« pouk ... in nikoli več nisem šla na brzi medkrajevni bus ob 11h dopoldne. (#jaztudi, marec 2018)

INŠTRUKTOR VOŽNJE

Ko sem bila stara 18 let, sem šla na tečaj vožnje za vozniški izpit. Ko sem imela prvo uro in mi je razkazoval avto, motor ..., me je vprašal, če ne bom povedala mami. Nisem vedela, kaj, in sem rekla, da ne. Potem me je prijel za roko. Kmalu sem ugotovila, da se inštruktor punc neprimerno dotika in vabi na seks, v zameno zanj jim ne računa ure vožnje. Tudi mene se je neprimerno dotikal – po nogah, rokah, opolzko govoril in vabil na seks. Ker mi je bilo vsega preveč, sem nehala hoditi na ure vožnje. Povedati si nisem upala nikomur. Tudi druge punce očitno niso povedale. Z eno sem se poznala, saj je bila moja sošolka iz osnovne šole, in čez nekaj let sva se srečali in strinjali, da je bil ta inštruktor »čist mim«. Več se nisva mogli pogovarjati o tej temi. […] Čez približno 10 let se je zgodilo, da sem najela stanovanje v bloku, kjer je živel. Ko sem to ugotovila, me je skoraj kap. Videla sem mlade punce, ki so hodile z njim. Kot jaz pred leti. Enkrat sva se srečala na hodniku in je ugasnila luč, v temi sem mrzlično iskala stikalo za luč, da se me ne bi spet začel dotikati (rekel mi je, da je čisto v redu, če je tema). Na srečo sem našla stikalo in se mu uspela umakniti. Ne želim ga srečati nikdar več v življenju. (#jaztudi, februar 2018)

SOSEDOV OBISKOVALEC

Tudi meni se je to večkrat zgodilo. Prvič kot deklici v kleti, ko me je starejši fant otipaval po spolovilu. Drugič v avtošoli / ime izpuščeno/, inštruktorja sem prijavila, a se ni zgodilo nič. Dodelili so mi drugega. Tretjič pa se je zgodilo, ko me je v moji garaži že v zrelih letih napadel stalni sosedov obiskovalec vikenda in me grabil po prsih. Ko sem od šoka prišla k sebi, sem to povedala sosedu. Njegova žena je rekla, da sem že dovolj odrasla, da se ga ubranim. Problem je v tem, da se vsako leto poleti večkrat vrača v vikend poleg mojega in sem se stalno prisiljena srečevati z njim. To je zame grozno, ker je sedaj meni nerodno in moram biti pozorna, da se mu izognem. Tako da rešitve ni, dokler se vsem zdi to povsem normalno in ne reagirajo niti mož, niti brat, niti sosed in celo soseda kot ženska ne. (#jaztudi, marec 2018)

PRIDNA, ZELO PRIDNA PUNCA

[…] Že tako me je bilo vožnje strah in se nisem počutila varno in samozavestno na cesti, potem se me je pa na neki točki začel dotikati. Včasih me je prijel za roko, ko je bila na prestavni ročki, (ni bilo v kontekstu, da 'bi mi pomagal prestaviti', na tisti točki sem se to že naučila), kadar sem naredila kaj, kar mu je bilo všeč, je rekel, da sem 'pridna, zelo pridna punca'. Ko me je začel božati po nadlahti, medtem ko sem vozila, mi je bilo blazno neprijetno in zagrabila me je tesnoba in sem otrpnila, včasih sem roko umaknila. Ko s tem ni prenehal, sem zamenjala inštruktorja. […] Čez nekaj let sem ga videla, bil je voznik avtobusa, šla sem na drug avtobus, nisem ga hotela videti. (#jaztudi, februar 2018)

ŽUPNIK

Ko sem hodila v srednjo šolo, me je nek župnik »potrepljal« po riti in bila sem tako v šoku, da sem se samo smejala. Na srečo s tem človekom nisem imela več stikov. (#jaztudi, februar 2018)

