Kako so nam ugrabili demokracijo

Na izid britanskega referenduma o izstopu iz Evropske unije so vplivali mračne globalne mahinacije z velikimi podatkovnimi zbirkami, Trumpovi prijatelji milijarderji in razdiralne sile, ki so si prizadevale za izstop

Junija 2013 se je mlada Američanka, podiplomska študentka Sophie, med potovanjem ustavila tudi v Londonu in telefonirala direktorju podjetja, v katerem je bila pred tem pripravnica. Podjetje SCL Elections je medtem kupil Robert Mercer, skrivnostni milijarder, dejaven v tveganih skladih, in ga prekrstil v Cambridge Analytica. Pod tem imenom je postalo precej zloglasno kot podjetje za analizo podatkov, ki je igralo vlogo v Trumpovi predvolilni kampanji in v kampanji pred referendumom o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije. A leta 2013 je bila to še prihodnost in London je takrat še užival v poolimpijskem zanosu. Velika Britanija še ni bila med vrati in svet se še ni postavil na glavo. »Takrat še nismo bili mračno, srhljivo podatkovno podjetje, ki je svetu prineslo Trumpa,« je dejal nekdanji zaposleni v Cambridge Analytici, ki mu bom rekla Paul. »Takrat smo bili zgolj podjetje za izdelavo psihološkega orožja.« Pa ste bili res samo to, sem ga vprašala, zgolj

strokovnjaki za psihološko orožje? »Nedvomno. Podjetje se je ukvarjalo samo s tem, s psihološkimi postopki –metodami, kakršne vojska uporablja za sprožitev množične spremembe razpoloženja. To je tisto, kar imenujejo osvojiti srca in glave ljudi. To smo počeli za stranke, ki so želele doseči volilne zmage v razvijajočih se državah, v katerih ne velja prav veliko pravil.« Zakaj bi kdorkoli želel delati v podjetju za izdelavo psihološkega orožja, me je zanimalo. Nekdanji uslužbenec me je pogledal, kot da se mi je zmešalo. »Bilo je, kakor bi delal za MI6, le da je bilo naše podjetje mogoče najeti. Bilo je zelo fino, zelo angleško, vodil ga je nekdanji dijak z Etona in delo je bilo res zanimivo. Potovali smo po vsem svetu, sodelovali s predsedniki Kenije, Gane in tako naprej. Ni bilo kakor med predvolilnimi kampanjami na Zahodu. Počeli smo najrazličnejše nore stvari.« Tistega dne junija 2013 se je Sophie sestala z direktorjem SCL Alexandrom Nixom in mu predstavila zanimivo zamisel. »Rekla je, naj se začnemo ukvarjati s podatki. Alexandra je resnično prepričala, 

predlagala mu je tudi, naj naveže stik s podjetjem v lasti nekoga, ki ga je poznala prek očeta.« Kdo pa je njen oče? »Eric Schmidt.« Eric Schmidt – predsednik družbe Google? »Da. Alexandru je predlagala, naj naveže stike s podjetjem Palantir.« Mesece sem se pogovarjala z nekdanjimi zaposlenimi v Cambridge Analytici in slišala sem desetine zgodb, ob katerih se mi je ježila koža, a me je vseeno osupnilo. Za vse, ki jih zanima obveščevalno področje, naj dodam, da je Palantir zdaj tako rekoč prepovedana beseda. Podjetje za zbiranje podatkov ima pogodbe z državami na vseh koncih sveta, pa tudi z agencijama GCHQ in NSA. Lastnik je Peter Thiel, milijarder in soustanovitelj eBaya in PayPala, ki je postal prvi odkriti Trumpov podpornik v Silicijevi dolini.

Ni si težko predstavljati, da je predstavnik globalnega enega odstotka našel način, kako vplivati na ta ključni odstotek britanskih volivcev. referendum je bil preveč mamljiva tarča za ameriške milijarderje, da je ne bi poskušali zadeti.

V nekaterih pogledih je to, da se je hči Erica Schmidta pojavila s predlogom o navezavi stikov s Palantirjem, samo še ena nenavadna podrobnost v najbolj nenavadni zgodbi, kar sem jih preiskovala.

To je nenavadna, vendar zgovorna podrobnost, saj je povezana s samim bistvom tega, zakaj je zgodba o Cambridge Analytici ena najbolj srh zbujajočih v našem času. Sophie Schmidt danes dela za drugo megapodjetje v Silicijevi dolini, za Uber. Jasno je, da sta moč in prevlada Silicijeve doline – Googla, Facebooka in peščice drugih – epicenter globalnih tektonskih premikov, ki jih prav zdaj doživljamo.

Razkriva tudi kritično in zevajočo luknjo v politični razpravi v Veliki Britaniji. To, kar se dogaja v ZDA in kar se dogaja v Veliki Britaniji, je prepleteno. Izstop Velike Britanije iz EU in Trump sta prepletena. Vezi Trumpove administracije z Rusijo in Veliko Britanijo so prepletene. Cambridge Analytica pa je ena od goriščnih točk, skozi katere vidimo vsa ta razmerja na delu; med približevanjem volitvam razkriva tudi cesarjeva nova oblačila: Velika Britanija prihodnost navezuje na ZDA, kot jih radikalno in skrb zbujajoče preoblikuje Trump.

