Zavezništvo s hudičem

V Evropski uniji si ni več moč predstavljati volitev brez protibegunske (oziroma protimigrantske) retorike, ki je skupni politični prostor okužila z rasizmom in marsikje celo z nacifašizmom. Pred stotimi leti je bilo glavno gorivo evropske skrajne desnice antisemitizem, danes je to islamofobija. Prihod več kot milijona pribežnikov pozimi 2015 je dal zagon desničarskim populistom, ki so že ustaljeno sovraštvo do muslimanov nadgradili s sistematično histerijo. Ta še vedno traja. Skrajno desne stranke prepričujejo javnost, da želijo Arabci oziroma muslimani zasesti Evropo in da begunci z Bližnjega vzhoda s seboj prinašajo terorizem in islamizacijo.

Takšne trditve niso usmerjene le proti posameznim pribežnikom, domnevnim rekrutom Islamske države, temveč proti beguncem in muslimanom nasploh. Nekdanji vodja Stranke za neodvisno Združeno kraljestvo Nigel Farage je javno namigoval, da naj bi bili begunci »peta kolona, sestavljena iz islamistov, ki nas želijo pobiti«. Slovaški premier Robert Fico se je zavzel, da bi muslimanom v Evropi omejili svobodo, vodja italijanske Lige Matteo Salvini pa razlaga o nujnosti odstranjevanja pribežnikov, tudi s silo. In tako dalje brez predaha. Takšna mnenja ne izražajo skrbi za varnost Evropejcev, temveč gre za blodnje in blaznost.

Evropsko unijo so v zadnjih letih resda pretresli grozljivi teroristični napadi. Toda niso jih zagrešili begunci, temveč praviloma tukaj rojeni muslimani, potomci priseljencev iz arabskega sveta. Ti napadi so posledica procesa radikalizacije evropskih muslimanov, o čemer pa širša javnost ve zelo malo. Arabske zalivske države so dobesedno sponzorji tega procesa, a odgovornost zanj (in njegove posledice) nosijo tudi nekateri najpomembnejši predstavniki evropskih političnih elit. Zveni kot grozna teorija zarote. Vendar je resničnost v podrobnostih še veliko srhljivejša.

Epidemija

Nemška policija je novembra 2016 opravila skoraj 200 racij po vsej državi, da bi zatrla delovanje islamistične skupine Resnična vera (DWR), ki jo je vlada prepovedala, ker so »vero zlorabili ljudje, ki pod pretvezo širjenja islama propagirajo skrajne ideologije in podpirajo teroristične organizacije«. DWR je bil povezan z vsaj 140 džihadisti, ki so se odšli iz Nemčije bojevat v Sirijo in Irak. Peter Beuth, notranji minister zvezne dežele Hessen, je za nemške medije dejal: »S prepovedjo te skupine je bil izkoreninjen vpliven vir radikalizacije po vsej državi.« A DWR, ki so ga ustanovili leta 2005, je do takrat že razširil delovanje v Belgijo, Veliko Britanijo, Bahrajn in Brazilijo.

Komaj nekaj tednov kasneje je Nemčijo pretreslo medijsko razkritje tajnega poročila nacionalnih varnostnih služb, ki je navajalo, da je v državi že deset tisoč islamskih fundamentalistov in da njihovo število vztrajno narašča. Zvezna obveščevalna služba (BND) in Zvezni urad za varstvo ustave (BfV) sta Savdsko Arabijo, Katar in Kuvajt obtožila, da zagotavljajo podporo nekaterim mošejam, skrajnim skupinam in pridigarjem.

Šlo naj bi za »dolgoročno strategijo uveljavljanja vpliva« vahabizma v Nemčiji in drugod po Evropi. Poročilo BND in BfV je posebej omenjalo organizacije, kot so savdski Svetovni kongres muslimanske mladine in prav tako savdska Muslimanska svetovna liga, katarska Dobrodelna ustanova šejka Eida bin Mohameda Al Tanija in pa kuvajtsko Združenje za oživitev muslimanske dediščine. Vse organizacije so bile že osumljene ali obtožene podpiranja terorističnih skupin in vse so »tesno povezane z vladnimi uradi v svojih državah«.

