Izbrisana zgodovina

Kaj se je zgodilo, da se izobraževalni sistem kljub trudu posameznih pedagogov vztrajno izmika soočenju z resnicami polpretekle zgodovine? O dogodkih, v katerih smo se Slovenci dokončno izoblikovali kot narod z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in odlikami, se v šolah govori premalo ali pa sploh ne. In ko kritična masa mladih ne bo več ločila med rdečo zvezdo in kljukastim križem, se utegne naša skupnost znajti v resnih težavah. Kajti edine, ki lahko dosežejo spravo – ali, še bolje, dokončno presežejo bolestno potrebo po njej –, so generacije mladih ljudi, ki začenjajo zasedati svoja mesta v skupnosti.

Toda slovenski dijaki od našega izobraževalnega sistema o drugi svetovni vojni niti približno ne izvedo dovolj, da bi lahko osmislili sedanji kontekst. »Tisti, ki se glede poznavanja zgodovine zanašajo le na osnovnošolsko in srednješolsko znanje, poznajo zgodovinsko dogajanje bistveno manj ali celo ne zadosti, da bi znali vzpostaviti kritično mnenje do aktualnega dogajanja. Izjema so morda tisti, pri katerih se v družinskem krogu neguje zgodovinsko znanje kot vrednota. Takih je žal res malo,« pripoveduje študentka Tjaša K. In navede primer sošolke iz gimnazije, odličnjakinje in Zoisove štipendistke, danes pa že magistre, ki »me šele sedaj, sredi svojih dvajsetih let, povprašuje, zakaj se nekatere politične stranke imenujejo 'desne' ali 'leve', zakaj se praznuje 8. marec, in pozna partizansko gibanje le zaradi povojnih pobojev«.

Zamešani pojmi

Tolikšna nevednost je razlog za skrb. Velike teme iz polpretekle zgodovine so namreč osrednja žarišča simbolnega spopada, ki deli slovensko javnost. Politiki z nikoli končano revizijo preteklosti vsiljujejo svojo ideologijo in zakrivajo pomanjkanje konkretnih rešitev za sedanjost. Po ulicah vznikajo grafiti s svastikami, na nogometnih tekmah vihrajo zastave z domobranskimi simboli. Po socialnih omrežjih se širijo lažne novice in sovražni govor. Vprašanja, ki imajo povsem jasne odgovore, se izkoriščajo za manipulacije.

Kaj je holokavst in zakaj je prišlo do njega? Kaj označuje kratica OF? Komu so prisegali domobranci? Kdo je bil Tito? Zakaj je prišlo do povojnih pobojev? Še pred leti bi vam povprečni slovenski gimnazijec brez večje zadrege bržkone povsem zadovoljivo odgovoril na ta vprašanja. Danes pa marsikateri mladostnik ne ve več, kaj naj si misli ob njih. »Večina prijateljev ne ve nič o povojnih pobojih oziroma sploh ne vedo, kaj so. Znajo povedati, da so Slovenijo okupirali Nemci, Italijani in Madžari, da je prišlo do kolaboracije, da so obstajali partizani in domobranci. Ko jih podrobneje vprašaš, ali ti znajo razložiti, za kaj gre, pa ni konkretnih odgovorov. Že tisto najbolj osnovno znanje je pomanjkljivo ali celo napačno,« pravi študentka Lea K.

Da je poznavanje temeljnih pojmov iz polpretekle zgodovine med mladimi vedno slabše, je pokazala tudi raziskava Slovensko javno mnenje iz leta 2015. Skoraj polovica anketirancev pod tridesetim letom starosti namreč ni imela pojma, kaj bi odgovorila, ko so raziskovalci vprašali po odnosu do slovenskih partizanov. Odločili so se, da zanje partizani nimajo ne dobre in ne slabe konotacije. Obenem je raziskava pokazala na nedvoumno povezavo med starostjo in naklonjenostjo do domobranstva. »Starejši ko so anketiranci, negativnejši odnos imajo do pojma slovensko domobranstvo in bolj so naklonjeni partizanskemu gibanju. Obratno je pri mladih, med katerim je odstotek tistih, ki so domobranstvo ocenili zelo pozitivno, najvišji med vsemi starostnimi skupinami,« nam je pojasnila Živa Broder iz Centra za raziskovanje javnega mnenja.