V tej zgodbi so tri rdeče niti. Prva je polaganje temeljev za avtoritativno nadzorujočo državo v ZDA, druga je spodkopavanje britanske demokracije zaradi tajnega, daljnosežnega načrta prilikovanja, ki ga je

omogočil ameriški milijarder. Tretja pa, da smo se znašli sredi obsežnega prilaščanja moči, kar milijarderjem uspeva s podatki o nas. Podatki, ki se potihoma zbirajo, izkoriščajo in shranjujejo. Kdor ima v lasti podatke, ima v rokah prihodnost.

Moja zgodba se je tako kot veliko stvari začela s poznovečernim guglanjem. Decembra lani sem padla v neprijazno črvojedino Googlovega predvidevanja v dinamičnem iskanju s poizvedbo, ki se je končala z »ali se je holokavst res zgodil«. Celotna stran zadetkov je trdila, da se ni.

Googlov algoritem so si prilastile spletne strani skrajnežev in to, kar sem videla, mi je pomagal razumeti Jonathan Albright, predavatelj komunikacij na Univerzi v Elonu v Severni Karolini. Bil je prvi, ki je včrtal in razkril celoten »alt-right« novičarski in podatkovni ekosistem, in bil je prvi, ki mi je opisal podjetje Cambridge Analytica.

Nigel Farage in Bannon sta tesna sodelavca že vsaj od leta 2012. Bannon je leta 2014 odprl londonsko podružnico svojega novičarskega spletišča Breitbart, da bi podprl Ukip – najnovejšo fronto v naši sedanji kulturni in politični vojni, kot je povedal za New York Times.

Označil ga je za jedro desnega »propagandnega stroja« in to trditev sem tudi navedla, ko sem omenila njegovo sodelovanje v Trumpovi predvolilni kampanji in referendumski kampanji za izstop Velike Britanije iz EU. To je pripomoglo k drugemu članku o družbi Cambridge Analytica – kot osrednjem sečišču alternativnih novic in informacijske mreže, ki naj bi jo po mojem prepričanju snovala Robert Mercer in Steve Bannon, ključni Trumpov pomočnik in danes njegov glavni strateg. Odkrila sem dokaze, ki kažejo, da sta začela strateško kampanjo za uničenje znanih medijev in nadomestitev teh medijev s takšnimi, ki objavljajo alternativna dejstva, lažno zgodovino in desničarsko propagando.

Mercer je izvrsten računalničar, pionir na področju umetne inteligence in solastnik enega najuspešnejših tveganih skladov na planetu (z letnim donosom 71,8 odstotka, za katerega zakon težnosti očitno ne velja). Odkrila sem še, da je tudi dober prijatelj Nigla Faragea. Andy Wigmore, vodja odnosov z javnostjo med kampanjo za izstop Velike Britanije iz EU, mi je povedal, da je prav Mercer podjetju Cambridge Analytica naročil, naj »pripomore« h kampanji za izstop iz unije.

Zaradi drugega članka sta se začeli dve preiskavi, ki še vedno potekata: prvo je sprožil urad informacijskega pooblaščenca zaradi morebitne nezakonite uporabe podatkov, drugo volilna komisija; ta je osredotočena na eno ali več donacij – s storitvami vred –, ki jih je prejela kampanja za izstop iz EU in naj bi bile v nasprotju z zakoni.

Nato pa sem odkrila, da je Mercerjeva vloga pri referendumu daleč presegla opisano. Daleč je presegla tudi pristojnosti, določene z britanskimi zakoni. Ključ za razumevanje, kako je odločen milijarder, ki dela v svojo korist, lahko zaobšel britanske volilne zakone, se skriva v nepomembnem podjetju za spletno analitiko AggregateIQ s sedežem v pisarni nad neko trgovino v Victorii v Britanski Kolumbiji.

Uradna kampanja za izstop Vote Leave je podjetju AggregateIQ plačala 3,9 milijona funtov, več kot pol svojega uradnega proračuna, ki je znašal sedem milijonov. Enako so storile tri druge somišljeniške kampanje: BeLeave, Veterans for Britain in stranka demokratičnih unionistov, podjetju so plačale 757.750 funtov. Po britanskih volilnih zakonih je usklajevanje med kampanjami prepovedano, razen če stroškov ne prijavljajo skupaj. To se ni zgodilo. Pri kampanji Vote Leave pravijo, da je volilna komisija zadevo pregledala in izdala »zdravniško spričevalo b. p.«.

Kako je lahko slabo pregledno kanadsko podjetje igralo tako pomembno vlogo na britanskem referendumu? To se sprašuje tudi Martin Moore, direktor Centra za preučevanje komunikacije, medijev in vpliva na Kraljevem kolidžu v Londonu. »Pregledal sem račune kampanje za izstop, ko jih je volilna komisija februarja objavila na spletni strani. Kar naprej sem odkrival ta ogromna nakazila podjetju, za katero ne le, da nisem še nikoli slišal, temveč o njem tudi nisem tako rekoč ničesar našel na spletu. Podjetju AggregateIQ so nakazali več denarja kot katerikoli družbi, ki je sodelovala pri drugih kampanjah, povezanih s tem referendumom. Takrat sem odkril le spletno stran z naslovno stranjo in to je bilo vse. Podjetje mi je bilo popolna uganka.« Moore je sodeloval pri sestavljanju poročila londonske fakultete za ekonomijo in politične vede, ki je bilo objavljeno aprila in je prišlo do sklepa, da so britanski volilni zakoni šibki in neučinkoviti, ko gre za nove oblike digitalnega pridobivanja volivcev. Tuja podjetja, denar, odštet za podatkovne zbirke, tretje stranke brez omejitev … kapica pri porabi se je snela. Zakoni, ki so od nekdaj podpirali britanske volilne zakone, so postali neučinkoviti. Te zakone, so zapisali v poročilu, bi moral parlament nujno dopolniti.

