Informacijska vojna

Veliko ljudi je zgroženih, osuplih, zlorabljeni so bili njihovi osebni podatki, izdelani mikropsihološki profili samo zato, da so se na njihovi strani na Facebooku pojavljali novice, videi, izseki, navedki, kaj vse je narobe s Hillary Clinton in kaj obljublja Donald Trump. Posamezni uporabniki so v času predvolilne kampanje v ZDA imeli dostop do različnih informacij. Tisti, ki so bili jezni, ker Bernyju Sandersu ni uspelo, so gledali oglase o tem, kakšna diktatorica naj bi bila Clintonova, oni drugi, ki naj bi bili paranoidni, kot so na podlagi njihove internetne aktivnosti izračunali računalniški algoritmi, pa strašljive prizore vojn in konca sveta.

Vse to ni nič novega. Facebook ni navadna kavarna, kjer se ljudje pogovarjajo o mačkah in otrocih, Facebook je podjetje, ki zbira podatke o uporabnikih in pridobljeno uporablja za oglaševanje. Takšen je njegov poslovni model.

A zgodba o Donaldu Trumpu in podjetju Cambridge Analytica, s katerim sta neposredno povezana Steve Bannon, glavni strateg Trumpovega uspeha, in Robert Mercer, eden od največjih financerjev Trumpove volilne tekme, je veliko večja. Do zdaj je podatke o uporabnikih izkoriščal Facebook, pri Trumpovi predvolilni kampanji pa je njegovo orožje zlorabilo podjetje, ki je imelo točno določen politični namen. Pri tem je kršilo več zakonskih določil o zasebnosti. Podatke o 50 milijonih uporabnikov v ZDA je dobilo od Aleksandra Kogana, cambriškega profesorja, ki je razvil aplikacijo, s katero je raziskoval navade v digitalnem svetu, v bistvu pa je »pobral« veliko zasebnih podatkov o uporabnikih te aplikacije in njihovih prijateljih, ki o tem niso ničesar vedeli. Hkrati je podjetje Cambridge Analytica oziroma podjetja, povezana z njim, kršilo določila o financiranju predvolilne kampanje. »Vstop mikrotargetiranja iz trženja izdelkov v proces političnega odločanja je sporen, ker pomeni, da bo tisti, ki si lahko privošči podatkovne analitike, zmagal na volitvah. Tako lahko dejansko kupiš volitve,« je o postopkih podjetja Cambridge Analytica pred nekaj tedni v intervjuju za Mladino govoril dr. Aleš Završnik z ljubljanske pravne fakultete.

Cambridge Analytica je oglaševalsko podjetje, ki se ukvarja z obdelavo množice podatkov, razdeljeno je na »komercialni« in »politični« del. Na spletni strani opisuje, kako lahko dan za dnem nadzoruje vedenje volivcev, kako lahko na podlagi podatkovnih analiz pripravi različne modele, rešitve, posamezne oglase, sporočila. Dela še kaj drugega, odstavljeni direktor Alexander Nix se je novinarjem televizije Channel 4, ki so ga skrivaj snemali, hvalil, da lahko podjetje poleg podatkovnega profiliranja volivcev ponudi še kaj iz klasičnega nabora negativne politične propagande, lahko podkupi političnega tekmeca ali pa pripelje mlada dekleta iz Ukrajine.

Vsaka taka agencija se seveda hvali, kako dobra naj bi bila, koliko psihologije, behaviorizma se skriva za njenimi računalniškimi modeli, četudi so takšne navedbe znanstveno težko preverljive. A na volitvah v ZDA so resnično odločale malenkosti, nekaj deset tisoč glasov v zveznih državah, kjer se je napovedoval izid z majhnimi razlikami. Ti ljudje, neodločeni volivci, so bili glavne tarče kampanje.

Zgodba o družbi Cambridge Analytica ni le zgodba o tem, kako hitro smo se odpovedali zasebnosti. Govori tudi o tem, kako učinkovita je v času družabnih omrežij politična propaganda. V Sloveniji bodo čez dva meseca volitve, to, da SDS gradi vzporedni medijski imperij in internetni svet, ni naključje. Demokracijo so začeli krojiti računalniški algoritmi.