Tujcev nočemo, svojih nimamo

Na cesti pred Muto stoji stilizirana podoba kovača, ki udarja po nakovalu, ob njej pa velik pano, ki ga je postavila znana koroška Kovačija Struc. »Iščemo nove sodelavce za delo v proizvodnji,« piše na njem. Pano stoji ob cesti že približno leto dni, vendar se ni izkazal za zelo učinkovitega, pravi direktor Marko Pogorevčnik. »Najeli smo pet ljudi iz Bosne, vendar še vedno iščemo. Primanjkuje nam ljudi v proizvodnji, druge profile dobimo brez težav. Pano bo ostal, drugega nam ne preostane.« V kovačiji, ki se ukvarja predvsem s proizvodnjo orodja, ponujajo službo za določen čas z možnostjo sklenitve stalnega delovnega razmerja z začetno plačo, ki je zaradi zahtevnejših delovnih razmer vsaj za 20 do 60 odstotkov višja od minimalne. Izobrazba in formalne kvalifikacije niso ključnega pomena. Direktor Pogorevčnik pravi, da v kovačiji »vzamemo skoraj vsakega, ki je pripravljen delati«. Toda kadra jim še zmeraj primanjkuje.

Zgodba Kovačije Struc je enaka zgodbam množice slovenskih podjetij, ki v času ponovnega gospodarskega razcveta zaman iščejo dodatne delavce na domačem trgu dela. Izvoz in notranja poraba se krepita, tako da nekatera podjetja že s težavo zadovoljujejo dodatne potrebe po svojih izdelkih. Po podatkih statističnega urada je konec leta 2017 novo delovno silo potrebovala že petina slovenskih delodajalcev. Razpisanih je bilo skoraj 17.400 novih delovnih mest, kar je 3700 več kot leto pred tem. Najbolj dodatne delavce potrebujejo v predelovalnih dejavnostih, v katerih je bilo 4500 razpisov za delo, in v gradbeništvu, kjer so delodajalci iskali nekaj več kot 3400 dodatnih delavcev. Gre za panoge, ki jih je kriza pred slabim desetletjem prizadela najhuje, na pogoriščih propadlih družb pa so zrasla nova podjetja in zapolnila nastale vrzeli.

Medcelinski rekorderji v zaposlovanju

Vzorčni primer je gradbeništvo. Recesija je pokopala več velikih igralcev, med katerimi so prednjačili SCT, Vegrad in Primorje. V stečaj sta jih pognala državna vojna proti tajkunom, pa tudi zmanjšanje javnih naročil in notranje porabe, ki je bilo posledica drakonskih varčevalnih ukrepov. Ti so že nekaj časa odpravljeni, povpraševanje po gradnji objektov pa se je obnovilo in doseglo predkrizno raven. Gradbincem tako ne manjka dela – manjka jim zidarjev. Med delodajalci, ki zaman iščejo dodatni kader, je samostojni podjetnik Vladimir Odlazek iz Osredka pri Krmelju. »Ves čas mi primanjkuje delavcev. Šola ni pomembna, samo da ima voljo in da zna delati,« je povedal, ko smo ga poklicali v zvezi z oglasom, nedavno objavljenim na straneh Zavoda za zaposlovanje. V njem ponuja zaposlitev za pol leta in nato možnost službe za nedoločen čas za 1500 evrov bruto plače. Znesek je zvišal, potem ko je dlje zaman iskal nove delavce. Vendar tudi to ni pomagalo. »V dveh tednih, odkar sem objavil oglas, sta se nanj javila dva.«

Takšnih primerov je vse več, potrebe slovenskih delodajalcev namreč naraščajo iz dneva v dan. In to po rekordnih stopnjah. Raziskava kadrovske agencije Manpower je pokazala, da naj bi podjetja v proizvodnih panogah za leto 2018 načrtovala kar 31-odstotno povečanje zaposlovanja, delodajalci v gostinstvu in logistiki pa 19-odstotno. Te stopnje so tako visoke, da skoraj nimajo primerjave v svetu. Po analizi agencije Manpower celotno slovensko gospodarstvo v tekočem letu napoveduje 17-odstotno rast zaposlovanja. Podobno optimistični so samo še delodajalci v Romuniji, potem pa smo že brez konkurence v celotni regiji EMEA, v katero poleg Evrope sodita še Bližnji vzhod in Afrika.