AggregateIQ je ključen za razkrivanje druge zapletene vplivne mreže, ki jo je ustvaril Mercer. Dobila sem elektronsko sporočilo, katerega pisec trdi, da naslov in telefonska številka podjetja AggregateIQ ustrezata podjetju, ki je na spletni strani Cambridge Analytice navedeno kot njegova tuja podružnica: SCL Canada. Dan pozneje je ta podatek že izginil s spleta.

To je Velika Britanija leta 2017. Velika Britanija, ki vse bolj spominja na »vodeno« demokracijo, za katero plačuje ameriški milijarder, opira pa se na vojaško tehnologijo. Zanjo je poskrbel Facebook, omogočili smo jo volivci.

Med podjetjema mora obstajati povezava, prav tako med različnimi kampanjami za izstop iz EU, med referendumom in Mercerjem. To ne more biti naključje. A vsi – AggregateIQ, Cambridge Analytica, Leave.EU, Vote Leave – to zanikajo. AggregateIQ naj bi bil le kratkoročni zunanji sodelavec Cambridge Analytice. Tega ni mogoče spodbijati. Objavili smo znana dejstva. In tako se je 29. marca v skladu s 50. členom lizbonske pogodbe uradno začel izstop Velike Britanije iz EU.

Nato sem spoznala Paula, prvega od dveh ljudi, ki sta bila nekoč zaposlena v Cambridge Analytici in sta bila pripravljena govoriti. Star je nekaj manj kot 30 let in od časa zaposlitve v tem podjetju trpi zaradi nečesa, kar bi lahko imenovali umske rane. »Skoraj kot bi trpel zaradi posttravmatskega stresa. Bilo je tako … noro. Dogajalo se je tako hitro. Nekega jutra sem se zbudil in ugotovil, da smo postali republikanska fašistična stranka. Še vedno ne dojemam.« Zasmejal se je, ko sem mu povedala, kakšna nemogoča skrivnost je AggregateIQ. »Poiščite Chrisa Wylieja,« mi je odgovoril.

Kdo je Chris Wylie? »Človek, ki je v Cambridge Analytici začel s podatki in mikro ciljnim nagovarjanjem [s političnimi sporočili po meri naslovnika]. Prihaja iz zahodne Kanade. AggregateIQ obstaja samo zaradi njega, to so njegovi prijatelji. On jih je pripeljal.« Med podjetjema Cambridge Analytica in AggregateIQ ne obstaja le povezava, mi je razložil Paul, temveč sta intimno prepleteni. Podjetji sta ključna vozla v razkropljenem imperiju Roberta Mercerja. »Kanadčani so bili naša podporna služba, za nas so razvijali programsko opremo in urejali podatkovno zbirko. Če je vpleten AggregateIQ, je vpleten tudi Cambridge Analytica. In če je vpleten Cambridge Analytica, sta vpletena tudi Robert Mercer in Steve Bannon. Poiskati morate Chrisa Wylieja.« Našla sem Chrisa Wylieja, vendar ni hotel govoriti o tem.

Če hočemo vedeti, kako podatki lahko spremenijo podjetje, moramo vedeti, od kod izvirajo. To mi je pomagalo doumeti pismo vodje obrambnih operacij v skupini SCL. Podpisan je bil poveljnik Steve Tatham iz kraljeve mornarice, pritožil pa se je zaradi uporabe izraza dezinformacija v mojem članku o Mercerju.

Odpisala sem mu in posebej omenila podatke, ki jih je pripisal zavajanju in propagandi, ter pojasnila, da sem jih razumela kot »okvirne sopomenke dezinformacije«. Šele pozneje se mi je posvetilo, kako nenavadno je, da si z upokojenim mornariškim poveljnikom dopisujem o vojaških strategijah, ki so bile morda uporabljene pred britanskimi in ameriškimi volitvami.

Med ameriškim poročanjem o tem podjetju za »analizo podatkov« se je izgubil uvid, od kod se je vzelo: globoko iz vojaškoindustrijskega prepleta. Nenavadno britansko podružnico podjetja so tako kot vojaški establišment v Veliki Britaniji zasedali staromodni torijci. Geoffrey Pattie, nekdanji namestnik ministra za nabavo za obrambne potrebe in direktor podjetja Marconi Defence Systems, je bil član uprave, lord Marland, nekdanji trgovinski predstavnik vlade Davida Camerona in zagovornik izstopa iz EU, pa delničar.

Steve Tatham je bil vodja psiholoških operacij za britanske vojaške sile v Afganistanu. Pri Observerju so dobili na vpogled pisma britanskega obrambnega ministrstva, zunanjega ministrstva in Nata, v katerih so ga ti podprli.