Rimljani pred partizani

Razlogov za takšno stanje je več, vsekakor pa je med njimi tudi nepripravljenost izobraževalnega sistema za odkrit pogovor o občutljivih temah. Ta učence raje seznanja s starimi Rimljani in industrializacijo slovenskega prostora v 19. stoletju, kakor pa da bi jih opremljal z znanjem, ki je danes ključno za sodelovanje v javni razpravi. »Koliko se spomnim, se druge svetovne vojne ne v srednji in ne v osnovni šoli skorajda nismo dotaknili. Edino, kar smo dobili, je bil hiter pregled okupacije slovenskega teritorija. Tako da smo naše osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje zaključili brez poznavanja tega obdobja,« nam je povedal študent Marko B., zato ocenjuje, da je »primarni in sekundarni šolski sektor pri podajanju tako slovenske kot tudi obče zgodovine selektiven in plitev«.

»Bivša sošolka, odličnjakinja in prejemnica Zoisove štipendije, sedaj že magistra, me šele sedaj, sredi svojih dvajsetih let, povprašuje, zakaj se nekatere politične stranke imenujejo 'desne' ali 'leve'.«

Težava ni v pomanjkanju podatkov, prej nasprotno. Učbeniki za zgodovino so po več revizijah in dopolnitvah polni letnic, citatov in pojasnil o drugi svetovni vojni, njenem poteku in učinkih tako na globalno kot na slovensko zgodovino. Učbenik za četrti letnik gimnazije, ki sta ga zasnovala zgodovinarja Aleš Gabrič in Mateja Režek, podrobno opisuje nasilje okupatorjev nad Slovenci, nastanek odporniškega gibanja, komunistično revolucijo, nasprotovanje izgnani vladi in katoliški cerkvi zvestim silam, državljansko vojno in kolaboracijo, povzema domobransko prisego Hitlerju in seznanja učence s »teptanjem vseh pravnih in humanih norm«, ki jih je komunistična oblast zagrešila s povojnimi poboji. Tudi učbenik za tehniške in srednje šole se ne izogiba teh tem, resda jih obdela manj podrobno, a še zmeraj v duhu znanstvene težnje po objektivnosti.

Vprašanje pa je, koliko je faktografsko učenje na pamet še primerno za današnje generacije srednješolcev. In predvsem, koliko je tako pridobljeno znanje sploh uporabno v vsakdanjem življenju. »Učbenike bi bilo namesto na letnicah treba zasnovati na konkretnih pričevanjih in zgodbah malih ljudi, ki so na svoji koži občutili velike dogodke. To se otrok najbolj dotakne,« je prepričan direktor mariborske Sinagoge Boris Hajdinjak, ki ima za seboj 21 let poučevanja zgodovine na tamkajšnji Prvi gimnaziji. Da bi dijake seznanil s holokavstom, ki mu učni načrt namenja »manj kot pol ure, če se malo, a ne prav dosti pošalim«, jih je vodil na ekskurzije v Auschwitz. Izleti so bili tako uspešni, da so se jim v zadnjih letih priključile še druge srednje šole, med njimi tudi ljubljanska škofijska gimnazija.

Z glavo v pesku

Način podajanja znanja pa je zgolj eden od vidikov učnega procesa. Slednji je zaradi časovnih pritiskov precej manj konkreten. Urnik je natrpan, podatkov v učbenikih pa preveč. Marko B. tako meni, da »razlog, da nam ni bila podana omenjena snov, tiči predvsem v dejstvu, da so te tematike predvidene za konec šolskega leta in pogosto zmanjka časa za njihovo obravnavo. Nekaj je odvisno tudi od interesa oziroma sposobnosti učiteljev, ki podajajo snov.« Drugače povedano, učni proces je v veliki meri določen s sposobnostmi, pa tudi svetovnim nazorom posameznega pedagoga. Če ta ne predstavi snovi dovolj hitro in razumljivo, je zelo verjetno, da bo ob koncu srednje šole razredu lahko ponudil zgolj površni oris dogajanja od druge svetovne vojne pa do danes.