MEŽNAR

Sedaj pa k na pol zgodbi, za katero mislim, da nima zveze z #MeToo gibanjem ali pa ga ne razumem pravilno. Zakaj pa na pol zgodbi? Zato ker se je žal ne spomnim dobro. Bilo je pred okoli 20 leti, ko sem imela sedem let, živela sem na vasi in rada sem pohajkovala po njej in se igrala z drugimi. Seveda sem poznala tudi mežnarja, ki je poskrbel, da je zvon vedno zvonil in je bila cerkev vedno »porihtana«. […] Potem ko sva nekega dne pojedla kosilo, sva se igrala na nek čuden način, in sicer tako, da so bile njegove roke na mojih intimnih mestih, in ko sva plesala, je bil čisto preveč zavzet nad mojo ritjo, ob katero se je drgnil. Najbolj prefinjeno je bilo to, kako je to počel, na takšen način, da v meni sploh ni zbudilo alarma. Mogoče se je kakšna zastavica pojavila, ampak če te že doma navadijo, kje ti je mesto, boš potreboval precej več zastavic, da se ti kaj zdi alarmantno pri tistih letih. (#jaztudi, februar 2018)

Na eni izmed zabav presenečenja naju je s kolegico pričakala velika skupina pijanih očetov. Maskoto mačko so vlačili za rep in me spraševali, »če je moja muca mokra«.

JE MUCA MOKRA?

Eno izmed mojih študentskih del je bilo zabavanje otrok z maskoto na zabavah in rojstnih dnevih. Maskota je bila v obliki mačke. Na eni izmed zabav presenečenja naju je s kolegico pričakala velika skupina pijanih očetov. Maskoto mačko so vlačili za rep in me spraševali, »če je moja muca mokra«. (#jaztudi, marec 2018)

LEPA TINA

V študentskih letih sem delala kot natakarica v lokalu. Tja je redno zahajal moški srednjih let. Kmalu me je začel klicati 'lepa Tina' (ime izmišljeno), čeprav sem ga večkrat prosila, naj s tem preneha. Rekel je, da je zgolj prijazen. Kupoval mi je pijačo, čeprav sem jo vztrajno zavračala. Rekel je, da se ne smejim dovolj. Ko sem rekla, da sem tukaj zato, da postrežem goste, ne da jim ugajam, je rekel, da potem ne bi smela biti natakarica. Na koncu me je začel vabiti k sebi domov po službi in takrat mi je bilo že tako neprijetno, da sem v tem lokalu prenehala delati. ( #jaztudi, marec 2018)

Ženske, ki so preživele spolno nadlegovanje in nasilje, se storilcem dejavno izogibajo, ne želijo se srečati z njimi; morda se jih bojijo, težko jim je, da bi jih konfrontirale o tem, kaj so zagrešili, gnusijo se jim, zato se same naredijo neopazne in nevidne. Včasih prekinejo delo, čeprav ga za preživetje potrebujejo. Akt, s katerim se ženska zaščiti tako, da se odreče viru, ki ji daje zaslužek, je radikalen; ženske so tudi ekonomsko podrejene, spolno nasilje in ekonomsko pomanjkanje pa sta tesno povezani. Ko je ženska ekonomsko odvisna, se je podrejanju težko upreti in neoliberalizem proizvaja čedalje več odvisnih ljudi. Zadnji podatek pravi, da ima 42 najbogatejših, med njimi so seveda skoraj samo moški, v lasti toliko bogastva, kot ga ima 3,7 milijarde najrevnejših prebivalcev tega planeta. »Svoboden« je ostal le trg. Nič čudnega torej ni, da doživljajo nasilje tudi ženske, ki imajo bolj moški spolni izraz in po predstavah nekaterih moških ne ustrezajo predstavi o »pravi ženskosti« (»Deležna sem bila komentarjev in provokativnih vprašanj o tem, ali sem moški ali ženska, kljub temu da so vedeli, da sem ženska.«). Storilci molk od prizadetih in okolice pričakujejo, računajo na to, da ženske iz sramu in strahu ne bodo spregovorile, in molk dejavno spodbujajo; dogodke minimalizirajo ali jih spreminjajo v normalnost. Zato ženske res praviloma molčijo; ne obvestijo policije, drugih žensk, žena in ne pripravijo svojih otrok na to, da bi se znali zaščititi. Vse to govori o samoumevnosti kulture nasilja, katerega del je tudi sovražnost med ženskami; matere prenašajo mizoginijo na svoje otroke, obtožujejo za nasilje ženske same, dvomijo o žrtvi. Zato deklice in ženske niso zaščitene niti takrat, ko so v bližini druge ženske, žene, matere, saj se te, zaradi svojih lastnih izkušenj in tradicionalne vzgoje, pogosto izognejo temu, da bi »videle«, prepoznale ter obsodile nasilje.