SCL/Cambridge Analytica ni neznano zagonsko podjetje, ki bi ga ustanovilo nekaj tipov z macom, temveč je dejansko del britanskega obrambnega establišmenta in zdaj tudi ameriškega obrambnega establišmenta. Nekdanji poveljnik operativnega središča ameriške mornariške pehote (marincev) Chris Naler se je pred kratkim pridružil družbi Iota Global, partnerju skupine SCL.

To ni samo zgodba o socialni psihologiji in analiziranju podatkov. Gre za pogodbenega sodelavca vojske, ki je na civilnem prebivalstvu, torej na nas, uporabil vojaške strategije. David Miller, predavatelj sociologije na Univerzi v Bathu in strokovnjak za psihološke operacije in propagando, pravi, da je »izjemen škandal, ker naj bi bilo to še vedno v demokratičnih okvirih. Volivcem mora biti jasno, od kod prihajajo podatki, in če to ni transparentno in jasno, se je treba vprašati, ali sploh še živimo v demokraciji.« Paul in David, prav tako nekdanji zaposleni v Cambridge Analytici, sta delala v podjetju, ko je to tehnikam psihološke vojne dodalo še množično zajemanje podatkov. »V tej učinkoviti novi metodi je združilo psihologijo, propagando in tehnologijo,« mi je pojasnil David.

Facebook je bil tisti, ki je vse to omogočil. Podjetje Cambridge Analytica je ogromno podatkovno zbirko pridobilo ravno s Facebooka. Pred tem so psihologi z Univerze v Cambridgeu (zakonito) zajemali podatke s Facebooka v raziskovalne namene in objavili pionirsko delo o ugotavljanju osebnostnih lastnosti, politične opredeljenosti, spolne usmeritve in še veliko drugega samo na podlagi všečkov na Facebooku. Družba SCL/ Cambridge Analytica je najela znanstvenika s te univerze dr. Aleksandra Kogana, da je začel zajemati nove podatke s Facebooka. To je storil tako, da je ljudem plačal za izpolnjevanje osebnostnega vprašalnika, s katerim ni bilo omogočeno le zbiranje podatkov z njihovega profila, temveč tudi s profilov prijateljev – to je to družabno omrežje takrat namreč omogočalo.

Facebook je bil vir psihološkega vpogleda, ki je Cambridge Analytici omogočil ciljno nagovarjanje posameznikov. Hkrati je bil tudi mehanizem, ki mu je to omogočil v širokem obsegu.

Če bomo dovolili, da obvelja referendumski izid, bo s tem dobil našo izrecno odobritev. Ne gre za ostati ali oditi in težava daleč presega strankarsko politiko. Gre za prvi korak v krasni novi, vse bolj nedemokratični svet.

Podjetje je (popolnoma zakonito) kupilo podatke o uporabnikih – gre za podatke o nakupih od naročnin na revije do letalskih potovanj – in jih skupaj s psihološkimi podatki združilo z volilnimi seznami. Vse podatke je nato uskladilo z naslovi, telefonskimi številkami in elektronskimi naslovi. »Namen je zajeti prav vse vidike informacijskega okolja vseh volivcev,« je povedal David. »Podatki o osebnosti so podjetju Cambridge Analytica omogočili, da je sestavljalo nagovore po meri.« Iskanje volivcev, ki se pustijo prepričati, je ključno v vsaki kampanji in podjetje Cambridge Analytica je s skrinjo podatkovnih zakladov lahko poiskalo recimo izrazito nevrotične ljudi in jih zasulo s fotografijami priseljencev, ki preplavljajo državo. Pomembno je najti čustvene sprožilce za vsakega volivca posebej.

Podjetje je sodelovalo pri republikanskih kampanjah v več pomembnih zveznih državah. Glavna cilja, kot sta zapisana v okrožnici, ki jo je na vpogled dobil Observer, sta bila »zagotoviti apatičnost volivcev« in »prepričati volivce demokratov, da bi ostali doma«: to je skrajno skrb zbujajoča taktika.

Slišati je bilo trditve, da so v kampanji uporabili taktiko prikrivanja, vendar ta dokument ponuja prve dejanske dokaze.