Obenem je učni načrt precej odprt za sprotno prilagajanje učiteljevim pogledom. Kot opozarja zgodovinar in profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti Božo Repe, so velike teme druge svetovne vojne zelo ideologizirane, tudi spolitizirane. »Zato se dogaja, da se jim učitelji izogibajo, če pa jih že morajo obravnavati, to počnejo na izrecno nekonflikten način. Poleg tega jih veliko poučuje po lastnih gradivih, ki so nemalokrat nestrokovna, ideološko spisana skropucala. Posledica je relativizacija zgodovinskih dejstev. Ponekod se celo govori o dveh osvobodilnih vojskah, ki da sta obstajali v tistem obdobju, kar je seveda popolna izmišljotina.« Podobno opaža znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu Darko Štrajn: »Pedagogi se izogibajo nevralgičnim točkam nedavne preteklosti. Kaj hitro se lahko pripeti, da prihitijo v šolo starši, zavedni podporniki te ali one politične opcije, ki so občutljivi na drugačna stališča.«

Seveda tovrstne sodbe še zdaleč ne veljajo za vse šolnike. V Sloveniji imamo vrsto odličnih učiteljev zgodovine, ki so sposobni dijakom približati tudi najzahtevnejšo snov in pri katerih ni tabu vprašanj. To so pedagogi, na primer Boris Hajdinjak in nekdanji gimnazijski učitelj študentke Lee K., ki zanj pravi, da je »poskušal pri nas razvijati zgodovinsko zavest in nas predvsem navajati na kritično mišljenje in presojanje in da v zgodovini nikoli ne obstaja samo ena plat, ampak moramo znati pogledati tudi širše.« Kot v vsakem poklicu pa tudi v pedagoškem obstajajo takšni, ki svoje delo opravijo s čim manj truda.

Sveta preproščina mature

Izogibanje odkritemu pogovoru o drugi svetovni vojni je mogoče, ker izobraževalni sistem za uspešen zaključek srednje šole ali prehod na višjo stopnjo izobraževanja od mladih ne terja poglobljenega poznavanja nedavnega, ključnega obdobja slovenske preteklosti. V spomladanskem roku splošne mature so bila podrobna vprašanja o okupaciji, partizanskem gibanju, kolaboraciji in pobojih nazadnje zastavljena pred skoraj desetletjem, leta 2009. Tema so bili »Slovenci med drugo svetovno vojno«, dijaki pa so morali odgovoriti na petindvajset zahtevnih vprašanj. Med drugim so morali poznati okvirno oceno števila žrtev povojnih pobojev, imenovati »enega kulturnika protikomunistične strani«, navesti ime in priimek ustanovitelja domobranskih odredov ter vedeti, kateri sklep so na predlog hrvaških in slovenskih predstavnikov sprejeli delegati na zasedanju Avnoja v Jajcu.

Od takrat se je dogajanje na Slovenskem v »kontroverznem« obdobju 1939–1946 na spomladanskem roku mature pojavilo le še lani. Spraševalci so ga strnili v vsega pet vprašanj: »Navedite, kako se je imenovala upravna enota slovenskega ozemlja, priključena k Italiji. Primerjajte, kakšen odnos do slovenskega jezika je imela nemška in kakšnega italijanska okupacijska politika. Navedite vse štiri ustanovne skupine Protiimperialistične/Osvobodilne fronte. Pojasnite, zakaj je bilo prvotno ime organizacije Protiimperialistična fronta. Kakšen odnos je imela organizacija do okupatorjev?« To je vse. Brez geopolitičnega konteksta, brez omembe Hitlerja in Tita, brez pobojev talcev in deportacij, brez kolaboracije in povojnih pobojev. Tega dijakom, ki na maturi izberejo zgodovino – predmet namreč ni obvezen – ni treba vedeti. Vsaj ne na spomladanskem roku, ki je daleč najbolj množično obiskan; lani se je nanj prijavilo 7110 kandidatov in kandidatk, na jesenskega pa 1528.

