Zasebna pobuda

Mikro restavracija Miza za štiri
Koroška 76, Maribor
Tel.: 0591 25731
Majo in Jureta lahko obiščete od srede do sobote ob 19. uri zvečer, ob sobotah pa dodatno še ob 13. uri. Menda je jasno, da so rezervacije obvezne.

Ambient:
majhno stanovanje, v katerem sta osrednja objekta jedilna miza (za največ pet oseb) in zelena stena slave za zapise gostov

Napitki:
zabaven dimljeni džintonik na začetku, ena slučajna arhivska rariteta (sauvignon 1971 iz ptujske kleti), a vino je gotovo področje, ki ga je mogoče izboljšati in nadgraditi

Dostopnost:
parkiraš kje blizu bloka, nato pokličeš po telefonu in za vse drugo poskrbi gostitelj; vzpon je z dvigalom, zato tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
domiselna in natančna kuharija simpatičen koncept gostoljubje in postrežba

Ne tako fino:
manjkata kruh in malo korajžnejše delo z vinom

Meni s sedmimi hodi stane 49 evrov, lahko se odločite tudi za manj (štiri: 28, pet: 35, šest: 40) ali več (osem: 60) hodov.

»Že vem, kaj bomo poslušali po poti! Ker gre skorajda že za poseg v zasebnost, to ne more biti nič drugega kot Private Investigations Dire Straits,« je odločitev, da Konzumovo trojico ogleduhov tokrat pošljejo v domnevno najmanjšo slovensko restavracijo, pokomentiral vodja odprave. Težko bi mu kdo oporekal: Miza za štiri je namreč prav to – ena čisto navadna jedilna miza v enem čisto navadnem blokovskem stanovanju v Mariboru. Tu se navadnost neha: mladi par, ki je v stanovanju doma, je vse prej kot navaden in hrana, ki jo pripravlja za goste, je še bolj nenavadna od njega.

Čisto mogoče je, da bo kdo pripomnil, da restavracija z eno mizo pač ni restavracija. A pripomba je, ko gre za Mizo za štiri, neutemeljena: zasnova jedi, kuharska izvedba, likovna postavitev na krožnik, dramaturški scenosled degustacijske špure in način, na katerega je vse skupaj prineseno na mizo, dajejo avtorjema vso pravico, da svoj pogon imenujeta restavracija.

Miza za štiri je sodobna restavracija. Krožnike večinoma gradi okoli ene, osrednje sestavine, ki jo zanimivo obdeluje, predeluje in plemeniti z rabo številnih kuharskih tehnik. Začetno osvežitev ustne votline ob dimljenem džintoniku prispevajo v nekakšen makaron oblikovane rezine jabolka, avokadova krema in peteršilj v obliki krekerja in drobtin. Nadaljuje se z zelenjavnima kolekcijama: rdeča pesa variira (kockice, rezine, zvitek) ob limoni, jogurtu in v kaviar predelanem balzamičnem kisu, cvetača pa ostaja surova – nekaj je drobno naribata v kuskus, nekaj cvetkov ostane celih, vse pa skupaj veže krasna krema indijskih oreščkov. Igrivo, sezonsko, lepo aromatsko usklajeno in fokusirano na osnovno sestavino. Sledi bolj klasična jed s skuto polnjenih, umetelno oblikovanih raviolov s pirejem iz zelene, močno piščančjo juho (pravzaprav omako) in peno iz olivnega olja, ojačano s čilijem, nato diskoidno-neonsko zelena grahova juha, prekrita s hrustljavim ocvrtim riževim papirjem in potresena s pršutovimi drobtinami – ki pa jih je vendarle bilo premalo ali pa je bil njihov okus preblag, da bi naredile močnejši vtis. Ko sem malo više pisal o dramaturgiji, sem imel v mislih razbijaški crescendo na zadnjih dveh krožnikih: rezine na hitro opečenega rostbifa so z raznolikimi teksturami in okusi podpirali čipka iz sipine tinte, masleni mangov pire, drobnjakov biskvit, ocvrta čičerka in z rdečim vinom aromatizirana sol, sladica pa je bila minuciozno olupljena (in nato polnjena s slastno čokoladno kremo) in v belem vinu s pehtranom poširana hruška s hrustljavim kakavovim drobljencem in minimini španskimi vetrci. Vse to smo na mizo dobivali v zložnem tempu, krožniki so bili predstavljeni hitro, preprosto in brez odvečnega bulšitanja – kar velja za celoten, res prijeten obisk.

Ker je mladi par šele na začetku kuharske poti, mu Konzumovi veterani na srce polagamo samo dve, sicer zelo bazični, a za oštarijo pomembni reči: naj začne peči svoj kruh in se malo resneje in sistematičneje ukvarjati z vini.