Koga bomo pa danes dali v nič

In se je seveda zgodilo kot vedno. Drugi dan stavke učiteljev sta začeli z vseh strani sevati sovraštvo in zgražanje. Kot vedno so najprej začele televizije, nato se je usulo na družabnih omrežjih, sledila je politika. Zahtevati višje plače, če si učitelj, je nenadoma postalo nespodobno. Po vseh rezih, ki so jih doživeli.

A je to neverjetno nesolidarnost, ki se je pojavila ob tokratnem nadaljevanju stavke, prav tako nespodobno pripisati nacionalnemu karakterju – vsaj na straneh Mladine vztrajamo, da kaj takšnega ne obstaja, ampak je to le popreproščen odgovor na vsak problem, s katerim se kot družba srečujemo. Ne pustimo se zapeljati.

Kako se lahko torej na skoraj vsako stavko, najbolj legitimni način boja za pravice zaposlenih, ki vedno poteka po zelo jasnih pravilih, ki jih opredeljuje zakon, vedno znova vsujeta tak bes in gnev? Oziroma drugače: Kako na primer Francozi sploh preživijo? Tam so namreč stavke izjemno pogoste. Pa v Nemčiji tudi. Pa v Italiji, Veliki Britaniji itd. V zibelkah kapitalizma. Je kaj narobe s temi državami ali pa smo mi izgubili razumevanje in se damo vedno znova zapeljati populističnim prispevkom, ki nas želijo pač ujeziti in s tem obdržati dalj časa pred zasloni?

Besedna zveza, ki jo očitno velja vedno znova obnavljati in razlagati, je socialno sporazumevanje. Pri nas, kot da je nelegitimno, čeprav je to osnovni sistem, da kolikor toliko deluje kapitalizem – da, kapitalizem. V Sloveniji se še vedno poskuša prikazovati sindikate in sindikalni boj kot nekaj, kar naj bi bilo imanentno socialističnega – pa ni. To je del kapitalističnega ustroja. Seveda smo imeli sindikate tudi v socializmu. A so bili del oblastne strukture, v veliki meri benigni, vezani na dobavo ozimnice, organizacijo Dedka Mraza in delavskega turizma. Dokler se ni leta 1987 zgodila stavka v Litostroju pod vodstvom inženirja Franceta Tomšiča – in ta stavka je bila za takratno socialistično oblast popoln šok. Ker je bila stavka v pravem pomenu besede – stavka, kot so jih izvajali delavci v kapitalističnih državah. Trenutek, ko se je v tedanji jedilnici tovarne Litostroj in okoli nje zbralo 5000 delavcev, ki so zahtevali višje plače, je zato hkrati trenutek, ko se je Slovenija srečala s pravo demokracijo in tudi kapitalizmom – v katerem pač delavci s stavko zahtevajo svoje pravice. Ta stavka je še danes mejnik, začetek demokratizacije v Sloveniji. In ne gre pozabiti, da je iz te stavke nastala prva stranka, Socialdemokratska stranka. Dejstvo, da jo je kasneje prevzel Janez Janša in jo preoblikoval v skrajno desno stranko, ne spremeni ničesar. Kapitalizem je v Slovenijo prišel s stavko. S tem ne zanikamo pomembne vloge drugih gibanj za kasnejšo demokratizacijo.

Od kod torej zgražanje javnosti, ko zdravniki in šolniki ali pa policisti prekinejo delo – češ, to pa ne, to posega tudi v naša življenja, v naš ritem? Pa saj to je namen stavke, kaj pa je zdaj to? S stavko se izvaja pritisk na vodstva, ki odločajo o pravicah, vedno znova se to izvede prek vpliva na družbo. Prek tega, da ljudje stavko občutijo. To je stavka. In ta možnost delavcev je tako pomembna, da je zapisana med temeljne pravice v ustavi.

Kako se lahko na vsako stavko, ki je najbolj legitimni način boja za pravice zaposlenih, vedno znova vsujeta tak bes in gnev?

A za to, da so v javnosti glede pravice do stavke in posledic stavke pojmi malo pomešani, posledično pa je tako velik del javnosti nesolidaren z učitelji, je kljub vsemu kriva predvsem politika. In spet ni preprosto. Politika je namreč z napadanjem delodajalcev oziroma nekdaj enotne gospodarske zbornice zrušila dober in stabilen sistem socialnega dogovarjanja. Danes je že pozabljeno, da je vlada Janeza Janše med svoje prednostne naloge ob prevzemu oblasti leta 2004 uvrstila ukinitev obvezne članarine za gospodarsko zbornico. Iz ideoloških razlogov so se lotili rušenja gospodarske zbornice in njene moči – Janša je bil pač prepričan, da je GZS ena od glav udbomafije ali kako je že takrat imenoval to svojo fobijo. Pri tem je Janša seveda uspel, s tem pa so tedanji oblastniki dejansko razrušili in seveda z veliko blata umazali sistem socialnega dogovarjanja, ki je bil prej vzorno zasnovan. A s tem ni izgubila le gospodarska zbornica, izgubili so tudi sindikati, ker so bile na celoten sistem socialnega dogovarjanja v tistem času izlite golide gnojnice. In socialno dogovarjanje ni nikoli več doseglo prejšnje veljave, ekonomsko-socialni svet je izgubil ugled in pomen, javnost pa je v naslednjih letih pozabila, da gre za del kapitalizma, za pomemben del kapitalizma, ki ohranja ravnotežje med državo, različnimi interesi in državljani kot ponudniki dela.

A morda ima vsak vek res svoj srednji vek (kot pravi Stanisław Jerzy Lec). Morda je bilo to nazadovanje pač nekaj, kar se je moralo zgoditi. Morda se moramo pa res vsakih petnajst let ponovno učiti osnov. Torej, stavka je kapitalizem. Je legitimna. In solidarnost s stavkajočimi – ker danes so to oni, jutri smo to lahko mi – je pač dokaz zrelosti neke družbe.