Pa res deluje? Med kritikami, ki so jih bili deležni moj članek in članki drugih piscev, je tudi očitek, da je bil »skrivnostni recept« Cambridge Analytice uporabljen prevečkrat. Se to, kar počne, razlikuje od početja drugih svetovalnih podjetij v politiki? »Ne gre za svetovanje,« je pojasnil David. »Zavedati se morate, da to ni navadno podjetje. Po mojem mnenju Mercerju sploh ni mar, ali kaj zasluži. Gre za milijarderja, ki porablja ogromne zneske za vzpostavitev lastnega eksperimentalnega laboratorija, da preveri, kaj deluje, da poišče tiste odločilne grame, zaradi katerih se tehtnica na volitvah nato prevesi. Robert Mercer v podjetje ni vlagal, dokler ni začelo več pilotskih projektov – nadzorovanih poskusov. Gre za enega najbistrejših računalničarjev na svetu. Ne bi kar tako tvegal 15 milijonov dolarjev.« Tamsin Shaw, izredna predavateljica filozofije na Newyorški univerzi, mi je pomagala razumeti širšo sliko. Raziskovala je financiranje ameriške vojske in uporabo psiholoških raziskav za namene mučenja. »Možnosti, kako ta znanstvena dognanja izkoristijo za manipuliranje s čustvi, so dobro dodelane. To je tehnologija, ki jo je financirala vojska, izkorišča jo globalna plutokracija in jo uporablja za usmerjanje volitev, ne da bi ljudje to sploh opazili in se zavedali, kaj se dogaja z njimi,« je razložila. »Gre za izkoriščanje pojava, ki že obstaja, kot je na primer nacionalizem, s katerim potem zmanipulirajo ljudi na robovih. Misel, da ima skupina mednarodnih plutokratov v rokah takšne količine podatkov in z njimi počne, kar jo je volja, je srhljiva. Smo sredi informacijske vojne in milijarderji kupujejo takšna podjetja, potem pa ta opravljajo pomembna dela tudi v vladi. Takšne razmere bi morale zbuditi skrajno zaskrbljenost.« Vsi elementi te zgodbe so združeni v projektu, ki ga je družba Cambridge Analytica leta 2013 izpeljala na Trinidadu. Ravno ko je Robert Mercer začel pogajanja o nakupu z lastnikom družbe SCL Alexandrom Nixom, je več vladnih ministrov v Trinidadu in Tobagu najelo podjetje. Pogovarjali so se o razvijanju programa mikro ciljnega nagovarjanja za takratno vladajočo stranko. Podjetje AggregateIQ – prav tisto, ki je kampanji Vote Leave zagotovilo dovolj glasov za odločitev za izstop Velike Britanije iz EU – je bilo povabljeno, da razvije ustrezno platformo.

David je povedal: »Uveljavljena metoda SCL/Cambridge Analytice je pridobitev pogodbe z vladajočo stranko. S tem se plača politični projekt. Pogosto gre za kak trapasti zdravstveni projekt, ki je samo krinka za vnovično ministrovo izvolitev. No, v tem primeru smo imeli uradne stike z državnim varnostnim svetom Trinidada.« Delo na varnostnem področju naj bi bilo nagrada za opravljeno delo na političnem. Dokumenti, do katerih se je dokopal Observer, so razkrili, da je bil to predlog za množično zajemanje zgodovine spletnega iskanja, ki so ga opravili navadni državljani, snemanje telefonskih pogovorov in obdelavo izrečenega v posnetih glasovnih podatkih, iz česar so sestavili državno podatkovno zbirko za policijo, skupaj z izračunom, kolikšne so možnosti, da bi posameznik zagrešil zločin. »Načrt je bil naslovljen Poročilo o manjšinah. To je vnaprejšnje obsojanje, še preden je kaznivo dejanje zagrešeno. To, da Cambridge Analytica zdaj dela tudi za Pentagon, je po mojem mnenju naravnost srhljivo,« je pripomnil David.

Ti dokumenti osvetljujejo pomemben, a zanemarjen vidik Trumpove administracije. Podjetje, ki je Trumpu sploh pomagalo priti na oblast, zdaj dobiva posle v Pentagonu in na ameriškem zunanjem ministrstvu. Nekdanji vodilni v podjetju Steve Bannon je danes v Beli hiši. Poročajo, da naj bi potekale tudi razprave o sodelovanju na vojaškem področju in pri domovinski varnosti.

V ZDA vlado omejujejo strogi zakoni o tem, katere podatke o posameznikih sme zbirati. V zasebnih podjetjih pa je mogoče vse. Je nerazumno, če v tem vidimo morebitne zametke avtoritativne nadzorovalne države?

Države, ki v jedru svoje administracije streže podjetniškim interesom. Dokumenti natančno opisujejo sodelovanje Cambridge Analytice s številnimi drugimi desno usmerjenimi milijarderji, tudi z Rupertom Murdochom. V eni od okrožnic je omenjeno, da je družba Cambridge Analytica v Murdochovem Wall Street Journalu želela objaviti članek o tem, kako se je Murdoch spet našel in povezal z Jamiejem McCauleyjem iz pisarne Roberta Thomsona iz družbe News Corp.

Ob tem sem se morala vnovič spomniti zgodbe, v katero so bili vpleteni Sophie Schmidt, Cambridge Analytica in Palantir. Je to le zgovorna podrobnost ali namig, da se dogaja nekaj več? Cambridge Analytica in Palantir za ta članek nista želela razkriti, ali sodelujeta. Vendar priče in elektronska sporočila potrjujejo, da so leta 2013 potekali sestanki med predstavniki podjetij. O možnosti poslovnega sodelovanja so se torej vsaj pogovarjali.

Drugi dokumenti, ki so jih pridobili pri Observerju, potrjujejo, da se je vsaj eden od Palantirjevih zaposlenih na višjem položaju glede projekta v Trinidadu in poznejšega političnega dela v ZDA posvetoval s Cambridge Analytico. A takrat so v Palantirju ugotovili, da bi bilo formalnejše sodelovanje preveliko 

tveganje za njihov ugled, so mi razložili. Niso videli koristi zase. Palantir je podjetje, ki sta mu GCHQ in NSA zaupala upravljanje ogromnih podatkovnih zbirk o britanskih in ameriških državljanih, pridružilo se jima je še več držav.

Zdaj sta obe podjetji v lasti ideološko opredeljenih milijarderjev, Roberta Mercerja in Petra Thiela. Pri Trumpovi kampanji, ki jo je vodil Steve Bannon, takrat zaposlen v Cambridge Analytici, so povedali, da je Thiel pomagal pri podatkih.