Konec iluzij

Toda kot kaže primer Vladimirja Odlazka in Kovačije Struc, slovenski trg dela ne zmore več zadovoljiti tako obsežnih potreb po novih strugarjih, varilcih, zidarjih in natakarjih. Ob eksploziji zaposlovanja – lani je bilo zasedenih skoraj 74 tisoč razpisanih delovnih mest, kar je slabih 24 tisoč več kot leto prej – se Slovenija že približuje naravni stopnji brezposelnosti. Pod to se rezervna armada na trgu dela bolj ali manj izčrpa. »Podjetja so se letos ukvarjala s tem, kako najti primerne sodelavce, čez deset let pa bo izziv, kako najti dovolj sodelavcev. Čeprav je povpraševanje na trgu dela vedno večje, so podjetja letos še lahko izbirala, v prihodnje pa nam preti veliko pomanjkanje kandidatov in s tem aktivne delovne sile,« ugotavljajo v kadrovski agenciji Adecco. Ta grožnja ne velja za vse poklice, temveč predvsem za panoge, v katerih delajo delavci z nižjo izobrazbo. Kot ugotavljajo v Adeccu, je posebnost slovenskega trga pomanjkanje kadrov s poklicno izobrazbo. Daleč najbolj iskani so »delavci za preprosta dela v proizvodnji, vozniki, varilci, skladiščniki, prodajalci, orodjarji, gradbeni delavci, čistilci, strugarji, natakarji in kuharji«.

Zaradi staranja družbe slovenski trg dela vsako leto povprečno izgubi približno 8000 potencialnih delavcev.

To pa so poklici, ki pri sedanji – še zmeraj zastareli – strukturi slovenskega gospodarstva napajajo rast BDP. Ta naj bi se po visoki stopnji nadaljevala tudi letos. Toda kot je nedavno za Mladino opozoril nekdanji finančni minister, ekonomist Dušan Mramor, utegne gospodarstvo zaradi pomanjkanja delovne sile že kmalu zadeti ob skrajno mejo, rast pa se utegne s petih odstotkov zmanjšati na zgolj odstotek na leto.

Beg možganov in selitev rok

Mramorjeva opozorila so upravičena, navdušenje nad bliskovitim razvojem se utegne kmalu sprevreči v zaskrbljenost. Slovenskega trga dela namreč ne izčrpavajo zgolj strukturna neskladja, temveč tudi neugodni demografski trendi. Kot ugotavljajo pri vladnem Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar), je kadrovski bazen zato vse bolj plitev: »Zadnjih nekaj let se zaradi demografskih pritiskov z zmanjševanjem števila prebivalcev zmanjšuje potencialna ponudba delovne sile in zvišuje njena povprečna starost. V času krize se ti učinki zaradi skromnega povpraševanja po delovni sili in večjega števila brezposelnih še niso izrazili kot omejitev za rast zaposlenosti ali produktivnosti, opazneje pa bi se lahko izrazili ob nadaljevanju okrevanja gospodarstva v prihodnjih letih.«

Po Umarjevi oceni zaradi neugodnih demografskih trendov Slovenija vsako leto izgubi 8000 potencialnih delavcev. Svoje doda še globalizacija. Poleg »bega možganov« doživljamo še svojevrstno »selitev rok«, saj se tudi nižje kvalificirana delovna sila seli čez mejo v iskanju boljšega zaslužka. S to težavo se že spoprijemajo delodajalci na gospodarsko marginaliziranih obmejnih območjih, kot sta Koroška in Štajerska, od koder delavci raje odhajajo na delo v sosednjo Avstrijo. »Vsekakor tudi to vpliva na dejstvo, da ne dobimo ljudi. Že nekajkrat se je zgodilo, da smo našli koga in ga zaposlili, pa nas je po vsega nekaj mesecih obvestil, da daje odpoved, ker je dobil bolje plačano službo v Avstriji,« pravi direktor Kovačije Struc Marko Pogorevčnik.

Migrantska rešitev

Če delovne sile že ne moremo dobiti doma, pa jo lahko uvozimo. Med sistemskimi rešitvami za razvojne izzive slovenskega gospodarstva Umar poudarja »migracijsko politiko za spodbujanje priseljevanja delovne sile iz tujine in njeno integracijo«. Sposobnost obnavljanja sedanje ravni slovenskega prebivalstva je že skoraj izčrpana, se tem pa se korenito zmanjšuje tudi njegova sposobnost za delo. Te ne moremo bistveno popraviti ne s spremembo izobraževalnega sistema, še manj z zviševanjem praga za upokojitev, k čemur se že nekaj let nagiba politika. Umarjeve raziskave so pokazale, da bi se brez dodatnih migracij v Slovenijo delež aktivnega prebivalstva zmanjševal, tudi če bi med ljudi, sposobne za delo, uvrstili državljane in državljanke do 89. leta starosti.