ŽENSKA - NEKAJ SLABEGA

[…] Lahko bi vam razkrila tisto iz izrazito tradicionalno patriarhalno naravnanega kolektiva, v katerem sem pristala pred leti (in zdržala vsega štiri mesece, saj nisem mogla več prenašati za druge povsem samoumevnih pogledov na vlogo ženske), morda kakšno izkušnjo z mizoginimi profesorji na katoliški šoli, lahko bi šla še dlje in spregovorila o dolgoletni izkušnji z učiteljem – pedofilom, ki je mojo takrat še porajajočo se ženskost zatrl do te mere, da sem si jo šele dolga leta kasneje po težkem boju izborila nazaj. […] Problemi se začnejo z manjšimi prigodami, mimobežnimi pripombami in opazkami. Navadimo se jih, začnejo se nabirati, in preden bi trenil, stopnjujejo v katero od tistih težje spregledanih zgodb. […] Ne, zato smo ženske raje tiho in boj prepuščamo drugim. Tega so nas naučile naše mame, njih pa njihove mame in tako dalje, do koder sega ta igra premoči. Ne obsojajte nas, borimo se vsaka zase, korak za korakom, ne na vseh frontah naenkrat. Lepo bi bilo, če bi stopile skupaj, a za kaj takega potrebujemo aktivno pomoč vseh tistih, ki trenutno ob seksističnih pripombah sicer povzdignejo obrvi, a ne reagirajo, saj niso namenjene njim. Ki ob zgodbah o posilstvih, nadlegovanju in nasilju sočutno prikimavajo in odkimavajo, a se žrtve nato zaradi lastnega nelagodja raje izogibajo. Ker smo lahko jezne, depresivne, nevrotične, problematične – skratka, ženske pač. To, da sem ženska, je nekaj slabega, me je s svojim zgledom naučila mama. Je imela prav? (#jaztudi, marec 2018)

STVAR ZA PONUCAT

[…] Vse to v 27 letih življenja, prav nič se ne veselim, kaj vse me še čaka, saj smo za moške očitno samo stvar za »ponucat«. […] Takšni scenariji se pa dogajajo ženskam, kot sem jaz, saj so nas starši in okolica skozi poniževanja, zlorabe, molk itd. učili od malega, kje je naše mesto in sploh nimamo pojma, kaj počnemo. (#jaztudi, februar 2018)

EN SEKS

Ravno danes sem v trgovini srečala znanca, ki je voznik taksist z lastnim vozilom in s. p.-jem in ga vprašala za ceno od točke A do točke B. V odgovor mi je ponudil: »En seks.« Doma ima ženo, ki jo tudi poznam. Tudi avtobus pelje do tja. Štejem jih 61. (#jaztudi, marec 2018)

Zgodbe žensk pričakovano pripovedujejo tudi o spolnih zlorabah v otroštvu, o »slepoti« staršev, svojcev in partnerjev; ko se zlorabe dogajajo, nihče nič »ne opazi«. Ena od pričevalk je o preživetem spolnem nasilju v otroštvu pisala v tujem jeziku; s tem ostane zgodba nekoliko odmaknjena slovensko govorečemu občinstvu in sami avtorici. A ne samo starši, tudi pedagogi v šolah opravičujejo spolno nadlegovanje.

Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval vsepovsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil.

KAZEN

Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval vse povsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil. Nikoli ne bom pozabila, kako je prodiral v mene, jaz pa sem jokala. Bilo je tako hudo, da sem šla s čustvi ven iz telesa, kot da me je duša zapustila, kot da je del mene gledal s strani, kaj mi dela. Kako to izgleda, ve verjetno samo žrtev, ki je to preživela. Kljub vsemu, kar mi je počel tri leta, dokler nisem zbežala, še ne s petnajstimi leti, od doma, kljub temu da mi mama ni verjela in me poleg vsega še vsak dan tepla, sem se odločila pravico iskati na sodišču. Nekaj mi je govorilo, da mora biti kaznovan za vse to, in je bil. Hvala Bogu, a kazen je bila premila. Dobil je le tri leta zame in za sestro, ki jo je tudi zlorabljal. Ob takšni kazni nisem čutila zadoščenja, zadoščenje sem čutila, ko sem izvedela, da se je nekega dne smrtno ponesrečil. Za marsikoga nerazumljivo, a jaz sem ob tej kazni začutila, da je dobil, kar si je zaslužil. (#jaztudi, februar 2018)