To, kar se dogaja v Zda in kar se dogaja v Veliki Britaniji, je prepleteno. odhod Velike Britanije in Trump sta prepletena. Vezi Trumpove administracije z rusijo in Veliko Britanijo so prepletene.

Kot meni pomemben pravnik, ki veliko časa preživi na posebnem sodišču za obravnavanje pritožb v zvezi z obveščevalnimi agencijami, je glavna težava, povezana s to tehnologijo, da je vse odvisno od tega, kdo jo uporablja. »Uporabljajo jo podjetja in države, ki zatrjujejo, da so vredni zaupanja, da so dobri, demokratični in konec tedna pečejo piškote. Hkrati pa je isto znanje mogoče prodati tudi represivnemu režimu.« V Veliki Britaniji še vedno zaupamo svoji vladi, še vedno spoštujemo oblasti, ker upoštevajo zakone. Zaupamo pravni državi. Verjamemo, da živimo v svobodni in pošteni demokraciji. Po mojem mnenju je ravno zato zadnji del te zgodbe tako skrb zbujajoč.

Iz podrobnosti o projektu v Trinidadu je bilo nazadnje le mogoče razkriti skrivnostnost, povezano s podjetjem AggregateIQ. Trinidad je bil prvi projekt družbe SCL, v katerem so bile uporabljene obsežne podatkovne zbirke za mikro ciljno nagovarjanje, preden je podjetje kupil Mercer. Ta je pravzaprav kupoval model. Združil je vse pomembne igralce: psihologa iz Cambridgea Aleksandra Kogana, AggregateIQ, Chrisa Wylieja in še dve osebi, ki sta dobili pomembno vlogo v tej zgodbi: to sta bila Mark Gettleson, strokovnjak za fokusne skupine, ki je pred tem delal v Lib Demsu, in Thomas Borwick, sin Victorie Borwick, konservativne poslanke iz okrožja Kensington.

Ko so februarja objavili moj članek o povezavi med Mercerjem in kampanjo Leave.

EU, se je zaradi njega najbolj razburil nekdanji svetovalec torijcev Dominic Cummings, strateg pri kampanji Vote Leave. Začel je togotno tirado na Twitterju. Članek naj bi bil poln napak in naj bi tudi sam širil dezinformacije, poleg tega naj podjetje Cambridge Analytica ne bi imelo popolnoma nobene vloge pri referendumu o izstopu Velike Britanije iz unije.

Teden pozneje so v Observerju razkrili morebitno povezavo med podjetjema AggregateIQ in Cambridge Analytica. Cummingsov račun na Twitterju je potihnil. Na moja kratka in elektronska sporočila nekdanji svetovalec ni odgovoril.

Takrat so se že pojavljala vprašanja, ali so se kampanje za izstop Velike Britanije iz unije med seboj usklajevale. V tednu pred referendumom je kampanja Vote Leave darovala sredstva dvema drugima skupinama somišljenikov – 625 tisoč funtov kampanji BeLeave, ki jo je vodil študent modnega oblikovanja Darren Grimes, in sto tisoč funtov kampanji Veterans for Britain –, obe pa sta denar potem porabili za storitve podjetja AggregateIQ.

Volilna komisija si dopisuje s tem podjetjem. Kot je povedal nekdo, ki spremlja potek preiskave, je AggregateIQ v odgovoru pojasnil, da je podpisal sporazum o nerazkrivanju zaupnih podatkov. In ker to ni v britanski pristojnosti, je bila zadeva s tem pojasnilom končana. Pri kampanji Vote Leave si to razlagajo kot zdravniško spričevalo b. p.

Dominic Cummings je v spletnem dnevniku napisal na tisoče besed o referendumski kampanji, manjkajo pa podrobnosti o njegovih strokovnjakih za podatke. Vse, kar je pripravljen priznati, je, da je najel fizike. Drugi člani moštva govorijo o Dominicovi »astrofiziki«, ki je bila skrbno varovana skrivnost. Sestavljali so modele na podlagi podatkov, zbranih s Facebooka.

Končno mi je po nekaj tednih izmenjavanja sporočil poslal elektronski dopis. Pokazalo se je, da se v nečem vendarle strinjava. Napisal je: »Zakonske/pravosodne agencije so povsem nekoristne in v resnici je vsak, ki je hotel kršiti zakon, to naredil z lahkoto, ne da bi kdorkoli opazil.« Dodal je, da z opozarjanjem ljudi na pravljice, kot je Mercerjeva neobstoječa vloga na referendumu, samo zamegljujemo pomembna vprašanja. Ko je končno odgovoril tudi na vprašanje, kako je kampanja Vote Leave našla to skrivnostno kanadsko podjetje na drugem koncu planeta, je napisal: »Nekdo je na spletu naletel na AggregateIQ in se z njegovimi predstavniki pogovoril po telefonu, nato pa povedal še meni – da naj jih najamemo. Bili so očitno sposobnejši od vseh drugih, s katerimi smo se pogovarjali v Londonu.«

Googlov algoritem so si prilastile spletne strani skrajnežev in to, kar sem videla, mi je pomagal razumeti Jonathan albright, predavatelj komunikacij na Univerzi v elonu v Severni Karolini. Bil je prvi, ki je včrtal in razkril celoten »alt-right« novičarski in podatkovni ekosistem.

