Poraženci se ne morejo preleviti v zmagovalce

Razgovor z zgodovinarko dr. Nevenko Troha kaže, kako kompleksno, večplastno je bilo dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno. Državljanska vojna in revolucija sta bili omenjeni samo posredno, čeprav se pri revizijskih poskusih, predvsem desna politika sklicuje, da smo imeli oboje.

Aprila 1941 je vojska kraljevine Jugoslavije v Beogradu podpisala kapitulacijo s predstavniki nemške vojske. Vlada je pobegnila v tujino in potem je v glavnem delovala v Londonu. Člani begunske vlade so bili tudi Slovenci. Celotna kraljevina je bila pod okupacijskimi oblastmi (sile osi pod nemškim vodstvom). Dravska banovina je bila razdeljena na štiri dele in v vsakem delu je okupator deloval tako, da Slovencev ne bi bilo več.

Odpor je tlel povsod in z razlogom: izseljevanja družin in posameznikov, ukinjanje slovenskega pouka v šolah, indoktrinacija, napačno obnašanje nekaterih politikov (obisk Rima), itd., so prispevali k temu, da se je začel oborožen odpor. Ta odpor je takoj dobil ime OF (osvobodilna fronta) in NOB (narodno osvobodilni boj).

Begunska vlada ni nikoli podpisala nobenih dokumentov z okupatorji in formalno je bil ves teritorij, ves čas, še vedno kraljevina Jugoslavija pod okupacijo. Zavezniki, države v vojni s silami osi so imele ves čas diplomatske odnose z begunsko vlado.

Upor proti okupatorjem ni imel nobenih takšnih značilnosti kot npr.: državljanska vojna v ZDA za odcepitev južnih držav, ali španska državljanska vojna. Še manj sličnosti je bilo v primerjavi z revolucijami kot je bila francoska meščanska, ali ruska boljševistična. Skratka: bil je OF, NOB ter okupatorji s kolaboracijo.

Na angleški pritisk je bil že junija 1944. sklenjen sporazum na Visu med begunsko kraljevsko vlado in partizanskim vodstvom, ki je partizansko vojsko priznal za vojaško silo, ki se bori za osvoboditev države. Decembra istega leta je bil podpisan še »Beograjski sporazum«, ki je zagotovil oblikovanje nove jugoslovanske Tito-Šubašić vlade, ki je bila mednarodno priznana. Dejansko je pa že tedaj, pred koncem vojne, osvobojeni del Jugoslavije obvladoval Tito in tako je ostalo tudi po koncu druge svetovne vojne. Vzpostavljena je bila drugačna država kot jo je po sporazumih na Visu in Beogradu pričakoval njihov politični tvorec Churchill.