V slednjem, »pomožnem« terminu so se teme druge svetovne vojne pojavile neprimerno večkrat kot v osrednjem. Toda zdi se, da v zadnjih letih tudi jesen ni več čas za spraševanje bodočih zgodovinarjev o partizanih in domobrancih. Ko so konec avgusta dijaki na drugem roku mature odgovarjali na vprašanja o procesih oblikovanja slovenskega naroda v 20. stoletju, je bilo vprašanj o obdobju 1939–1945 okroglo nič. Kakor da se v tem času ni zgodilo prav nič omembe vrednega, kar bi vplivalo na našo skupnost. »Sedaj se zgodovina obravnava zelo na široko, s pomembnimi dogodki se opravi kar čez palec,« opaža Boris Hajdinjak. »Bolj splošen, ko je nabor vprašanj, večja je verjetnost, da bo dijak nekaj pa že vedel in uspešno izkazal vsaj del zahtevanega znanja. To je bržkone tudi v interesu ocenjevalcev.«

Twitter zgodovina

Resnica je seveda povsem drugačna, kot bi lahko sklepali iz maturitetnih pol. Obdobje druge svetovne vojne je Slovencem prineslo izjemne posameznike in dosežke, pa tudi prizadejalo globoke rane in zasadilo razdor. Toda namesto da bi srednješolce soočil tako z zmagami kot travmami, ki še kar poustvarjajo slovensko kolektivno zavest, se izobraževalni sistem vztrajno izogiba neprijetnim debatam. S tem ustvarja informacijsko in vrednotno praznino, ki jo zapolnjujejo drugi, tudi potencialno škodljivi socializatorji. »Naša zgodovinska zavest se ne oblikuje prek šol, temveč najprej skozi družinske izkušnje, torej zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod. Potem nastopijo mediji, socialna omrežja in politika. Vsi ti dejavniki imajo na odnos dijakov do druge svetovne vojne večji vpliv kot šola,« pravi Božo Repe. To pomeni, da so mladi ob pomanjkanju znanja toliko bolj odprti za sovražni govor, lažne novice in teorije zarote, kot je pravljica o holokavstu kot judovskem konstruktu, ki se je iz izjav ekonomista Bernarda Brščiča širila po socialnih omrežjih. Da je tako, potrjuje tudi Marko B. ki pravi, da je »vsaj moja in še katera druga generacija črpala informacije in podatke predvsem iz javnega diskurza skozi prizmo medijev in političnih razprav na to temo«.

»Kolikor se spomnim, se druge svetovne vojne ne v srednji in ne v osnovni šoli nismo dotaknili. Moja generacija je črpala podatke predvsem iz javnega diskurza skozi prizmo medijev in političnih razprav na to temo.«

Dokler mlajše generacije ne bodo ponotranjile zgodovinskih resnic, bodo dovzetne za zgodovinske laži. Darko Štrajn sicer opozarja, da »so določene teme pač izjemno uporabne za mobilizacijo volivcev, zato je iluzorno pričakovati, da bo izobraževalni sistem preprečil vse zlorabe«. Dodaja pa, da je vsekakor treba odpraviti očitne pomanjkljivosti v vzgoji in izobraževanju. Sistem, ki temelji na pomnjenju podatkov namesto prepoznavanju konteksta in ki od dijakov in dijakinj terja komajda omembe vredno poznavanje temeljnih pojmov, kaj šele, da bi jih spodbujal k svoji opredelitvi do njih, pač ne more uspešno opravljati svoje družbene vloge. Ali kot pravi nekdanja dijakinja Tjaša K., danes študentka zgodovine: »V slovenskem zgodovinopisju je bila po osamosvojitvi korigirana junaška podoba partizanov, sedaj pa je skrajni čas, da se reče bobu bob in se jasno sprejme tudi dejstvo, da je druga stran kolaborirala z obema okupatorjema. Te teme se v slovenskem zgodovinopisju že razčiščujejo, bo pa najbrž trajalo še lep čas, da bodo novi strokovni izsledki pronicali v učne načrte.«

Slovenski izobraževalni sistem mora zato končno prenehati z večnimi revizijami zgodovine in opolnomočiti dijake, da vsak izmed njih to stori sam zase. Ter si tako oblikuje znanje za aktivno življenje v družbi simbolnih spopadov. Treba je zagotoviti čas za večplastno predstavitev pomembnih dogodkov, odpreti dialog med šolniki in učenci in redno preverjati uspešnost pedagoškega procesa pri obravnavanju najobčutljivejših vprašanj. »Šola legitimira zgodovinsko stroko, ki ni povsem eksaktna. Kljub temu so neke stvari zapisane, dokumentirane in nedvoumne, zato se jim ni mogoče izogniti. Ve se, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, kaj je bilo veliko zlo in kaj kolaboracija. Sistem se mora prilagoditi, da bo to znanje uspešno prenesel digitalni generaciji,« sklene Štrajn.