Ostanek zlatih devetdesetih

Gostilnica Pri Škofu
Rečna ulica 8, Ljubljana
Tel.: 01 426 45 08
Od torka do sobote od 10. do 23., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 23. ure. Ob ponedeljkih je škofovski počitek.

Ambient:
dokler se zadeve ne preselijo na krakovski trgec pred gostilno, škofovanje poteka v dveh majhnih, preprosto opremljenih sobicah z le nekaj mizami

Napitki:
poleg hišne rebule in caberneta sauvignona so iz buteljke pripravljeni natočiti tudi kakšno Pucerjevo malvazijo, Sanctumov chardonnay ali Kristančičev merlot

Dostopnost:
zaradi bukoličnosti celotnega kvarta sugeriramo pešačenje, kolesarjenje ali rol(k)anje; za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
čokoladni mousse goveji medaljoni

Ne tako fino:
cukraste omake hobotnica v solati

Račje prsi so 8,4, hobotnica v solati 8, goveja juha 3, njoki z bučno kremo 7, goveji medaljoni 20, postrv z mandlji 16, čokoladni mousse 4, štruklji pa 5 evrov.

»O, za to priložnost bo treba pa med relikvijami v kleti pogledati, v kakšnem stanju je kaj ta sprana majica od Faith No More,« je ob dodelitvi potnega naloga nostalgija po devetdesetih letih – katerih obvezni hengaško-postavljaški del je bilo s postojankami Cosmopolis Jazz, Sax Pub, Škof in vaškim videzom tudi Krakovsko predmestje – pograbila vodjo tokratne odprave. Postojanka Pri Škofu je takrat v zdrajsano klasično ponudbo gostiln pod streho GP Ljubljana, GP Vič in njunih podobnikov zarezala s pristno, z zdravim odmerkom domišljije nadgrajeno domačo kuharijo, ki jo je po zmernih cenah ležerno stregla v skulirani atmosferi.

No, če film na fast forward zarolamo slabega četrt stoletja naprej, ugotovimo, da jo je Škof odnesel nekako tako kot majice grungerskih bendov: kljub ponošenosti in rahli obledelosti človeka še vedno spravijo v dobro voljo in se v njih še vedno odlično počuti. Škofovi sobici sta prav taki, kot sta bili nekdaj (domnevamo, da bo čez kakšen teden ali dva tak tudi mini vrt na pločniku/trgu pred birtijo), jedilni list je kratek, koncizen in kljub nepretencioznosti dovolj zanimiv, simpa natakarica pa urna in komunikativna. Lokalno klientelo zdaj dopolnjuje via trip advisor privabljeno turistovje (ali pa se je razmerje mogoče že celo obrnilo), a že zaradi dimenzij lokala in Krakovega se tu kakšne hude masovke ne gre bati.

Kosilo smo odprli z všečnimi, a nepretresljivimi rezinami prekajenih račjih prsi, postreženih s kepico blago hrenastega namaza, fletno in močno govejo juho in hobotnično solato, ki je bila pravzaprav krompirjeva solata s preveč agresivne čebule, veliko preveč soli in preveč v ozadje potisnjenimi kolobarčki sicer do mehkega skuhanega mehkužca. Pri Škofu še vedno rolajo odlične, mehke, po dimenzijah bolj svaljke kot njoke, ki so jih v eni različici opremili z obiljem pršuta, v drugi pa z dimljeno rikoto in kremo iz buče, ki je bila hecno, a sprejemljivo odišavljena s cimetasto-pimentasto aromatsko shemo. Pridih sladkobnega se je na njokih še nekako izšel, v vaniljevi (in spet precej presoljeni) omaki z mandljevimi lističi, ki so jo prelili po natančno sfilirani in pečeni postrvi (lahko pa bi jo – kar bi bilo bolje – tudi po štrukljih ali kaki drugi sladici), pa je bil že nekoliko moteč. Tako smo potem (ob premalo termično obdelanem krompirju v ocvrti in zapečeni različici) zadoščenje iskali in tudi našli v odličnih mehkih govejih medaljonih, postreženih s popečenimi rezinami jabolka in konjakovo omako, ter v sladkem zaključku, kjer smo v usta dali v vseh pogledih odlično, nemara najboljšo Škofovo jed ta dan: zračen, kremast, ravno prav sladek in dovolj karakteren čokoladni mousse, ob katerem korekten, z zgoščenim toplim višnjevim kompotom prelit sirov štrukelj ni imel šans za kakšen globlji vtis. Je pa Pri Škofu – kakšni konceptualni in izvedbeni površnosti navkljub – še vedno čisto ljubek in za nepretenciozno kosilo obiska vreden plac.