Najneugodnejši vidik vse zadeve – za Dominica Cummingsa – je, da njegova trditev ni verodostojna. V nekaj sekundah je mogoče vklopiti časovni filter na Googlovem brskalniku in odkriti, da konec leta 2015 in na začetku let 2016 ni zadetkov za podjetje AggregateIQ. Nihče v medijih ni pisal o njem, ni naključnih omemb, iskalnik ne najde niti njegove spletne strani. Dominica Cummingsa sem očitno zalotila pri posredovanju »alternativnih dejstev«.

Potrjeno dejstvo pa je, da sta Gettleson in Borwick, oba nekdanja svetovalca pri SCL in Cambridge Analytici, hkrati bila tudi pomembna člana moštva kampanje Vote Leave. Oba sta omenjena v uradnih dokumentih kampanje, ki jih je morala ta predložiti volilni komisiji, vendar sta svoje prejšnje delo za SCL/Cambridge Analytica skromno opisala kot mikro ciljno nagovarjanje v Antigvi in Trinidadu in kot neposredno komuniciranje v različnih kampanjah za zbiranje denarja, volitve senatorjev in guvernerjev.

A Borwick ni bil samo navaden član skupine, pri kampanji Vote Leave je bil odgovoren za tehnologijo.

Zgodba resda vključuje zapleteno mrežo navez, vendar je v njenem središču Cambridge Analytica. Vse se steka nazaj k Mercerju, kajti te povezave so bile verjetno očitne. »AggregateIQ resda ni bil v Mercerjevi lasti, obstaja pa v njegovem svetu,« mi je razložil David. »Skoraj vse njihove pogodbe so bile sklenjene zaradi Cambridge Analytice ali Mercerja. Brez njiju jih ne bi bilo. Ves čas referenduma so vsak dan z Mercerjem in Cambridge Analytico sodelovali pri kampanji Teda Cruza. AggregateIQ je vzpostavil podatkovne platforme Cambridge Analytice in skrbel zanje.« Cummings noče izdati, kdo mu je izdelal modele, vendar računi, ki jih je predložil volilni komisiji, kažejo plačila podjetju Advanced Skills Institute. Več tednov sem porabila, da sem ugotovila, kako pomembno je to, saj se podjetje navadno omenja kot ASI Data Science, to pa je podjetje z nestalno zasedbo strokovnjakov za podatke, ki so sodelovali s Cambridge Analytico in obratno. Obstajajo posnetki, ki kažejo, kako strokovnjaki ASI predstavljajo osebnostne modele Cambridge Analytice in strani z opisi prireditev, ki sta jih podjetji družno prirejali. Inštitut ASI je za Observer povedal, da ni uradno povezan s podjetjem Cambridge Analytica.

Ključno dejstvo: med preliminarnimi ameriškimi volitvami se je AggregateIQ odpovedal svoji intelektualni lastnini, torej ni bil več njen lastnik, to je postal Robert Mercer. Če je AggregateIQ hotel sodelovati z drugo kampanjo v Veliki Britaniji, je moral pridobiti izrecno Mercerjevo dovoljenje. Iz podjetja so na vprašanje, ali bi želeli komentirati finančne in poslovne povezave med Cambridge Analytico, Robertom Mercerjem, Stevom Bannonom, svojim podjetjem, kampanjama Leave.EU in Vote Leave, prek tiskovnega predstavnika Cambridge Analytice odgovorili: »Podjetje Cambridge Analytica ni opravilo plačanega ali neplačanega dela za kampanjo Leave.EU.« V tej zgodbi ne gre za zvitega Dominica Cummingsa, ki je našel nekaj lukenj v zakonih o delovanju volilne komisije in odkril način, kako porabiti dodaten milijon funtov in zatajiti del stroškov (kot so prav tako ugotovili pri Observerju) za fizike. Prav tako v tej zgodbi ne gre za očitno tajno usklajevanje med kampanjama Vote Leave in Leave.EU pri uporabi storitev podjetij AggregateIQ in Cambridge Analytica. Gre za to, kako sta ameriški milijarder Mercer in njegov glavni ideolog Bannon pripomogla k največji ustavni spremembi v Veliki Britaniji v zadnjem stoletju.

Kajti če želite vedeti, kje in kako je izstop Velike Britanije povezan s Trumpom, je to ravno v tej točki. Povezave, v vozlišču katerih je Cambridge Analytica, so posledica čezatlantskega partnerstva, ki traja že leta. Nigel Farage in Bannon sta tesna sodelavca že vsaj od leta 2012. Bannon je leta 2014 odprl londonsko podružnico svojega novičarskega spletišča Breitbart, da bi podprl Ukip – najnovejšo fronto v naši sedanji kulturni in politični vojni, kot je povedal za New York Times.

Velika Britanija je bila vedno naklonjena Bannonovim načrtom, je povedal še eden od nekdanjih zaposlenih v Cambridge Analytici, ki pa je želel ostati neimenovan. To je bil eden ključnih dejavnikov njegove strategije za spremembo svetovnega reda. »Prepričan je, da je najprej treba spremeniti kulturo, šele nato lahko spremeniš politiko. Za to je bila ključna Velika Britanija. Menil je, da ZDA sledijo Veliki Britaniji, kamorkoli ta gre. Izstop te države iz EU je bil neskončno simbolično pomemben zanj.«

Ko je Velika Britanija 29. marca v skladu s 50. členom lizbonske pogodbe sprožila uradni postopek za izstop iz EU, sem poklicala predstavnike ene od manjših kampanj, Veterans for Britain. Cummingsova strategija je bila ciljno nagovarjati ljudi nekaj dni pred referendumom in kampanja Vote Leave je tej manjši skupini zadnji teden nakazala sto tisoč funtov. Neveliko skupino ljudi, ki so jih prepoznali kot dojemljive, so bombardirali z več kot milijardo oglasov, veliko večino so jih posredovali zadnjih nekaj dni.

