Tožibaba in ovaduh

Nekje v podzavesti se je v zvezi z nastankom slovenske države ohranila prigoda dr. Franceta Bučarja, prvega predsednika slovenskega parlamenta, profesorja, pravnika, z začetka leta 1988. Takrat je med gostovanjem v Medparlamentarni skupini za Vzhodno in Srednjo Evropo evropskega parlamenta v Strasbourgu prebral referat in v njem demokratične države Zahodne Evrope pozval, naj finančno ne podpirajo več propadlih projektov socialističnih državnih utopij. Zaradi tega nastopa, »ovajanja« v tujini, ga je Jože Smole, tedanji predsednik SZDL, razglasil za narodnega izdajalca. Bes politike ni pomagal, socialistične utopije, z jugoslovansko vred, so se v naslednjih letih sesule v prah. Bučar je imel kot politični samorastnik, četudi je bil v tem, kako je izrazil problem, večkrat površen in trd, prav. Kar je govoril v tujini, ni bila laž, ni bilo ovajanje, pač pa pravilna zaznava težav socialističnih gospodarstva in ureditve.

Danes, 30 let kasneje, živimo v demokratični državi, v Strasbourg se ne potuje več z avtom, na meji te ne ustavljajo cariniki in ne pregledujejo zapiskov govora v angleščini, kar se je dogodilo Bučarju, pač pa ima Slovenija v evropskem parlamentu poslance, uradnike, komisarko. Politiki se redno srečujejo znotraj evropskih političnih skupin, na mednarodnih plenumih, redno se obiskujejo tudi v parlamentih. Tako je bila letos 7. marca na priložnostnem obisku slovenske parlamentarne komisije za peticije delegacija poslanske skupine CDU deželnega parlamenta Saške. Prišli so torej deželni poslanci iz ene izmed vzhodnonemških dežel, ki sodijo v stranko Angele Merkel. Z vidika mednarodnih odnosov je šlo za tretjerazredno vljudnostno turistično srečanje.

Pri stranki SDS, katere poslanka Eva Irgl vodi komisijo za peticije, so mislili drugače. Srečanje so izkoristili za politično agitacijo. Zapisnik sestanka, ki smo ga pridobili, razkriva, kakšno Slovenijo slika SDS političnim prijateljem. Po mnenju predstavnikov te stranke so največje težave Slovenije pravosodje, čakalne vrste v zdravstvu in migranti, ki so sicer za zdaj našo državo prešli, a kaj, ko evropski sistem kvot ne deluje dobro.

Glavni razlog za težave v pravosodju je, da ni bilo lustracije. Kot piše v zapisniku: »Precej kritik je bilo izrečenih na račun pravosodja, ki po osamosvojitvi Slovenije ni bilo deležno ustreznih sprememb. Velika večina sodnikov je ostala na svojih položajih, poleg tega so jim bili podeljeni trajni mandati. Lustracija ni bila izvedena, zato sodstvo ne deluje tako kot v razvitih zahodnih demokracijah.«

Trajni sodniški mandat je sicer evropski pravni standard. Tisti, ki še danes govorijo, da bi morali leta 1991 opraviti lustracijo, pozabljajo na dvoje. Prvič, da so sodišča v 30 letih doživela generacijske spremembe, in drugič, kar je pomembneje, da je vsaka lustracija v izhodišču leninistična. Tudi France Bučar je mislil podobno, zanj so bile zamisli o »čiščenju« po osamosvojitvi povsem nedemokratične. »Želeli smo si normalen sistem,« je Bučar dejal v enem izmed intervjujev za Mladino.

SDS je za prikaz tega, kako hudo naj bi bilo pri nas, nemškim prijateljem razkrila tudi dogajanje v zvezi z Brankom Maslešo, nekdanjim predsednikom vrhovnega sodišča, ki naj bi se bil v letih socialistične Jugoslavije navduševal nad tem, kako so vojaki JLA na meji ustrelili nekega prebežnika, ki je želel priti v Italijo. Gre za znano zgodbo, ki jo že leta ponavljajo pri SDS, Branko Masleša pa jo je že večkrat zanikal.

Te in druge obtožbe, ki so razvidne iz zapisnika, so seveda politične variacije na znani napev o tem, da pri nas vladajo komunisti, njihovi potomci, tete, strici, vnuki, nečaki, ki si ustanavljajo stranke. Slovenija skratka ni demokratična država. Marčevski sestanek tudi ni prvi, na katerem je SDS o domnevno skrb zbujajočih razmerah pri nas »obvestila« mednarodno javnost. Podobne »zabeležke« redno prebiramo na angleških straneh SDS in Nova24tv, v različnih pismih mednarodnim politikom, ki jih ta politična stranka pošilja naokoli, gledamo jih v propagandnih spotih, ki krožijo med evropskimi poslanci in med poslanci parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Vinko Gorenak, poslanec, ki je nemškim gostom razlagal o sistemskih težavah v Sloveniji, je bil v času, ko je Bučar govoril v Strasbourgu, komandir postaje milice v Celju, pa tudi član komunistične partije.

Je s tem res kaj narobe? Ali ni tako, da SDS počne natanko to, kar je pred 30 leti počel nestor slovenske države France Bučar?

Pri zgodovinskih primerjavah moramo biti natančni. Leta 1988 je bila v Sloveniji v veljavi enostrankarska politična ureditev, prebijala se je civilna družba, a komunistična partija še ni sestopila z oblasti. Nekaj mesecev po Bučarjevem nastopu se je začel proces proti četverici. Slovenija ni bila demokratična država. Danes je drugače. Stranka SDS je največja opozicijska stranka, ki je samo lani za svoje delovanje od države dobila skoraj milijon evrov. Ima široko razvejeno lokalno mrežo, vanjo naj bi bilo vključenih skoraj 30 tisoč ljudi, stranka prireja redne kongrese, zbore, gradi medijski imperij, v času, ko je bila na oblasti, je poskušala prevzeti čim več gospodarstva in drugih družbenih podsistemov. Vloga SDS v slovenski politiki torej ni samo dekorativna, pač pa ta stranka intenzivno vpliva na politični prostor. Danes je pri nas v veljavi politična svoboda, obtožbe o Sloveniji, ki so jih izrekli na sestanku, pa so manipulativne in neresnične.

Vinko Gorenak, poslanec, ki je uglednim nemškim gostom razlagal o sistemskih težavah v Sloveniji, je bil sicer v času, ko je Bučar govoril v Strasbourgu, še komandir postaje milice v Celju, pa tudi član komunistične partije, ki je Francetu Bučarju nagajala.

A glede nečesa se v SDS ne motijo. Nekaj je z družbo, v kateri največjo opozicijsko stranko preganjajo demoni preteklosti, narobe, s stranko, z njeno politiko, z njenim predsednikom. Vrsta težav, ki sta jih na pogovoru članov komisije za peticije predstavila Eva Irgl in Vinko Gorenak, je bila gostom iz Nemčije, kot je zapisano v zapisniku, »težko razumljiva«. Verjetno res, morda tudi zato, ker niso ravno resnične.