Paranoja in sovraštvo do beguncev in muslimanov, ki ju širi skrajna desnica, pomenita večplastno grožnjo naši skupni varnosti. To pa je prav to, kar si želijo islamisti.

Vahabizem (oziroma salafizem) je najbolj nazadnjaška veja sunitskega islama. Med drugim zagovarja zavzeto širjenje islama in pridiga, da je treba nevernike, med katere šteje tudi šiitske muslimane, ne le sovražiti, temveč se proti njim boriti. Vahabizem je ena najbolj protidemokratičnih in antiliberalnih ideologij na svetu in je edina dovoljena vera v arabskih zalivskih državah. Samo Savdska Arabija je po ocenah analitikov v zadnjih štirih desetletjih namenila več kot sto milijard dolarjev za širjenje vahabizma po svetu. Tu je še neposredno financiranje terorističnih oziroma militantnih skupin, kot so afganistanski talibi, Al Kaida, Džaiš al Islam, Džabat al Šam in pa Davla Islamija, po naše Islamska država. To financiranje pogosto poteka povsem legalno. Britanski novinar Andrew Hosken v knjigi Empire of Fear: Inside the Islamic State navaja: »[Še] ena zalivska država, in sicer Kuvajt, se je uveljavila kot finančno in organizacijsko središče za dobrodelne ustanove in posameznike, ki podpirajo številne skupine, ki se borijo proti sirskemu predsedniku Bašarju Asadu. Decembra 2013 je Brookings institut objavil verodostojno poročilo, ki pravi: ’Ti donatorji so izkoristili kuvajtska razmeroma šibka finančna pravila in nakazovali denar nekaterim od približno tisoč uporniških skupin, ki se borijo proti Bašarjevemu režimu.’«

Arabske zalivske države razpihujejo sektaške vojne po Bližnjem vzhodu, po Evropi pa sejejo seme islamskega ekstremizma. Nekdanji britanski veleposlanik v Savdski Arabiji William Patey je v tipičnem diplomatskem tonu za časnik The Independent povedal: »Savdijci ne kažejo veliko razumevanja za vpliv, ki ga ima njihovo financiranje ene vrste islama na države, v katerih to počnejo – ne gre le za Veliko Britanijo in Evropo. (…) Ne financirajo terorizma. Financirajo nekaj drugega, kar bi lahko radikaliziralo posameznike in jih napeljalo k terorizmu.« Niti otroci niso izvzeti iz indoktrinacije z ekstremizmom. Britanski BBC je leta 2010 razkril, da se približno 5000 otrok v Veliki Britaniji izobražuje po savdskem učnem načrtu. Skice v učbenikih med drugim prikazujejo, kako sekati roke tatovom. Te šolske knjige so tako skrajne, da jih je posvojila tudi Islamska država in jih leta 2014 vključila v svoj šolski program v Iraku in Siriji. Zalivske kraljevine podeljujejo tudi štipendije za študij vahabizma na svojih verskih univerzah. Michael Privot, direktor inštituta Evropska mreža proti rasizmu, je za ameriški Washington Post pojasnil: »V Bruslju zdaj 95 odstotkov tečajev o islamu za muslimane vodijo mladi pridigarji, ki so se izurili v Savdski Arabiji. Znotraj muslimanskih skupnosti obstaja velika potreba po znanju o veri in vrzel zapolnjuje salafistični tip islama, ki ga sponzorira Savdska Arabija. Druge muslimanske države niso zmožne ponuditi subvencij in štipendij v tolikšnem obsegu.«

Po navedbah več zahodnih medijev se vahabizem močno zažira v nedrja islamskih skupnosti po vsej Evropski uniji, pri čemer je očitno, da je glavnina denarja arabskih zalivskih držav namenjena za širjenje islamskega ekstremizma v Zahodni Evropi. Britanski časopis The Economist je zapisal: »V Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in Belgiji vidimo samo nekatere od primerov, kaj se dogaja v mošejah, ki jih financirajo Savdijci in v katerih se promovira vahabizem, da bi radikalizirali zmerne muslimane širom po Evropi, preprečili njihovo integracijo [v družbo] in jih spodbudili k pridružitvi Islamski državi, da bi se v Iraku in Siriji borili proti tistim, ki jih [Savdijci] štejejo za nevernike.« Zahodne evropske države so v zadnjih letih resda izgnale nekatere tuje skrajne pridigarje in zaprle nekaj džamij. Avstrija je celo sprejela zakon, ki prepoveduje financiranje mošej in imamov iz tujine, vendar se je vmes islamski ekstremizem kot epidemija razširil prek družabnih omrežij.