Vendar je sedanji pritok priseljencev prešibek. Letni selitveni prirast – razlika med številom priseljenih in odseljenih – je že nekaj let v povprečju približno 500 oseb na leto, le leta 2016 je znašal približno 900 oseb, saj se je tega leta iz Slovenije odselilo 15.572 ljudi, priselilo pa se jih je 16.623. V nasprotju z razširjenim prepričanjem o migrantskih hordah iz Afrike in z Bližnjega vzhoda jih je večina prišla iz nekdanjih jugoslovanskih republik, predvsem iz Bosne. Gre prav za kader, ki ga tako potrebuje slovensko gospodarstvo. Največ migrantov ima srednješolsko ali osnovnošolsko izobrazbo, za nameček pa so pripravljeni delati tudi za plačilo, ki se zdi slovenskim delavcem prenizko; po podatkih statističnega urada je polovica migrantov kot razlog za prihod pod Alpe navedla iskanje dela. Toda letni prirast 900 priseljencev – med katerimi vsi seveda niso sposobni za delo, saj je nekaj tudi otrok in starih ljudi – je še zmeraj odločno preskromen glede na potrebe po dodatnih 3700 delovnih mestih, ki so jih lani objavila slovenska podjetja.

Onkraj žice

Že leta 2013 so pri Umarju izračunali, da se bo »zmanjšalo število delovno sposobnih in delovno aktivnih prebivalcev, razen če bi selitveni prirast v povprečju presegal številko 13.500 na leto«. Glede na obseg odseljevanja iz države bi to pomenilo nekaj manj kot 30 tisoč novih priseljencev. Vsako leto. Slovenija pa je leta 2017 tujim državljanom izdala 7362 dovoljenj za stalno prebivanje.

Drugače povedano – namesto da se otepamo ljudi, ki sem prihajajo iskat nov začetek, bi jih morali sprejeti z odprtimi rokami. »Veliko bi lahko dal slovenski družbi in državi. Kar nekaj uporabnega znanja imam. Sem avtoklepar, mehanik, voznik, frizer, brivec; lahko bi bil prevajalec. Rad delam, brez dela ne obstajam. Rad bi pomagal po najboljših močeh,« je pred časom povedal sirski begunec Ahmad Šami, ko so ga državni birokrati podili iz države. Seznam njegovih kvalifikacij se bere kot seznam deficitarnih poklicev v Sloveniji. Pa vendar zanj tukaj menda ni prostora.

Zviševanje upokojitvene starosti, o katerem sanjari politika, ne bo pomagalo. Tudi če bomo delali do smrti, Slovenija še zmeraj potrebuje tujo delovno silo.

Čeprav ob kroničnih potrebah po novih delavcih na trgu dela ne bi odžrl službe nikomur. Navsezadnje tega niti ne more storiti, saj slovenski predpisi domače iskalce dela izrecno varujejo pred konkurenco priseljencev. Zavod za zaposlovanje pred vsako načrtovano zaposlitvijo tujega državljana opravi nadzor trga dela. To pomeni, da preveri, ali nemara isto delo lahko opravlja kateri od Slovencev iz evidence brezposelnih oseb. Če ga, potem mora delodajalec zaposlitev ponuditi domačinu.

Strah, da bi migranti, ki prihajajo, prevzeli slovenske službe, je torej povsem neutemeljen. Kljub temu število delovnih dovoljenj za tujce, ki jih na leto izda ministrstvo za delo, ostaja nizko. Še leta 2012 jih je bilo več kot 20 tisoč, čeprav je bila država še zmeraj v krizi in primežu varčevanja; leta 2016 se je število zmanjšalo na zgolj 7000 izdanih dovoljenj, lani pa je naraslo na 12 tisoč. Med temi je tudi peterica Bošnjakov, ki jih je najela Kovačija Struc. »Naše izkušnje z njimi so izredno dobre. Izkazali so se kot marljivi in zelo spretni delavci in vsekakor bi jih vzeli še več,« pravi direktor Pogorevčnik. Tudi gradbenik Odlazek nima pomislekov glede zaposlitve tujcev. »Seveda bi ga vzel, če zna delati. To je zame edino merilo. Moti me le, da je za zaposlitev tujca treba urediti cel kup papirologije.«