Doktorica proticepilstva

Leta 2014 je Slovenija dobila prvo »znanstveno« delo, ki je utemeljevalo zgrešenost in nevarnost cepljenja. Pred tem so se nasprotniki cepljenja praviloma zanašali na tujo literaturo, Mateja Černič pa je poskrbela, da smo tudi Slovenci dobili svojo »proticepilsko biblijo«. Njena doktorska disertacija z naslovom Ideološki konstrukti o cepljenju vse trditve o koristnosti cepiv označi za ideološke konstrukte, cepiva pa za škodljiva, nevarna in neučinkovita.

Avtorica je sociologinja, doktorirala je na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je tudi zaposlena kot asistentka. Doktorat sta recenzirala sociologa dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič. Kljub temu pa je večina njenega dela interpretacija raziskav s področja medicine in farmacije. »Na žalost sociologinja Černičeva in njen mentor nista bila toliko samokritična, da bi za pomoč pri interpretaciji medicinskih člankov zaprosila somentorja z naravoslovnimi izkušnjami,« komentira imunolog dr. Alojz Ihan. »Posledica je tekst, poln zmedenih in napačno razumljenih naravoslovnih tez, ki z vsebino citiranih člankov pogosto nimajo niti najmanjše zveze. Zato smo namesto duhovite sociološke demitizacije nekaterih instantnih družbenih prepričanj o cepljenju dobili zgolj tendenciozno in neutemeljeno prirejanje naravoslovnih vsebin v sistematično nizanje 'dokazov' o neučinkovitosti in škodljivosti cepljenja. Zato tekst z obetavnim naslovom na koncu naravoslovnemu bralcu pusti grenak okus šarlatanstva in osuplosti, da akademska stroka takemu tekstu podeli status znanstvenega dela.«

Doktorat je težko dostopen. Avtorica je prepovedala objavo na spletu, izvod si je mogoče ogledati le v čitalnicah Fakultete za uporabne družbene študije in ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. Je pa za 33 evrov mogoče kupiti knjigo z enakim naslovom in praktično identičnim besedilom.

Nedavno je izšel celo angleški prevod, ki ga je mogoče naročiti prek Amazona.

»Knjiga predstavlja izjemno zanimivo branje,« je ciničen infektolog dr. Marko Pokorn. »Menim, da bi si Mateja Černič zaslužila literarno nagrado za satiro, če njeno delo, napisano na osnovi obranjene doktorske disertacije, ne bi imelo pomembnega družbenega vpliva: omenjeni doktorat so nasprotniki cepljenja vzeli kot znanstveni dokaz, da je cepljenje neučinkovito in škodljivo.«

Slovenskim pediatrom knjiga povzroča precej sivih las. »Velika večina staršev, ki odklanjajo cepljenja, obiskuje spletne strani, kjer svoje teorije zarote o cepljenju oglašuje omenjena avtorica,« pravi pediater iz kamniškega zdravstvenega doma Denis Baš.

Knjiga Mateje Černič je že dolgo časa trn v peti študentov medicine, ki si združeni v projektu Imuno prizadevajo za širjenje resničnih informacij o cepljenju. »Knjiga Ideološki konstrukti o cepljenju je v zadnjih letih postala osrednji dokument nasprotnikov cepljenja v Sloveniji. Njeni podporniki avtoričine trditve kot absolutno resnico predstavljajo na radiu, televiziji in v vseh kotičkih interneta. Knjiga je predstavljena kot dobro raziskana znanstvena monografija. Izkaže se, da večina trditev v knjigi ni niti originalnih, temveč gre za večkrat reciklirane in že mnogokrat diskreditirane pogoste mite o cepljenju, ki se širijo po internetu.«

Iz množice kandidatov so si izbrali deset najbolj v nebo vpijočih laži, napak in zavajanj ter jih sistematično obdelali v daljših člankih, ki jih lahko preberete na Mladinini spletni strani. »Poglobljena razlaga vseh napak v knjigi bi bila tako obširna, da bi že sama zahtevala še eno knjigo.«

Razbijanje mitov

Kot rečeno, trditve Mateje Černič niso nove. Gre za že ničkolikokrat slišane in ovržene argumente, ki pa zaradi zavitosti v celofan »znanstvenosti« lahko delujejo prepričljivo za nepoučenega bralca. Tako na primer trdi, da so otroške nalezljive bolezni dobre za razvoj imunskega sistema, cepljenje pa škodljivo. »Resnično bi želeli slišati pojasnilo avtorice, kako na primer gnojni meningitis, povzročen z bakterijo H. influenzae tip b, ki ima 5–10-odstotno smrtnost in ki pri 10–20 odstotkov preživelih otrok pušča trajne nevrološke posledice, koristi razvoju otrokovega imunskega sistema,« v enem od svojih prispevkov odgovarjajo študenti. Nikakor tudi ni res, da denimo ošpice pomagajo pri pravilnem razvoju imunskega sistema. »Pravzaprav velja obratno. Okužba z ošpicami povzroči prehodno zavoro imunosti, ki traja dve do tri leta. V tem obdobju je otrok v večji nevarnosti za okužbo s katerim drugim patogenom in v tem obdobju je pri otrocih umrljivost zaradi drugih infekcijskih bolezni zvišana.«