Eksplozije brez odmeva

Zakaj noben teroristični napad ni spodbudil širše razprave o tem, kako je mogoče, da arabske zalivske države financirajo verski ekstremizem v Evropski uniji? Odgovor je pravzaprav zelo preprost: evropske politične elite si te razprave ne želijo in pripravljene so ukrepati, da bi jo preprečile.

Najočitnejši primer je iz Velike Britanije. Prejšnji britanski premier in vodja konservativcev David Cameron si je decembra 2015 v parlamentu prizadeval pridobiti podporo za podaljšanje vojaškega posredovanja v Siriji. Liberalnodemokratska stranka ga je podprla, a šele, ko se je zavezal, da bo notranje ministrstvo, ki ga je tedaj vodila Theresa May, začelo preiskavo o mednarodnem financiranju islamistov v Veliki Britaniji. Maja 2017 so liberalni demokrati protestirali, ker poročilo še ni bilo objavljeno. Njihov tiskovni predstavnik Tom Brake je izzval Mayevo, ki je vmes nasledila Camerona: »Tedaj ste bili notranja ministrica in vaše ministrstvo je bilo odgovorno za pripravo poročila. Po 18 mesecih in dveh grozljivih terorističnih napadih, ki sta ju izpeljala britanska državljana, rojena v Veliki Britaniji, poročilo še vedno ni pripravljeno in objavljeno. Nobena skrivnost ni, da predvsem Savdska Arabija financira na stotine mošej v Veliki Britaniji ... Te ustanove so pogosto vir britanskega ekstremizma.«

Zakaj noben teroristični napad ni spodbudil širše razprave o tem, kako je mogoče, da arabske zalivske države financirajo verski ekstremizem v Evropski uniji?

Notranje ministrstvo je priznalo, da poročilo še ni končano in da verjetno nikoli ne bo objavljeno, ker je njegova vsebina »zelo občutljive« narave. Ta obrazložitev je osupnila marsikoga. Vodja liberalnih demokratov Tim Farron je dejal: »Ta vlada se podreja enemu najskrajnejših, najzlobnejših in najbolj zatiralskih režimov na svetu. Človek bi pomislil, da ji bo bolj mar za našo varnost, vendar ji očitno ni. Thereso May bi moralo biti sram.« Začela se je glasna javna razprava na to temo. Vlada je odgovorila tako, da je julija objavila dokument, ki je obsegal komaj dve strani. Edini stavek, ki se je nanašal na to, kar je javnost hotela vedeti, je bil: »Samo za zelo malo organizacij, s katerimi so povezane skrbi zaradi ekstremizma, je čezmorsko financiranje pomemben vir dohodka.« Tudi konservativni inštitut Združenje Henryja Jacksona je protestiral: »Upali smo, da bo notranja ministrica [Amber Rudd] predstavila veliko več podrobnosti o skupinah, ki prejemajo te donacije, pa tudi o tem, od kod izvira financiranje skrajnežev. Presenečeni smo, da posamezne države, kot je Savdska Arabija, niso bile omenjene.« Predstavnica Zelene stranke Caroline Lucas je v parlamentu Mayevo obtožila, da je poročilo pospravila v predal, da ne bi osramotila svojih savdskih prijateljev, in ji postavila retorično vprašanje: »Mar gre za to, da je vašim ministrom bolj mar za prodajo orožja Riadu kot za javno varnost v Britaniji?«

Imuniteta

Savdska Arabija ima petino znanih zalog surove nafte, kar ji skoraj od ustanovitve leta 1932 zagotavlja edinstven položaj v svetu. Omogoča ji globalno imuniteto pred kritikami in ukrepi. Dinastija Al Savd je preveč pomembna in preveč vplivna, da bi svetovne politične, gospodarske in finančne elite dovolile njeno osamitev ali propad. Tehnološki napredek, ki je omogočil pridobivanje fosilnih goriv iz skrilavcev, je zmanjšal odvisnost Zahoda od savdske nafte, vendar so v Riadu vedno pripravljeni na nove posle in izzive. Zahod pa tudi.

