Na morju ob reki

Okrepčevalnica Ribca
Adamič-Lundrovo nabrežje 1, Ljubljana
Tel.: 01 425 15 44
Ribca ob Ljubljanici miga ob ponedeljkih od 8. do 16., od torka do sobote od 8. do 21., ob nedeljah pa od 11.30 do 18. ure.

Ambient:
lokacija in osnovna arhitektura sta seveda izjemni, zdajšnja ureditev z novimi stoli, tapetami in drugimi parafernalijami pa je sicer malo retro, a čisto ljubka

Napitki:
odprta malvazija Vinakoper je za tele ribje vaje najvarnejša izbira, sicer pa si lahko špricarje mešate tudi s haložanom ali posežete po kakšnem preprostem rdečem

Dostopnost:
središče Ljubljane je peščevsko-kolesarska cona; gibalno ovirani lahko do Ribce dostopajo z dvigalom pri Mesarskem mostu

Fino:
brancin v soli

Ne tako fino:
švohoten šavor dotrajana skuša na žaru voden golaž z lignji

Sardele na šavor in ajdov žepek so 5, gravlaks 8,1, golaž iz kalamarov 7,5, pizza siciliana 8,5, skuša na rukoli 8,2, brancin v soli 15,5, pavlova 3,5, hruškova pita s sladoledom pa 4,2 evra.

»Sonce je! A se ne bi raje ustavili kar pri kamiončkih ne tejle lepo osončeni ploščadi in popikali girice in kalamare?« je seme pomladanskega lenobnega uporništva v Konzumovo odpravo, ki je bila sicer namenjena v Tromostovju najbližjo ribjo restavracijo, skušal zasejati eden od njenih članov. Čez kakšni dve uri se je izkazalo, da mogoče ne bi bilo čisto narobe, če bi ga bili poslušali. Ribca je namreč plac, ki z rahlo prenovljeno notranjostjo (tej nikakor ne gre očitati pomanjkanja šmeka in prijetnosti) in malo velikopotezneje zastavljeno ponudbo jasno kaže ambicije, da bi bila več kot le navadna tržnična ribja cvrtnica. Ker v temle letnem času še ni prehudo oblegana, smo imeli tudi dovolj časa za ščebet s prijazno natakarico in smo si z njeno pomočjo sestavili pregledni scenosled predvsem na morskem življu zgrajene ponudbe.

Dokler na mizo nismo dobili hladnih predjedi, smo se v Ribci torej počutili čisto fino. Idilo je potem najprej skalil gravlaks – mariniran surov losos, v Ribcini izvedbi očitno z rdečo peso, kar je ribo opremilo s frajersko neonsko magenta barvo. Ampak: solatno listje, na katero je bila položena, je bilo tako zmatrano, kot da bi bila tržnica dva dni in ne dve minuti hoda stran. Poleg tega so bile spremljajoče kapre tako slane, da nam je kar dobro zategovalo grizalne aparate. Kompenzacijo so takoj opravile sardele na šavor, ki so bile ne le popolnoma neslane, ampak sploh brez kakršnegakoli žmohta – še priloženi popečeni koruzni kruh ga je imel več. Za v pozabo je bila tudi hobotnična solata (sploh glede na dejstvo, da kilogram te robe zaračunavajo 42 evrov), tako da se je za najboljšo stvar izkazal nekakšen ajdov žepek, polnjen s skuto in dimljenim lososom in položen na všečen hruškov relish.

Ker Ribca domuje v istem nadstropju kot tržnične ribarnice in ker smo opazili, da se osebje iz kuhinje večkrat napoti v ribrarniški del in se vrne z vrečko vongol ali česa podobnega, smo sklepali, da je tu varno naročiti tudi skuše – če so skuše res sveže, so tudi le na hitro opečene na žaru lahko izjemne. No, sklep je bil napačen, skuše pa neprijetnega okusa in prhke teksture. Veliko bolje se je izkazal Fondov brancin, in če lahko v Ribci kaj pohvalimo, je to dejstvo, da v soli pripravljajo tudi manjše, porcijske brancine. Naš primerek je bil odličen, natančno pečen, sočen, dišeč! Ko bi ga le za peko ne bili tlačili v neki premajhen sarkofag, da bi ga potem natakarica lahko z manj težavami in bolje očistila, bi bilo pa sploh fino. In ja, da ne pozabim: hruškova pita je sicer pred serviranjem malo razpadla, a je bila odličnega okusa, čisto spodobna je bila tudi majhna pavlova tortica.

Ampak dobrih, celo samo korektnih reči je v Ribci premalo: to, kar imenujejo golaž iz kalamarov, je bolj redka juha, v kateri plava za vzorec mehkužcev in nekaj (domnevamo, da ne domačih) njokov, testo za pico je skorajda bolj krhko kot kvašeno, splošni vtis pa je, da v Ribci hočejo več, kot pa so zmožni korektno pripraviti in postreči gostom. Škoda lokacije.