POSILSTVO

[…] Prihajam iz majhne, zelo religiozne vasi, v kateri nisem nikoli imela veliko prijateljev. Po »dogodku« sem jih imela še manj. Bila sem otrok, še ne najstnica, stara med 10 in 11 let, ko sem bila prvič posiljena. Potrebovala sem leta in leta, da sem si odpustila, ker sem bila prepričana, da bi dejanje lahko preprečila, če bi pobegnila k družini, a nisem mogla. Bila sem otrok, zgodilo se je zunaj med ljudmi, s katerimi sem se igrala in ki sem jih poznala. […] Šla sem domov, se preoblekla, del mene je umrl. Bolečo izkušnjo sem premlevala sama in nikomur nisem povedala, kaj se je zgodilo. Danes mi je žal, a odnos z mojo družino takrat ni bil dober (mama je imela težave v duševnem zdravju, kasneje je šla v zapor, nekaj časa sem živela pri skrbnikih, oče je bil popoln psihopat). (Prevod iz angleščine; #jaztudi, februar 2018).

ZIDAR

Ko sem bila proti koncu osnovne šole, je k nam hodil nek zidar nekaj delat na hiši. Bil je starejši, že v pokoju. Bil je »čisto navdušen« nad menoj in hotel je, da sem pri večerji zraven. Počutila sem se grozno, zlorabljeno. Starši so mu ugodili in tako sem mu morala nositi pijačo med delom in biti zraven, ko je večerjal, za mizo. Hrana se mi je zatikala v grlu in samo čakala sem, kdaj bo konec te nočne more. (#jaztudi, marec 2018)

SOŠOLEC

V osnovni šoli se je v 7. razredu sošolec pri uri slovenščine »v hecu« dotaknil mojega mednožja. To sem povedala mami in ona je povedala šolski svetovalni delavki. Povabila naju je na pogovor in pogovor zaključila s tem, da »moram razumeti, da je imel fant težko otroštvo«. Ko se je v prvem letniku srednje šole zgodba ponovila z drugim fantom, sem na nasilje odgovorila z nasiljem, četudi sem vedela, da to ni prav. Močno sem ga udarila in nanj kričala, naj me pusti pri miru. Profesor, ki je vse to videl, se je samo smejal. (#jaztudi, marec 2018)

STRIC MOJEGA FANTA

Že nekaj časa sem prisiljena sprejeti otipavanje moških tako od sovrstnikov kot tudi starejših. Najhujše mi je, ko me stric od mojega fanta otipava, fant pa ne vidi ničesar. Glede na to, da imam 17 let, me je sram, da moji bližnji tega nikoli ne opazijo. (#jaztudi, februar 2018)

Včasih pa moški žensko pred drugim nasilnežem tudi zaščitijo; o tem je pisala ena pričevalka.

OTIPAVANJE V LOKALU

Pri 18 letih sem delala v zelo obljudenem in takrat popularnem lokalu. Otipavanja je bilo ogromno in vsaka zavrnitev je prinesla s seboj zmerjanje. […] Na koncertu me je zgrabil za rit moški, ki je stal za menoj. Obrnila sem se in mu dala klofuto. Nastala je tišina. Bend je skočil z odra, stopil predme, oklofutani moški je slekel majico in skočil proti meni. Klofnila sem osebo, ki je ravno prišla iz zapora. Končalo se je v redu. Fantje iz benda so me ubranili brez poškodb. (#jaztudi, februar 2018)

Ustvarjanje pričevanj je ustvarjanje kolektivnega védenja o nečem, kar pri nas nikoli ni imelo prostora v prostoru javnega; bilo je potlačeno, zabrisano in potisnjeno na sam rob zasebnega; ko se dogodka spominja samo ena oseba, dogodek postane ne-dogodek; tista, ki se ga spominja, umolkne, saj ni priče, ki bi pričala zanjo. Vsem se iskreno zahvaljujemo za zaupanje, saj individualno pričevanje odpira možnost družbenih sprememb na bolje. Zgodbe so objavljene na spletni strani jaztudi.si in so last vseh nas. Spoznanje, da se zdijo ljudem izkušnje spolnega nasilja še vedno družbeno sprejemljive, samega nasilja še ne bo preprečilo, a bo ozavestilo nekatere, da se mu dejavno postavijo po robu. 

Povej svojo zgodbo

Objavljene zgodbe o nasilju nad ženskami so bile zbrane na spletnem portalu www. jaztudi.si. Na tej strani so objavljeni tudi nasveti žrtvam nasilja. Anonimizirane zgodbe se še naprej zbirajo na elektronskem naslovu zgodbe.jaztudi@gmail.com.