Theresa May je aprila lani obiskala vahabitsko kraljevino, da bi pomagala utrditi finančno-gospodarske odnose med državama. Dva sestanka sta bila še posebej pomembna. Prvi je bil s Savdskim javnim naložbenim skladom, ki se zanima za velika vlaganja v britansko infrastrukturo, znanost in – ironično – izobraževanje. Na drugem sestanku se ji je pridružil Xavier Rolet, izvršni direktor Londonske borze, sestala pa sta se s predstavniki savdske naftne družbe Aramco. To je eno največjih in najskrivnostnejših podjetij na svetu; njegovo vrednost ocenjujejo na približno dva tisoč milijard dolarjev. Aramco, ki je v stoodstotni državni lasti, napoveduje javno ponudbo petih odstotkov svojih delnic na eni od svetovnih borz, pri čemer imata največ možnosti za sklenitev tega posla londonska in newyorška borza. Po pravilih Londonske borze mora sicer podjetje ponuditi vsaj četrtino svojih delnic, če želi poslovati na njej, a za Aramco je Rolet, kot vse kaže, pripravljen napraviti izjemo.

Savdska Arabija nujno potrebuje denar. Prestolonaslednik in obrambni minister Mohamed bin Salman Al Savd je kraljevino leta 2015 zapletel v vojno v Jemnu, kjer njene sile podpirajo strmoglavljeni sunitski režim v boju proti šiitskim upornikom. Vojaško posredovanje je že precej izčrpalo državne devizne rezerve. Kraljevina se nasploh pospešeno oborožuje. Po podatkih Stockholmskega mednarodnega mirovnega raziskovalnega inštituta je Savdska Arabija med letoma 2012 in 2016 uvozila za 212 odstotkov več orožja kot v predhodnem štiriletnem obdobju. (Katar je uvozil za 245 odstotkov več orožja, Kuvajt za 175 odstotkov, Združeni arabski emirati pa za 63 odstotkov. Vendar se nobeden od teh odstotkov v realni vrednosti, merjeni v milijardah dolarjev, ne more kosati s savdskimi nakupi.) Vodilne prodajalke arabskim zalivskim državam so ZDA, Velika Britanija, Nemčija in Francija. Velika Britanija je Savdski Arabiji med letoma 2015 in 2017 prodala za 4,6 milijarde dolarjev orožja. Ta številka bi dejansko utegnila biti še višja. Kot navaja evropska tiskovna agencija Euronews, je »ena od težav pri primerjanju izvoza [orožja Savdijcem] dostop do podatkov, saj je od leta 2016 na razpolago malo informacij«.

Dinastija Al Savd je preveč pomembna in preveč vplivna, da bi svetovne politične, gospodarske in finančne elite dovolile njeno osamitev ali propad.

Prejšnji britanski obrambni minister Michael Fallon se je julija lani zavzel za povečanje prodaje orožja Savdski Arabiji. Mayeva je novembra ponovno obiskala Riad. Njen obisk je spodbudil ostre kritike človekoljubnih organizacij, ki zahtevajo prepoved prodaje orožja Savdski Arabiji zaradi vojnih zločinov njene vojske. Mayeva je podala kratko izjavo, da je »zelo zaskrbljena zaradi razmer v Jemnu«, toda »gradnja odnosov [z Riadom] nam omogoča pridobiti večje znanje in razumevanje, to pa nam nadalje omogoča, da obravnavamo zadeve, ki nas skrbijo«. Ne bi ji moglo biti manj mar. Sploh pa, kaj naj še ne bi bilo znanega o razmerah v Jemnu? Agencije Združenih narodov opozarjajo, da je vojna povzročila najhujšo humanitarno katastrofo na svetu v zadnjih 50 letih. Dvajset milijonov ljudi je odvisnih od človekoljubne pomoči, ki jo Savdijci redno zadržujejo, osem milijonov jih je zato na pragu lakote in milijon jih je zbolelo za kolero. Približno 60 odstotkov od deset tisoč ubitih Jemencev je umrlo v letalskih napadih savdske vojske in vojske Združenih arabskih emiratov.