Davida Banksa, vodjo stikov z javnostmi pri kampanji Veterans for Britain, sem vprašala, zakaj so najeli ravno AggregateIQ. »Nismo jih našli mi, oni so poiskali nas. Poklicali so nas in nam predstavili ponudbo. Nobene zarote ni za tem. Gre pač za kanadsko podjetje, ki je odpiralo pisarno v Londonu, da bi sodelovalo z britansko politiko, in ponujalo je storitve, ki jih ni moglo nobeno britansko podjetje. Njegovo ciljno nagovarjanje je temeljilo na tehnologijah, ki jih v Veliki Britaniji še nismo poznali. Veliko je bilo intelektualne lastnine. Odkrilo je način, kako nagovarjati ljudi glede na njihove vedenjske navade. Podjetje se nam je samo ponudilo.« Jasno mi je, da David Banks v tem ni videl nič spornega. Je domoljub, ki verjame v britansko suverenost, britanske vrednote in britanske zakone. Po mojem mnenju ni vedel za povezave z drugimi kampanjami. Lahko si samo mislim, da so ga izigrali.

Izigrali pa so tudi nas, Britance. Dominic Cummings je v spletnem dnevniku napisal, da je bil izid referenduma odvisen od 600 tisoč ljudi, kar je le dober odstotek registriranih volivcev. Ni si težko predstavljati, da je predstavnik globalnega enega odstotka našel način, kako vplivati na ta ključni odstotek britanskih volivcev. Referendum je bil preveč mamljiva tarča za ameriške milijarderje, da je ne bi poskušali zadeti. Pravzaprav bi morala napisati ameriške milijarderje in druge zainteresirane deležnike, kajti če se zavedamo čezatlantskih vezi, ki tako močno združujejo Veliko Britanijo in ZDA, izstop iz unije in Trumpa, se moramo zavedati, da je nekje v tem tesnem objemu prostor tudi za Rusijo.

Zadnji mesec pišem o povezavi med britansko desnico, Trumpovo administracijo in evropsko desnico – vse te naveze iz več smeri vodijo tudi v Rusijo –, med Niglom Farageem, Donaldom Trumpom in Cambridge Analytico.

Na zemljevidu, ki so ga videli pri Observerju, so označene države, kjer delujeta SCL in Cambridge Analytica. Med njimi so Rusija, Litva, Latvija, Ukrajina, Iran in Moldavija. Več virov iz Cambridge Analytice je razkrilo druge povezave z Rusijo, tudi potovanja v to državo, sestanke z direktorji ruskih državnih podjetij in sodelovanje uslužbencev SCL z ruskimi podjetji.

Uporabljen je bil 50. člen. AggregateIQ je zunaj pristojnosti britanskega pravosodja, volilna komisija je brez moči. Naslednje volitve po enakih pravilih bodo čez komaj mesec dni. Ne gre za to, da se oblasti ne bi zavedale nevarnosti. Observer je izvedel, da je državno tožilstvo za Anglijo in Wales (Crown Prosecution Service) imenovalo posebnega tožilca, ki naj bi presodil, ali obstajajo razlogi za preiskavo o morebitni kršitvi zakonov o financiranju kampanj. Državno tožilstvo je zadevo izročilo nazaj komisiji. Nekdo, ki pozna delovanje odbora za nadzor nad obveščevalnimi službami, mi je povedal, da se preiskuje morebitno rusko vmešavanje v referendum.

Gavil Millar, pravnik in strokovnjak za volilno zakonodajo, je razmere opisal kot skrajno skrb zbujajoče. Prepričan je, da bi se bilo do resnice mogoče dokopati le z javno preiskavo. A začeti bi jo morala država oziroma vlada – ki je razpisala volitve ravno z namenom, da bi potrdila podporo privržencev. Namen teh volitev je utrditi usklajenost s Trumpovimi ZDA. Martin Moore s Kraljevega kolidža v Londonu je poudaril, da so volitve novo modno orodje za države z avtoritativnimi željami. »Poglejte Erdogana v Turčiji. Kar počne Theresa May, je v nekem smislu zelo protidemokratično. Hoče načrtno okrepiti svoj vpliv, sploh ne gre za primerjavo politike dveh strank.« To je Velika Britanija leta 2017. Velika Britanija, ki vse bolj spominja na »vodeno« demokracijo, za katero plačuje ameriški milijarder, opira pa se na vojaško tehnologijo. Zanjo je poskrbel Facebook, omogočili smo jo volivci. Če bomo dovolili, da obvelja referendumski izid, bo s tem dobil našo izrecno odobritev. Ne gre za ostati ali oditi in težava daleč presega strankarsko politiko. Gre za prvi korak v krasni novi, vse bolj nedemokratični svet.

© 2017 The Guardian

Članek smo prvotno objavili v lanski posebni izdaji Mladina Alternative: FAKE NEWS