Privošči si celo trditev, da otroška paraliza, ki so jo v Indiji s pomočjo obsežnih cepilnih kampanj odpravili leta 2011, v tej državi ni povzročala večjih problemov. »Dvomimo, da bi se več deset tisoč otrok, ki jih je otroška paraliza pustila invalide, in tisoči staršev, ki so zaradi nje svoje otroke izgubili, strinjalo. Pojavnost paralitične oblike otroške paralize je bila dejansko v Indiji med najvišjimi na svetu in je pomenila ogromen problem tako s finančnega kot tudi in predvsem s humanitarnega vidika. V devetdesetih letih je v Indiji vsak dan ohromelo med 500 in 1000 otrok. S takšno pojavnostjo otroške paralize bi v Sloveniji vsako leto ohromelo 150–300 otrok!«

Avtorica ne pozabi omeniti niti že tradicionalne obtožbe o skorumpirani farmacevtski industriji, ki da ima s cepivi bajne zaslužke, saj so letni prihodki od cepiv leta 2012 znašali skoraj 14 milijard evrov. »Če gledamo le absolutne vrednosti, se nam, običajnim ljudem, z običajnimi službami seveda te zdijo ogromne, a kot globalni zaslužek v okviru zaslužka farmacije so ti zneski precej majhni. Več kot vsa cepiva skupaj je na primer znašal trg enega samega revmatološkega zdravila (Humira) ali enega samega zdravila proti hepatitisu C (Harvoni). Če bi farmacevtska industrija zgolj kratkovidno iskala dobiček v človeškem trpljenju, ne bi danes nikoli iskala cepiva proti hepatitisu C, saj ji bo tako cepivo uničilo desetkrat večji trg, kot ga bo ustvarila s cepivom.«

Dejansko so cepiva podhranjena veja farmacije. Zaslužki so premajhni, tveganja za morebitne tožbe nasprotnikov cepljenja in slabo reklamo, ki sledi, pa prevelika. V številnih državah so morali proizvajalce cepiv razrešiti neposredne odgovornosti in ustanoviti posebne državne sklade za morebitne odškodnine, da je farmacija sploh še pripravljena izdelovati cepiva. Razvoj se je praktično ustavil. »Mnoga cepiva danes razvijajo predvsem s podporo državnih sredstev in velikih dobrodelnih skladov.«

»Besedilo z obetavnim naslovom na koncu naravoslovnemu bralcu pusti grenak priokus šarlatanstva in osuplosti, da akademska stroka takemu besedilu podeli status znanstvenega dela.« – Dr. Alojz Ihan, imunolog

Med osrednjimi trditvami Mateje Černič se znajde tudi že ničkolikokrat ovržena teza o povezavi med cepivi in avtizmom, ki jo je leta 1998 v medicinski reviji Lancet objavil britanski zdravnik Andrew Wakefield. Ta je kasneje zaradi razkritih poneverb, finančnega konflikta interesov (raziskavo mu je plačala odvetniška družba, ki je zastopala starše v tožbah zaradi domnevnih škodljivih učinkov cepiv) in etično spornih diagnostičnih postopkov na otrocih (brez odobritve etične komisije jim je v študijske namene punktiral hrbtenico) izgubil zdravniško licenco. Seveda je bilo od takrat narejenih ogromno raziskav, ki so vse po vrsti ovrgle kakršnokoli povezavo med cepivi in avtizmom. Zaradi ene ponarejene raziskave so morali raziskovalci z vsega sveta porabiti na milijone javnega denarja in na desettisoče ur dela. Realnost je žal taka, da je neko lažno trditev zelo preprosto postaviti, njeno preverjanje pa pogosto zahteva mučno dolgotrajno delo.

»Sumljiva« tajnost

Kot dober argument Mateja Černič uporabi tudi dejstvo, da ji je Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) odrekla dostop do celotne dokumentacije, potrebne za registracijo cepiv, ki vključuje tudi klinične študije njihove učinkovitosti in varnosti. Agencija seveda pri tem samo spoštuje zakon o zdravilih, ki dokumentacijo za katerokoli zdravilo, tudi cepiva, označuje za poslovno skrivnost. Enaka zakonodaja velja v celotni Evropski uniji.

»Podpiramo večjo transparentnost, a je trenutno naša zakonodaja ne omogoča,« pravi direktorica agencije Andreja Čufar. »Če bi bila transparentnost večja, bi nam bilo laže. Manj bi imeli opravka z nevednostjo in nezaupanjem. Če nekaj skrivaš, ljudje začno sklepati, da jim nekaj prikrivaš.«

Ob tem se zaveda, da je varnost cepiv še posebej občutljiva tematika. »Z uporabniškega vidika so cepiva posebna zdravila, zlasti kar se tiče dojemanja neželenih učinkov. Druga zdravila človek praviloma vzame, ko je bolan in morebitne stranske učinke pač vzame v zakup. Cepimo pa praviloma takrat, ko je človek zdrav, zato se zdi vsak neželeni učinek mnogo hujši. So pa neželeni učinki pri cepivih zelo zelo redki, sploh če jih primerjamo z denimo biološkimi zdravili. Pa smo v zvezi z njimi redno deležni pritiskov bolnikov in javnosti, naj jih čim prej odobrimo.«

Doktorat Mateje Černič ne bi prestal resnega recenzijskega postopka. Njen mentor dr. Matej Makarovič nam na vprašanje, ali se zaveda pomanjkljivosti njenega dela in ali še naprej stoji za njim, do zaključka redakcije ni odgovoril.

Poglobljene prispevke o lažeh in zavajanjih v knjigi Mateje Černič, ki so jih napisali študenti medicine iz projekta Imuno, lahko preberete na spletni strani Mladine

Preberite si tudi članek Strah pred cepljenjem