Britanska televizija BBC je januarja predvajala dokumentarno serijo v treh delih House of Saud: Family at War. Trilogija je dostopna na spletu in je vredna ogleda. V njej je prikazano, kako dinastija Al Savd, ki so jo ustvarjalci serije poimenovali »najmočnejša družina na svetu«, vlada Savdski Arabiji, kako je pripomogla k destabilizaciji Bližnjega vzhoda in kako je s posli in korupcijo omrežila velik del svetovnih poslovnih in političnih elit. Najpomembnejši primeri korupcije in pranja denarja na svetu niso povezani s kolumbijsko ali mehiško mafijo, z Vatikansko banko ali ruskimi oligarhi, temveč z dinastijo Al Savd. A tudi te zgodbe so bile vseskozi, kolikor se je le dalo, pometene pod preprogo. Vzemimo za primer nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira. Ta je med vodenjem vlade pred 12 leti ustavil preiskavo generalnega tožilstva, osredotočeno na podkupnine, ki jih je britansko orožarsko podjetje BAE Systems izplačevalo savdskim šejkom in princem, da je pridobilo posle. Potem ko je Riad Londonu zagrozil s prekinitvijo diplomatskih odnosov, je Blair v zasebnem pismu generalnega tožilca lorda Goldsmitha opozoril na »izjemno zapletene in občutljive učinke«, ki bi jih lahko imelo nadaljevanje preiskave. In zakulisne igre se lahko nemoteno nadaljujejo. Princ bin Salman je na začetku marca obiskal London in sklenil nov posel z družbo BAE Systems; gre za nakup vojaških lovcev, vrednih približno deset milijard funtov.

Mimogrede: po razkritju na začetku omenjenega poročila BND in BfV o radikalizaciji nemških muslimanov so neimenovani viri iz obveščevalnih služb za medijsko hišo Deutsche Welle potrdili sume, da je bilo poročilo javnosti razkrito z namenom izvajanja pritiska na nemško vlado, da bi ta nehala prodajati orožje Savdski Arabiji.

Pot v propad

Živimo v svetu, v katerem je logika obrnjena na glavo, razum pa v azilu. Vodilne evropske države štejejo za zaveznice avtokratske vahabitske kraljevine, odgovorne za razpihovanje verskega ekstremizma, ki se kaže tudi s terorističnimi napadi. Očitno je, da je resnica o tem manj sprejemljiva kot splošno hujskaštvo do beguncev in muslimanov nasploh. In je. Kajti razkriti to resnico širši javnosti bi pomenilo razkrinkati skrbno stkane vezi med poslovnimi in političnimi elitami z Zahoda in Vzhoda. Nič čudnega, da po Evropi gorijo azilni domovi, bogati šejki pa medtem brezskrbno uživajo v svojih dvorcih, kakršen je bin Salmanov Chateau Louis XIV. v Franciji.

Številni evropski politiki in mediji predstavljajo Mohameda bin Salmana kot zmernega in liberalnega voditelja, ki de facto že vlada Savdski Arabiji. Pri tem ne omenjajo, kako okrutna diktatura je njegova kraljevina. Če karseda poenostavimo: drži, ženske lahko zdaj vozijo avtomobile, vendar jim še vedno grozi smrtna kazen, če se, denimo, pogovarjajo z organizacijo Amnesty International, saj je po savdski zakonodaji blatenje ugleda države izenačeno z dejavnostjo terorizma. Ob bin Salmanovem obisku se je v Londonu zbralo komaj nekaj sto protestnikov. To potrjuje, kako zelo malo ljudi se sploh zaveda vseh teh mednarodnih spletk in izvorov zla – celo v Veliki Britaniji, ki je od leta 2005 doživela že devet islamističnih terorističnih napadov in iz katere so prišli nekateri od najbolj fanatičnih pripadnikov Islamske države.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo zahodne sile odločile za ukrepe zoper arabske zalivske države zaradi kršenja človekovih pravic, podpihovanja verskega ekstremizma, podpiranja terorizma in vojnih zločinov. Tudi najvišje evropske institucije so zatajile. Iz urada visoke komisarke za zunanjo politiko Federice Mogherini, ki je javno jokala po bombnih napadih v Bruslju marca 2016, so sporočili, da se vsaka članica Evropske unije sama odloča, komu bo prodajala orožje. Evropski parlament je oktobra lani sprejel delegacijo iz Savdske Arabije s temi besedami: »Zalivska regija je zelo pomembna za stabilnost sveta. Stabilnost zanima tudi Evropo in odnosi s Savdsko Arabijo so močni na vseh področjih: gospodarskem, trgovinskem, varnostnem in energetskem.« Decembra se je parlament vendarle zavzel za prepoved izvoza orožja Riadu zaradi razmer v Jemnu. Oba primera skupaj sta pojasnilo, zakaj malokdo v svetu resno jemlje Evropsko unijo.

Značilnost ekstremizmov je, da hranijo drug drugega, se bohotijo in s svojo težo potiskajo družbo v propad.

Ljudje bi morali strahove in gnev usmeriti predvsem v evropske voditelje, vlade in institucije in od njih terjati jasna pojasnila, pa tudi odgovornost za stvari, ki potekajo okoli nas. To se je v preteklosti že zgodilo. Marca 2004 je Al Kaida izpeljala bombne napade v Madridu zaradi vpletenosti Španije v vojno v Iraku. Ljudje so se v milijonih zgrnili na ulice in vzklikali proti vladi: »Vaša vojna, naše žrtve!« Ta zavest se mora vrniti, sicer bomo kmalu v velikih težavah.

Paranoja in sovraštvo do beguncev in muslimanov, ki ju širi skrajna desnica, pomenita večplastno grožnjo naši skupni varnosti. Prvič, to je prav to, kar si želijo islamisti. Več ko bo islamofobije, več bo zafrustriranih muslimanov, ergo: več bo rekrutov za Islamsko državo in podobne skupine. To je zelo preprosto in učinkovito vodilo totalne vojne, na katero stavijo. V vzponu je tudi skrajno desni terorizem. V Nemčiji so nedavno zaprli neonaciste, ki so izpeljali napade na levičarske politike in azilne domove, v načrtih pa so imeli tudi umore. Vodja britanske protiteroristične policije Mark Rowley je pred kratkim opozoril, da je desni ekstremizem močno podcenjen v javnih razpravah. Od napada junija lani, ko je skrajnež Darren Osborne zapeljal kombi v skupino muslimanov v londonskem parku Finsbury, je policiji uspelo preprečiti še štiri podobne napade. Poročilo britanske nevladne organizacije Upanje, ne sovraštvo navaja, da se skrajni desničarji pripravljajo na »vojno proti islamu«, ki jo spodbujata islamofobija na spletu in vseprisotna retorika o državljanski vojni.

Značilnost ekstremizmov je, da hranijo drug drugega, se bohotijo in s svojo težo potiskajo družbo v propad. Begunci z Bližnjega vzhoda to zelo dobro vedo in so dokaz, kaj se zgodi, ko enkrat prevladajo skrajneži. A namesto da bi pribežnike razumeli kot opozorilo, jih vse več ljudi v Evropi dojema kot grožnjo, s čimer prepuščajo skrajni desnici, da tlakuje svojo pot do peklenskega brezna. Ekstremizme, verske in ideološke, bi bilo najlaže premagati, če bi jim preprosto obrnili hrbet. Vendar se zdi, da je to nemogoče. Da to ni v človeški naravi. Mogoče so absurdni ekstremizmi in večno nasilje usoda človeštva. Na to je opozoril že grški filozof Platon, ko je zapisal: »Samo mrtvi so videli konec vojn.«